Torek, 13. 11. 2007
Iva Kosmos
V sredo, 7., in v nedeljo, 11. novembra, se je začel in zaključil 30. Interliber, največji knjižni sejem na Hrvaškem. Žal je politična "žajfnica", ki je popestrila predfestivalsko in obenem predvolilno vzdušje na Hrvaškem, obrnila oko javnosti stran od sejemskega dogajanja. In ko je politike ponekod preveč, udeleženci razprave, ki bodo glavna tema današnje oddaje, trdijo, da jo je na njihovem področju premalo oziroma je ni. Okroglo mizo pod imenom Usoda knjižnih časopisov je organizirala Poljska - država partnerica. V izmenjevanju poljskih in hrvaških izkušenj se je izkazalo, da politiko oziroma kulturno politiko rabijo predvsem Hrvati. Problemi, ki so jih izpostavili hrvaški udeleženci, so tržna usmerjenost knjižnega prostora ter prevlada velikih založniških hiš in komercialne literature. Intervencija kulturne politike je nujna potreba, ki bi lahko omogočila prostor malim založnikom in avtorskim glasovom, ki odstopajo od mainstreama.
ZAGREBŠKI INTERLIBER – MED KNJIGO IN POLITIKO
V sredo, 7., in v nedeljo, 11. novembra, se je začel in zaključil 30. Interliber, največji knjižni sejem na Hrvaškem. Organizatorji so, tako kot se spodobi, trdili, da bo to največji in najatraktivnejši Interliber do sedaj. Poljska, država partnerica, ki je nasledila Slovenijo, je prišla odlično opremljena z naborom znanih gostov. Razstavljalo je 306 razstavljalcev. Kljub vsemu naštetemu pa se je festival začel daleč od tistega, zaradi česar naj bi sploh obstajal – knjig, pisateljev, založb. Politična žajfnica, ki je popestrila predfestivalsko in obenem predvolilno dogajanje na Hrvaškem je obrnila oko javnosti v povsem drugo smer.
Uvod v sejemsko dogajanje se je začel takrat, ko je Zagrebški velesejem povišal cene prostorov, ki jih založniki najemajo, in prvič uvedel vstopnice. Za to je podal zanimiv razlog, in sicer, da bo tako lažje nadziral število obiskovalcev. Cena vstopnice naj bi znašala simboličnih 5 kun oziroma niti 70 centov, kar je še vedno ugodno - posebej če primerjamo z 2,70 evra na beograjskem sejmu oziroma z dvema do štirimi evri v preteklih letih v Ljubljani.
Opisano stanje so mediji pretresali ob vsaki najavi sejemskega dogodka, vse dokler se na dan pred odprtjem festivala minister kulture Božo Biškupič ni odločil, da ga ne bo niti otvoril niti moralno podprl. Taktična odločitev? Verjetno, saj je minister, kot to v hrvaških medijih trdi direktorica Velesajma Katja Luka Kovačić, svoj prihod potrdil že v oktobru. Ministrova profesionalna etika učinkuje še bolj ironično, če vemo, da je prav HDZ-jevec Biškupič v času svojega prvega mandata uvedel zloglasni davek na knjigo, ki izraža njegovo prvotno kulturno-politično usmeritev. Kljub neverodostojnosti ministrovih izjav očitno še vedno velja, da je vsaka reklama – dobra reklama. Zato so pod curek medijske pozornosti svoj lonček pristavili še kolegi iz nasprotne stranke SDP.
Naj skrajšamo. Kontroverzni zagrebški župan, SDP-ejevec Milan Bandić je zagotovil brezplačen vstop in 50 odstotkov manjše cene prostorskega najema založnikom. Njegovo herojsko dejanje je predstavljeno glasno in bombastično; Biškupič je medtem trdil, da sta zaslužna oba z Bandićem skupaj; slednji je bil o tem še vedno tiho; in vse je kazalo na več kot očitno dejstvo, da se je predvolilna kampanja na Hrvaškem začela tudi na področju kulture.
In ko je politike ponekod preveč, udeleženci razprave, ki bo glavna tema današnje oddaje, trdijo, da jo je na njihovem področju premalo oziroma je ni. Okroglo mizo pod imenom Usoda knjižnih časopisov so organizirali poljski gosti v soboto dopoldne. V izmenjevanju poljskih in hrvaških izkušenj se je izkazalo, da politiko oziroma kulturno politiko rabijo predvsem Hrvati. Problemi, ki so jih izpostavili hrvaški udeleženci, so tržna usmerjenost knjižnega prostora ter prevlada velikih založniških hiš in komercialne literature. Intervencija kulturne politike je nujna potreba, saj bi lahko omogočila prostor malim založnikom in avtorskim glasovom, ki odstopajo od mainstreama.
Na okrogli mizi je bila poleg izbrane hrvaške produkcije predstavljena veliko bolj bogata bera poljskih knjižnih časopisov. Poljaki se lahko pohvalijo z bogato in dolgo tradicijo knjižnega časopisja, ki ima danes še posebno vrednost zaradi svoje zgodovinske vloge. Začetki poljske politične opozicije v času socializma so se oblikovali prav v knjižnih časopisih. Mogoče je tudi to eden od razlogov, da so si poljski uredniki uspeli priboriti prav poseben status pri sedanji oblasti. Ministrstvo za kulturo v celoti financira najpomembnejše poljske knjižne časopise, jim zagotavlja prostor delovanja in plače za uredništvo. Časopisov, ki uživajo ugodnosti, ponavadi rezerviranih za državne uslužbence, je trenutno osem.
Poljaki včasih malo okrcajo svoje privilegirane časopise, da se rahlo nagibajo k elitizmu in tradicionalizmu. Za najboljši nabor idej potrebujete nove ljudi, pravi Martin Ławrynowicz, pesnik, ki nas je v soboto vodil skozi zgodovino poljskega časopisja. Sam je urednik knjižne revije Wyspa in pravi, da je najboljši in najnaprednejši del njegovega časopisa prostor za recenzije, ki ga odstopi mladim ljudem. Nasprotno temu je bilo s hrvaške strani slišati kritike, namenjene predvsem mladim, ki naj bi bili izrazito nezainteresirani za kritiško delo. Časopis Kaos, ki ga izdaja klub študentov primerjalne književnosti v Zagrebu, v svoji zadnji številki apelira na kolege študente, naj se odzovejo pozivom k sodelovanju, sicer bo časopis ugasnil. Nastalo situacijo nam je podrobneje opisal Marko Pogačar, urednik čaopisa Kaos:
Kljub upadanju zanimanja za kritiko entuziasti še vedno obstajajo in material se očitno nekako zbere. Ko je enkrat časopis napisan in natisnjen, je največji problem distribucija. Medtem ko so odjemalci večjih poljskih knjižnih časopisov knjigarne, knjižnice in založniške hiše, so prav te tiste, ki na Hrvaškem knjižne časopise vračajo v neodprtih paketih, saj se jim zdijo le navlaka v že tako omejenem prostoru, namenjenemu razstavljanju izdelkov.
Problem je tudi majhno število knjigarn, ki jih je na Hrvaškem le 30. Da pa bi se prišlo iz knjigarn v širšo distribucijo, je potrebna večja naklada. Za naklado je treba dobiti denar, za denar so potrebni sponzorji, za sponzorje pa so privlačni le tisti časopisi, ki že ležijo na razstavnih pultih, in ne tisti, ki si svojo pot na tron kioska šele utirajo.
O svojih problemih z distribucijo ter o razliki med hrvaškim in slovenskim založništvom je govoril urednik časopisa Tema Branko Čegec.
Naš sogovornik, Branko Čegec, je znan kot ljubitelj slovenske literature, ki jo tudi intenzivno prevaja in izdaja v svoji založniški hiši Meandar. Je tudi literat, ki mu je bila prav na letošnjem Interliberju dodeljena nagrada - Kačićevo pero za pesniško delo. Slovenski bralci se ga lahko spomnijo kot kolumnista starih Razgledov. Novejšega datuma je Sintaksa mesečine, izbor Čegečevih del, ki so v Sloveniji izšla pred tremi leti. Z njo si je, kot pravijo pri izdajateljski Študentski založbi, zaslužil naziv prvega avtorja hrvaške srednje generacije, ki je v slovenščini dobil zaokrožen prerez svojega dosedanjega ustvarjanja.
Pred nekaj leti se je Čegec odločil odzvati na opisano stanje na hrvaški knjižni sceni. Tako je nastala Tema, časopis, posvečen knjigi in procesom njenega nastajanja. Po začetnih težavah s pomanjkanjem prostora za distribucijo in prodajo, je Tema reagirala radikalno. Prvotno ceno 30-ih do 40-ih kun je zamenjal napis brezplačno. Namesto da bi časopis s tem izgubil status kakovostnega branja in se umaknil v ilegalo, je zanimanje in povpraševanje za Temo naraslo do te mere, da nam njen urednik zatrjuje, da mu komajda ostajajo številke za ohranjanje arhiva. Prinašamo del pogovora, v katerem Čegec pojasnjuje razvoj in vizijo svojega časopisa.
Temina strokovna usmerjenost je daleč od tiste, ki jo prakticirajo brezplačniki, katerim oblika distribucije in financiranja nalaga iskanje čim širše publike. Povpraševanje po Temi pomeni to, da obstaja določen krog ljudi, ki jih knjiga zanima. Ne pomeni pa tudi tega, da bo takšna revija sedaj, ko je brezplačna, pridobila popularnost pri širokem občinstvu in tako za vedno rešila svoje finančne probleme.
Knjižni časopisi nikoli ne bodo revije, pri katerih se bo bajno služilo, vendar ali to pomeni tudi to, da se morajo neprestano majati na robu preživetja? Katarina Peović, urednica književno-teoretskega časopisa Libra Libera pravi, da so se pri njihovem mediju zavestno postavili v tako imenovani underground, ker jih mainstream teme enostavno ne zanimajo. Po drugi strani lahko izpostavimo časopis Poezija, ki je zamišljen kot splošen pregled umetniške produkcije in dogodkov, relevantnih za področje poezije. Ivan Herceg, urednik Poezije, nam predstavlja svojo revijo in pojasnjuje, kako je časopis – v izhodišču zamišljen kot mainstream medij - kmalu končal skupaj s kolegi - na obrobju:
Predlog za možen izhod iz obrobne pozicije prinaša časopis Op.a, ki ga je predstavil Valerij Jurešić. Je edini izmed predstavljenih časopisov, ki se prodaja tudi v širši distribuciji po kioskih, lahko ga najdemo tudi v knjigarnah, knjižnicah in založniških hišah. Prednostno pozicijo mu omogoča partnerstvo z založniki. Ti izbirajo eno tretjino knjig, ki jih bo časopis predstavil na svojih straneh. Jurešić pravi, da njegovi teksti niso nikdar promocijski ter da je popolnoma neodvisen, saj s strani založnikov do sedaj ni dobil nobenih pritožb. Če je spoj neodvisnega dela in partnerstva z založniki realnost in ne utopija, prepuščamo lastni presoji; je pa treba poudariti, da je to edini hrvaški knjižni časopis, ki se je to soboto predstavil kot finančno stabilen. Po drugi strani so uredniki, ki jim takšen model časopisa ne ustreza, zaenkrat prepuščeni čakanju na boljše dni in opozarjanju na nujnost sprememb kulturne politike.
Kakšne pa so spremembe kulturne politike, ki jih literarni delavci pričakujejo? Ne preveč drugačne od tistih, ki jih je slišati tudi v naši državi. V prvi vrsti se apelira na spremembe odnosa do kulture nasploh. Čegec v šali govori o trenutku, ko bo oblast doumela, da se cena in pogoji najema za knjigarno ne morejo obravnavati enako s tistimi za trgovino z oblekami ali nakitom. Gre za prepoznavanje dejstva, da se kulturni izdelki ne morejo enačiti z ostalimi proizvodi na trgu. Torej je predpogoj za kakršnokoli ukrepanje začetek razlikovanja med kulturnim in tržnim poljem.
Potrebno je tudi poudariti, da podpiranje produkcije tako imenovanega avtorskega leposlovja ne izključuje tako imenovane popularne ali komercialne književnosti. In obratno. Zvrst, ki prevladuje na tržišču, naj ne bi bila problematična zaradi svojih vsebinskih ali formalnih značilnosti. To, kar povzroča probleme, je prej nelojalna konkurenca, ki onemogoča soobstoj različnih praks in ukinja prostor za obrobna knjižna udejstvovanja v skupnem prostoru.
Zgodbe hrvaških književnikov s festivala Interliber niso samo hrvaške. Govorijo o splošnem stanju duha na področju, kjer se danes križata trg in kultura. Načelo tržne uspešnosti ne more in ne sme biti edini pogoj za obstoj na področju kulture, saj to kmalu vodi v enoumje in oblikovanje kulturnih izdelkov po razmeroma istih finančno uspešnih programih. Zakoni, ki vladajo na ekonomskem področju, niso enaki kot pravila, ki zadevajo druga polja človeške dejavnosti. Zato je treba knjižnemu polju nujno omogočiti lasten razvoj. Naj po poteh raznovrstnosti, inovativnosti in nenehnega raziskovanja hodi včasih tudi mimo trga.
Pa še nekaj - pregovor »skupaj smo močnejši« ali »zajedno smo jači« še vedno velja. Brez kančka patetične jugonostalgije se na hrvaški strani zavedajo ugodnejših pogojev, ki jih je nudil čas, ko si imel namesto 30-ih na razpolago desetkrat večje število knjigarn na desetkrat večjem prostoru. In desetkrat več naklonjenih somišljenikov, tekstov, idej, projektov in praks. Zato je tudi želja po povezovanju pretrganih vez vse izrazitejša.
Danes smo že na začetku pokazali, kako se lahko sporočila kulturnih dogodkov preglasijo z odmevnostjo politično-zabavnih vsebin. Upajmo, da bo temu drugače s sporočili udeležencev sobotne okrogle mize. Mogoče bi pomagalo, če bi somišljeniki z obeh strani meje zakričali skupaj, seveda če jih prav ob istem času ne bi preglasila politično-zabavna oddaja na neko temo - kot je to na primer pomembno in priljubljeno vprašanje Piranskega zaliva.
Z obe strani meje je za nujnost povezovanja navijala Iva Kosmos.
Komentarji
komentiraj >>