Sobota, 17. 11. 2007
goran
Robert Wyatt že štiri desetletja sodi v vrh britanskega (pa tudi svetovnega) glasbenega ustvarjanja. Skozi spontanost, iskrenost, duhovitost in bogate življenske izkušnje, se v njegovi glasbi odpira dimenzija življenskega nauka. A tega 62-letni Wyatt - bog ne daj - ne podaja v obliki pridige. Modrost, brez motečega intelektualiziranja, splete v preprost tok misli, ki se mu porajajo ob opazovanju splošne družbene klime, pa v odnosu z življensko družico Alfie Benge, ter ob številnih intrigantnih, zaradi vsesplošne ignorance pogosto spregledanih življenskih trenutkih, kot je denimo jesensko opazovanje ptic ob njihovem zbiranju pred odhodom v tople kraje. V preteklosti, predvsem v osemdesetih letih minulega stoletja, je Wyatt v svoje delo sicer bolj očitno vpletal politični aktivizem, a v zadnjem času to počne precej bolj prefinjeno ali pa subverzivno kot menijo nekateri drugi. Odvisno pač od posameznikovih stališč. Če si z Wyattom delite podobne nazore, v njegovih razmišljanjih gotovo ne boste našli nobene subverzije. (v celoti!)
* Robert Wyatt že štiri desetletja sodi v vrh britanskega (pa tudi svetovnega) glasbenega ustvarjanja. Skozi spontanost, iskrenost, duhovitost in bogate življenske izkušnje, se v njegovi glasbi odpira dimenzija življenskega nauka. A tega 62-letni Wyatt - bog ne daj - ne podaja v obliki pridige. Modrost, brez motečega intelektualiziranja, splete v preprost tok misli, ki se mu porajajo ob opazovanju splošne družbene klime, pa v odnosu z življensko družico Alfie Benge, ter ob številnih intrigantnih, zaradi vsesplošne ignorance pogosto spregledanih življenskih trenutkih, kot je denimo jesensko opazovanje ptic ob njihovem zbiranju pred odhodom v tople kraje. V preteklosti, predvsem v osemdesetih letih minulega stoletja, je Wyatt v svoje delo sicer bolj očitno vpletal politični aktivizem, a v zadnjem času to počne precej bolj prefinjeno ali pa subverzivno kot menijo nekateri drugi. Odvisno pač od posameznikovih stališč. Če si z Wyattom delite podobne nazore, v njegovih razmišljanjih gotovo ne boste našli nobene subverzije.
Vsebino albuma ‘Comicopera’ lahko v grobem opredelimo kar skozi tri njegove anagrame. Če naslov prepolovimo nam ostane besedica »comic«, ki dobro ujame Wyattov smisel za humor. V enem od intervjujev se je denimo označil za »sit-down« komika, kar zgovorno govori v prid njegovemu duhovitemu karakterju, saj ne bi bilo nič čudnega, če bi sicer po 35 letih življenja v invalidskem vozičku, kazal kakšne znake zagrenjenosti. No, na albumu se Wyattov smisel za humor kaže predvsem skozi njegovo porogljivo kritiko do imperialistične politike, ki jo vodita ZDA in Velika Britanija. V direktni povezavi do slednjega je tudi anagram »comie«, s katerim Wyatt še enkrat več izpostavi svoj levičarski ekstremizem, tretja izpeljanka pa je »opera«, torej uglasbitev dramskega zapisa, ki je tokrat razdeljen v tri dejanja.
V introspektivnem prvem dejanju podnaslovljenem z ‘Lost in Noise’ se glasbenik loti medsebojnih odnosov med moškim in žensko, ki so ob številnih potencialnih motnjah v komunikaciji, pogosto postavljena na preizkušnjo. Seveda si je te skladbe moč razlagati tudi skozi prizmo Wyattovega odnosa do žene Alfie, ki je ponovno prispevala nekaj tekstov, v večini kot soavtorica, kar seveda glasbi da še dodaten čar. Drugo dejanje nosi naslov ‘The Here And Now’, v njem pa Wyatt odpre vprašanje tega kar vidi kot državljan Velike Britanije, ki v tujo državo še vedno pošilja vojsko, da bi tam pobijali ljudi. Pravi da ima tega ima preprosto dovolj, zato se v tretjem dejanju naslovljenem z ‘Away With The Fairies’ odpove svojemu angleškemu poreklu, ter zatočišče najde pri italijanskih in španskih revolucionarjih.
Polega že omenjenih Garbarekove in Bengove je dve besedili prispeval še Brian Eno, iz zadnjega dejanja pa velja izpostaviti pesem ‘Cancion de Julietta’ Federica Garcie Lorce, ter pesem ‘Hasta Siempre Comandante’, ki jo je Carlos Puebla posvetil Cheju Guevari. Presežek ponovno ponudi tudi glasba, ki bodisi dopolnjuje ali pa poudarja tekste in tako sotvori konstrukcijo posameznih skladb. Po novem je zvočna podoba še precej bolj pestra kot je to veljalo v preteklosti, za kar Wyatt v svoji skromnosti zasluge pripisuje predvsem gostujočim glasbenikom. Ker jih je preveč, da bi jih na tem mestu našteli vse, omenimo le Briana Ena, Paula Wellerja, Phila Manzanero in Davida Sinclairja, še enega izmed bolj cenjenih canterburyskih glasbenikov. Wyattove korenine ležijo v glasbah Duka Elingtona, Charlesa Mingusa, Jimija Hendrixa in drugih afroameriških glasbenikov iz tistega časa, kombinaciji rock in jazz glasbe pa je seveda najbolj dosledno sledil še v času ko je bobnal pri zasedbi Soft Machine. Ko je nekaj let po odhodu iz zasedbe v nesreči ostal hrom od pasu navzdol, je s pomočjo Bengove odkril nov pristop k ustvarjanju glasbe, ki se je s tehnike pomaknil v odkrivanje idej, kako se dotakniti ljudi na bolj čustven način. To mu je v edinstveni kombinaciji rocka, jazza, folka, avantgardnih glasbenih praks in popa tudi uspelo. Z novo ploščo, ki do je tovrstnega izraza nevajenim ušesom še precej bolj prijazna, se bo Wyatt bržkone približal tudi mlajšemu občinstvu. Te pa bo še lažje nagovoril ob boku zasedb Franz Ferdinand in Arctic Monkeys, saj se je po tem ko je njegovo nekdanjo založbo prevzela ameriška multinacionalka, preselil k neodvisnemu založniku Domino Records.
‘Comicopera’ je eden boljših albumov iz Wyattove obsežne diskografije in prav gotovo tudi eden od favoritov letošnjega diskografskega leta. Poslušalci, ki z glasbenikom delijo enake vrednote so nad lahkotnostjo s katero se Wyatt na tako zelo pronicljiv način loteva stanja duha sodobne družbe naravnost vzhičeni. Tistim, ki se v tej poduhovljenosti ne najdejo, pa seveda ostaja uživanje ob odlični glasbi ter Wyattoven glasu, ki je sicer resda nekoliko nižji kot pred leti, a kljub temu še vedno eden najbolj ganljivih glasov ta čas.
pripravil Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >>