Torek, 11. 2. 2003
petrak
Trnovski terceti so pesniški festival, tridnevno dogajanje, ki se ne udinja blišču in slavi ter popularnosti. Zato tudi ni lepljiv za kvazi literarno in obliterarno srenjo. Na letošnjih Trnovskih tercetih ni bilo nič v nebo vpijočega samo zato, ker je deseti jubilej. Več o tridnevnem pesniškem festivalu, edinem v Ljubljani s tradicijo, in o nastopajočih na naslednji strani.
ZVOČNA PODOBA POEZIJE ZA PEŠČICO LJUBITELJEV
DESETI KUDOVSKI TERCETI
»Poezijo bere in posluša peščica ljubiteljev.« To so bile besede Cirila Berglesa, ki je nastopil prvi tercetski večer, v sredo, 5. februarja. In res kaže tako, da poezijo ljubijo redki. Trnovski terceti so pesniški festivalčič, pa to ni slabšalna beseda, temveč pomanjševalnica, ki poimenuje tridnevno poetsko dogajanje, ki se ne udinja blišču in slavi ter popularnosti. Zato tudi ni lepljiv za kvazi literarno in obliterarno srenjo. Temeljna lastnost je po mojem mnenju ta, da je in da mora ostati topel, domačen in s toliko osebnega prostora tako nastopajočih kot obiskovalcev, da je zvočni podobi poezije dopuščeno, da vzvalovi med nastopom, da pa valovi in ponika ali sublimira še po tem, ko se odrske luči pogasnejo.
V tolažbo organizatorjem, ki bi verjetno raje videli polnejšo dvorano, le osebno spoznanje: kjer je množica, tam je poezija v umiku; poezija ne potrebuje mase, ker zanjo zaradi specifičnih lastnosti poetične pisave ni pisana. V Kudovi dvorani je bilo kot v manjši odročni cerkvici, kjer se v temi miže, s cigareto ali pivom nekaj vernih priklanja besedi, bolj ali manj posvečeno.
Prisluhnili smo izseku kanadske pesnice Nathalie Stephens, ki je svoj poetski prispevek brala v francoščini. Mlada pesnica, ki piše v francoščini in angleščini, rojena leta 1970 v Montrealu, je doslej izdala šest pesniških zbirk, revijalno pa tudi kratko prozo. Na nastopu je izpostavila pomen jezika, poudarek na samem pomenu jezika pa se navsezadnje kaže tudi v njenem literarnoraziskovalnem polju. Pri eksperimentalnem pisanju se vrti okrog jezika, govorice, telesa in spola. Prav zato je njena poetika zavezana čistosti izrazja, asketskim ubeseditvam, besedi, ki je osamosvojena, saj šele tako lahko vznika iz sobesedja v svež in neiztrošen kontekst. Nathalie Stephens izpostavljam zato, ker je s svojim nastopom zadostila zvočnim razsežnostim govorne prezentacije teksta.
Nathalie Stephens je prevajal Brane Mozetič. V Kudu so poskrbeli za zloženke, ki so pospremile neslovenske avtorje, in sicer s podatki iz življenja in literarnega ustvarjanja ter prevodi nekaj pesmi. Preprosta in nizkoproračunska zadevica, ki pa je zelo topla popotnica za obiskovalce. Namreč od tujih pesnikov smo prvič v Sloveniji poleg Stephensove slišali še poezijo prodornega bosanskega pesnika Asmirja Kujovića ter dva slovaška pesnika, to sta Valerij Kupka in Daniel Pastirčák, ostale pa smo, če ne slišali v Vilenici ali Medani, lahko brali v revijalnih edicijah Apokalipse in Literature. Prav zaradi prvega srečanja poslušalcev s poezijo nekega njemu nepoznanega avtorja so ti listi prevodov pomembni in pohvalni.
Že jubilejne desete Trnovske tercete organizira Kud France Prešeren, pri izvedbi festivala pa so sodelovali tudi Center za slovensko književnost in Društvo slovenskih pisateljev, pri zadnjem letošnjem večeru pa še revija Apokalipsa. Morda je bil prvi večer zaradi maloštevilnih obiskovalcev in vzpostavljene intime v dvorani najprodornejši. Ali pa je, kar je verjetneje, poezija tista, ki je bolj odločno pljuskala čez oder in platnice knjig. Vendar ne gre šteti same izdelanosti nastopa, prvi večer je bil jasen in čist. Poezija je imela prvo mesto in se ni pustila družiti z ničemer, z nobeno glasbeno spremljavo.
Drugi večer je s svojo specifično recitacijo in cinično-zafrkantskim ubesedovanjem kot reakcijo na družbeno ali literarno stvarnost izstopala mlada makedonska pesnica Lidija Dimkovska, ki jo v Sloveniji sicer že poznamo iz Vilenice in letošnje Medane. Plodovita pesnica je doktorica romunske književnosti, urednica za poezijo pri dvojezični elektronski reviji Blesok – Shine, trenutno pa živi v Sloveniji. Njene pesmi je prevedel Aleš Mustar. Prisluhnili smo njeni duhoviti Aloe Veri.
Da se slovenski literati in nekateri bralci prevodov poezije še vedno bolj slabo izkažejo, je dokazal prav drugi večer. Mladi nadebudni pesnik Andrej Hočevar, ki je poleg pesmi iz prvenca Vračanje bral še nove, neobjavljene pesmi, je s svojim linearnim, neizdelanim branjem, na trenutke sicer začinjenim s simpatičnimi pripombami, kar nekoristil svoji poeziji. Zapisane pesmi, vsaj ko sem jih pred časom brala, so odločneje dosegle pomenske amplitude in pesniško govorico, kot pa je bilo moč opaziti v četrtek v Kudu. Branje slovenskih prevodov belgijskega avtorja Eugenea Savitzkaya pa je bilo omembe nevredno. Kar je Savitzkaya s svojim pojočim recitiranjem dosegel, neko morda vzvišeno atmosfero, ki je poslušalca zapeljala v svetove avtorjeve posvečenosti poeziji in ljubezni ter ženski, je prevajalka Barbara Pogačnik z zatikanji in prepatetično dikcijo zrušila. Če ste bili nezadovoljni, vam svetujem, da si prevode Eugenea Savitzkaya preberete v eni izmed številk revije Literatura.
Na desetih Trnovskih tercetih ni bilo nič v nebo vpijočega samo zato, ker je deseti jubilej. Pač poteza, ki je meni zelo všeč. Terceti so namreč edini ljubljanski pesniški festival, kmalu se bo izkazalo, da edini pesniški festival, ki je pripravljen za peščico ljubiteljev pesniške besede. Nekonformističen in samosvoj. Diametralno nasproten od zadnja leta zabavnih Dnevov poezije in vina v Medani.
Zadnji trnovski večer je bil najbliže poljudni in priljudni noti pri pesmih. Rovtarski pesnik Janez Ramoveš je suvereno bral svoje pesmi, spisane v rovtarskem narečju, v katerih prevladujejo ruralni, vaški ter kmečki motivi, ki se prelivajo tudi v bivanjsko, ponekod cinično, tematiko. Nekaj njegovih tekstov je bilo v rovtarščini tudi zapetih. Podoben pesniško-glasbeni tandem se je vzpostavil pri nastopu zadnje Jenkove nagrajenke za poezijo, pri pesnici in prevajalki Eriki Vouk. S kitaro jo je spremljal Peter Andrej, ki je nekaj tekstov tudi odpel. Dodelan nastop je bil to, vendar zelo nepredvidljiv za Trnovske tercete. Že sama poezija Erike Vouk je s svojo kratkostjo, gostobesednostjo in mnogimi permutacijami mediteranskega podobja nastrgana. Beseda se naniza k besedi, in ko jo avtorica dramatično izreče, se vzpostavi nekakšna vzvišena atmosfera, ki je Kudovo dvorano oblila sicer s svežino, a vsekakor drugačnostjo, morda preveliko sofisticiranostjo.
Sklep Tercetov je predstavljal nastop treh slovaških pesnikov, in sicer po izboru uredništva Apokalipse. Marián Milčák, ki je bil gost Vilenice pred dvema letoma, Valerij Kupka in Daniel Pastirčák so namreč zastopani s svojimi prevodi v zadnji številki revije Apokalipsa, ki se posveča projektu Revija v reviji. Pastirčák ni le pesnik, temveč tudi pravljičar in esejist, Valerij Kupka pa je zanimiv ne le zato, ker gre za slovaškega avtorja, ki prvič nastopa v Sloveniji, temveč tudi zato, ker je manjšinski avtor. Njegovo ustvarjanje pripada rusinski literaturi; ker pa jezik Rusinov še ni afirmiran, pišejo v ruščini.
Če grem na literarni večer, pesniški festival, je to res morda prvi stik z novimi pisavami, vendar je v ospredju zvočna podoba pesmi. Če berem, je v ospredju pesem sama. Na nastopu ima še kreatorja, torej pesnika, in vse druge spremljevalne okoliščine. Pa vendar, se sprašujem, kdaj bom mogla zagotovo reči, da je pesem enako nastop. To, da nastop ni važen, da je v ospredju pesem, je sicer res, a zakaj potem nastop, festival? Do naslednjega leta se bom poslužila poezije in nastopa bosanskega pesnika Asmirja Kujovića in makedonske pesnice Lidije Dimkovske ter poetičnih izsekov Nathalie Stephens. *
Na Trnovskih tercetih je poslušala poezije slovenskih in tujih pesnikov Petra Koršič.
Komentarji
komentiraj >>