Sreda, 24. 10. 2007
goran
Širše občestvo Vincenta Galla bržkone pozna predvsem po upodabljanju največkrat bizarnih likov v številnih kultnih filmih, med drugim tudi v svojem na pol avtobiografskem delu -Buffalo ’66. Tega je zaznamoval s svojo značilno estetiko, v kateri se opira na nek retro stil, poln minimalizma, seveda pa ni skoparil niti s sentimentalnostjo. Ta odseva tudi v njegovi glasbi, ki se v manjšem odmerku pojavi v filmu, skladbo ‘A Somewhere Place’ z uradnega soundtracka pa bomo v live verziji slišali tudi v nocojšnjem posnetku njegovega koncerta iz Londona v letu 2004. Gallo ni ne prvi ne zadnji zvezdnik, ki je pojavljanje na filmskem platnu dopolnil s prisotnostjo na koncertnih odrih in mnogi ga zato dajejo v isti koš z vsemi »wannabe« rockerji iz sveta sedme umetnosti. Potem pa je tu seveda še zajeten del tistih, ki v njem vidijo le velikega egocentrika in provokatorja (včasih tudi upravičeno – še posebno, če se znajdeš v škornjih Korineovega Harmonya ). Bržkone je skozi prizmo osebnosti na prvi pogled v resnici zoprn individuum, a včasih je pač potrebno pogledati tudi pod površje in takrat na Galla posije povsem drugačna luč. Razgali se nam skozi dušo senzibilnega umetnika in nas odpelje v svoje tesnobno, v usodo vdano okolje, kjer nas ovije v nekakšno melanholično prijetnost. (v celoti!)
* Širše občestvo Vincenta Galla bržkone pozna predvsem po upodabljanju največkrat bizarnih likov v številnih kultnih filmih, med drugim tudi v svojem napol avtobiografskem delu - Buffalo ’66. Tega je zaznamoval s svojo značilno estetiko, v kateri se opira na nek retro stil, poln minimalizma, seveda pa ni skoparil niti s sentimentalnostjo. Ta odseva tudi v njegovi glasbi, ki se v manjšem odmerku pojavi v filmu, skladbo ‘A Somewhere Place’ z uradnega soundtracka pa bomo v live verziji slišali tudi v nocojšnjem posnetku njegovega koncerta iz Londona v letu 2004. Gallo ni ne prvi ne zadnji zvezdnik, ki je pojavljanje na filmskem platnu dopolnil s prisotnostjo na koncertnih odrih in mnogi ga zato dajejo v isti koš z vsemi »wannabe« rockerji iz sveta sedme umetnosti. Potem pa je tu seveda še zajeten del tistih, ki v njem vidijo le velikega egocentrika in provokatorja (včasih tudi upravičeno – še posebno, če se znajdeš v škornjih Korineovega Harmonyja). Bržkone je skozi prizmo osebnosti na prvi pogled v resnici zoprn individuum, a včasih je pač treba pogledati tudi pod površje in takrat na Galla posije povsem drugačna luč. Razgali se nam skozi dušo senzibilnega umetnika in nas odpelje v svoje tesnobno, v usodo vdano okolje, kjer nas ovije v nekakšno melanholično prijetnost.
Od njegovih filmskih »wannabe rocker« kolegov pa Galla loči tudi bogata glasbena izkušnja. Na strune zabrenka še preden na torti upihne dvomestno število svečk, v zgodnjih najstniških letih sestavi svoje prve formacije, s katerimi preigrava glasbo zasedb King Crimson, Yes in drugih, pri petnajstih pa že nastopa ob boku no-wave bendov tipa Bush Tetras in Teenage Jesus and the Jerks. Pri šestnajstih v britanskem Manchestru požira punkovsko revolucijo, a se kmalu vrne v New York, kjer z eno vodilnih figur moderne umetnosti − Jean-Michel Basquiatom − sestavi nekakšno kvazikonceptualno formacijo Gray. Infiltrira se v cvetoči newyorški eksperimentalni milje in zabeleži odmevne nastope v legendarnih klubih CBGB ter Mudd. Ko Basquiat zaslovi, Gallo sestavi zasedbo Bohack in z njo posname svoj prvi album, takrat še precej eksperimentalne narave. Kmalu pa se čas prevesi v osemdeseta in New York zajame hip hop vročica, ki vase kakopak posrka tudi Prince Vinca, ki se bojda na zelo inovativen način loti »cut & pastanja«. Svojo glasbeno kariero nato pospravi v predal in jo obudi šele v letu 1997, ko za potrebe že omenjenega filma Buffalo ’66 posname nekaj novih kosov. Slaba štiri leta pozneje presenetljivo pristane v nedrju britanske etikete Warp in tam objavi svoj pravi prvenec, naslovljen ‘When’, s katerega se je v repertoarju koncerta, ki ga bomo slišali, znašlo sedem skladb.
Koncert v Royal Festival Hallu se je zgodil le dan po zaključku festivala ATP, na katerem so sodelujoče glasbenike izbirali tudi Sonic Youth, tja pa so med drugim povabili prav Vincenta Galla. V tej navezi se je zgodil tudi koncert v Londonu, kjer sta Galla na odru spremljala Jim O’Rourke, takrat še polnopravni član Sonic Youth, in njihov bobnar Steve Shelley. V večjem delu repertoarja so mesto dobile intimne, delikatne, folkovsko obarvane viže, ki jih je trojica postavila v še bolj krhko formo, kot smo je vajeni s ploščka ‘When’. Najbolj očitno predvsem zaradi Gallove krhke vokalne interpretacije, ki pa sta jo v nekoliko bluesovski maniri mojstrsko zapolnila oba gostujoča glasbenika. Za nekaj več dinamike v osrednjem delu se je Gallo preselil za klaviature in ponudil svojevrsten pogled na nežno postrockersko estetiko, v skladbi ‘My Beautiful White Dog’, ki jo poslušamo v podlagi, pa se glasbeniki spustijo v še nekoliko bolj abstraktno formo, ki spomni na Gallovo zgodnejše obdobje. Ob koncu se mu v različici skladbe ‘Moon River’ pridruži še PJ Harvey in postavi piko na i odličnemu koncertu, ki nesporno priča o Gallovem glasbenem talentu.
pripravil Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >>