Torek, 20. 11. 2007
tadej
Ambientalni house je torej prinesel koncept chill outa, v trensarsko različico tega pa se je poleg omenjenega napletlo še precej drugih vplivov in zvrsti - od klasičnega, ortoksnega in predvsem acid ambienta, do world glasbe, acid folka, duba in lomljenih ritmov. Največ jih v sebi združuje ravno glasba Simona Posforda, ki se je na primer s projektom Shpongle "v skodelici čaja napotil kar na pot okoli sveta", kot pravi naslov ene izmed njegovih pesmi. Nova plošča dueta Younger Brother pa se nahaja nekje med starim dobrim Shponglom in izvajalci tipa Orbital, ali pa poskočnejšimi indie tronikami kot so Secede ali Kettel. Prav tako je nova plošča krenila bolj v organske vode, saj se na novi plošči celo najde kakšen komad, kjer ima elektronika le dekorativno vlogo in spominja celo na kakoe Sigur Ros. (v celoti!)
* Twisted Records je založba, ki jo vodi starosta psihedeličnega trensa, Simon Posford. Je sinonim za dobro tovrstno muziko in že dalj časa goji lastni razpoznavni zvok. Vse se je začelo z izdajami Simona pod imenom Hallucinogen, skozi čas pa je v zelo ozki krog te založbe, v katerem je viden Posfordov vpliv, prišlo še nekaj imen. Eno takih je tudi prodorni Benjamin Vaughan, član novejše generacije, ki je letos izpilil svoj izraz in naredil album z eno najbolj naprednih form, ki se povrh vsega ponaša še z neverjetno futurističnim zvokom. Svojevrstna forma in zvočna avantgarda je seveda eminentna tudi Posfordu, in to vse od začetka devetdesetih, ko je izdajal pod različnimi imeni. Pred leti pa sta Simon Posford in Benjamin Vaughan skupaj staknila glavi in izdala prvo ploščo pod imenom Younger Brother z naslovom A Flock Of Bleps. Letošnjo jesen pa je po dolgem zavlačevanju izšla druga CD-jka z naslovom The Last Days Of Gravity. Younger Brother je torej projekt, kjer se srečata stari maček, ki je sicer v zadnjem času precej brez navdiha, in mlajše sile, še polne ustvarjalne sle.
Album The Last Days Of Gravity pade pod žanr chill out. Tukaj ne gre toliko za oznako glasbenih kritikov kot za dejstvo, da se duo Younger Brother pojavlja skoraj izključno le na chill out floorih po raznih trance festivalih, čeprav se je tudi kot band pojavil na predstavitvi nove plošče. Ta glasba je zato v veliki meri določena s pogoji živega dogajanja in je zato namenska, je antipol dogajanja na plesišču. In tudi izvor tovrstne glasbe, ki je ambientalni house iz začetka devetdesetih in se je začel v Angliji, korenini v namenu, da nekako tiste ljudi, ki nočejo ali ne morejo več plesati, še vseeno pa ne morejo prenehati kimati, lepo spusti in pripravi na udarec v jutru boleče realnosti. Pri trensu pa ja razdalja med poloma oziroma teža obeh polov največja. Trance festivali so namreč turbo pralnice, kjer se na primer LSD odkrito oglašuje in prodaja na štantih, glasba v nočnih urah pa je tako temačna in psihedelična, da presega vse meje spodobnega okusa - to je trend zadnjih dveh let. Plesati ponoči na trance festivalu ne pomeni se zabavati, ampak pomeni iti prostovoljno v nočno moro vesoljskih razsežnosti. Stvar pravzaprav prerašča v en totalno bolan in neugoden tripašku setting, ki seveda ima svoje čare, a vendar, bijejo se težke bitke. Glasba je tako razosebljena, da je dojemanje le te podobno poslušanju kakšnih temačnih dronov. Tu je glasba v klasičnem smislu popolnoma razvrednotena, saj vse skupaj spominja bolj na vzpostavljanje določenih stanj zavesti preko električnih pulzov, kajti muzika ne vsebuje več niti najmanjše dozice žmohtnosti. Gre za Glasbo, ki ima le še funkcijo skritega ustvarjalca navidezne realnosti - kot primer tovrstnega učinkovanja glasbe se spomnimo "sleep" koncertov Roberta Richa - torej koncerti, kjer ljudje spijo, glasba sicer vpliva na sanje, vendar se poslušalec ne zaveda glasbenega ozadja. Pri trensu publika seveda ne spi, vendar je v podobnih zamaknjenih sferah. In za razliko prijetnih frekvenc Roberta Richa nas pri "nočnem" trensu premetavajo razsuti oblaki glitchev in shizoidni viharji zvoka. Če pa tako muziko spustimo še čez ozvočenje, ki si ga lahko privoščijo le redki profilirani masovni festivali, potem pa je rezlutat bolnica nepredstavljivih razsežnosti, totalna dezintegracija uma. In nekateri udeleženci festivalov včasih zaplavajo malce predaleč, in to je razlog, da mora biti chill-out v okvirih trance glasbe še toliko bolj pozitiven, toliko toplejši, svetla luč na koncu temačnega blodnjaka. Zato tovrstna muzika vse prevečkrat brodi po greznici new agea in vsesplošnega pozitivizma, ki seveda funkcionira na chill "plesiščih", nikakor pa na domačem terenu. In to je problem, ki ga mora preseči dober trensy chill out izdelek - biti mora balzam za dezorientirane glave, hkrati pa imeti še dovolj ostrine, da zareže globoko v ušesa.
Ambientalni house je torej prinesel koncept chill outa, v trensarsko različico tega pa se je poleg omenjenega napletlo še precej drugih vplivov in zvrsti - od klasičnega, ortoksnega in predvsem acid ambienta, do world glasbe, acid folka, duba in lomljenih ritmov. Največ jih v sebi združuje ravno glasba Simona Posforda, ki se je na primer s projektom Shpongle "v skodelici čaja napotil kar na pot okoli sveta", kot pravi naslov ene izmed njegovih pesmi. Nova plošča dueta Younger Brother pa se nahaja nekje med starim dobrim Shponglom in izvajalci tipa Orbital, ali pa poskočnejšimi indie tronikami kot so Secede ali Kettel. Prav tako je nova plošča krenila bolj v organske vode, saj se na novi plošči celo najde kakšen komad, kjer ima elektronika le dekorativno vlogo in spominja celo na kakoe Sigur Ros. Tako združevanje pa se lahko zgodi le v neki napredni in moderni formi, ki pa jo plošča The Last Days Of Gravity kaže tekom približno polovice komadov. Preostali del plošče je reciklaža starih idej, ki pa jim manjka predvsem žmohta in ostrine. Ta del rešuje lahkotna in neškodljiva iskrena preprostost ter dobra produkcija, ki je za založbo Twisted že kar higijenski minimum. To pride še posebej do izraza pri živih nastopih in primerni jakosti, ko se kot nekakšne zaključene celote izpostavijo visoki, srednji in nizki toni in s tem dodatno začinijo groove komadov. Na plošči The Last Days Of Gravity je namreč nekaj komadov, ki imajo relativno hiter tempo in dobro pozibavajo poslušalstvo. Ni pa tu več komadov tipa Finger iz prejšnje plošče, ki pa so bile že poštene dance floor ogrevačine. Sicer pa je glasba izredno izvirna, ima svojevrsten neklišejski zvok, organski del plošče je bil odigran, za kitaro pa je poprijel tudi sam Simon Posford.
Na novem albumu dueta Younger Brother imamo zopet opravka z vseskozi prisotnim in unikatnim načinom "twistanja" zvoka, značilnim za Simona Posforda. Hkrati se Posford tu sreča s "feedbackom" njegova dela v obliki Benjamina Vaughana aka Prometheusa, ki je več kot očitno njegov "učenec" in hkrati edini spodobni dedič njegove zapuščine. Prometheus namreč v svoji smeri gradi na starih temeljih Simona Posforda in tako se oba izvajalca izredno dobro dopolnjujeta - dou deluje kot "upgrade" enega samega izvajalca.
Če je projekt Shpongle v pretežno eksplicitni maniri v sebi združeval ogromno različnih žanrov, od hipijevskih progresivcev, raznoraznih etno praks pa do semplanja interpretacij klasika in flamenco velikana Manuela De Falle, potem lahko rečemo, da je Younger Brother v tem nekoliko skromnejši in pa predvsem da to počne bolj implicitno. To se odraža tudi pri sporočilnosti plošče, ki ni več neka odkrita oda halucinogenim drogam in idejam DMT promotorja Terenca Mckenne, kot je bil to projekt Shpongle. Plošča The Last Days Of Gravity je tudi stekališče ostalih bivših Simonovih downtempo projektov, kot so The Mystery Of The Yeti, Celtic Cross ali Dub Trees. S kombinacijo androginega pevca po imenom Ruu, cheezy synthov in hipijevskih kitar pa Younger Brother včasih zaplava v malce preveč pomehkužene vode. Vendar zadevo po večini dobro uravnotežijo z dodatkom pokvečenih elektronskih zvokov. Na nekaterih komadih jim uspe celo doseči tisti idealni balans, ki dela cheezy muziko zanimivo - to so komadi, ki jih človek sprva zaradi prenežne komponente posluša z velikim odporom, po nekaj poslušanjih pa ga zlomijo in popolnoma prevzamejo.
Zaradi razgibanosti v tempu in žanrih plošča The Last Days Of Gravity le še delno pade pod okrilje chill out glasbe. Vzdušje, ki ga ustvarja ta album, zahaja celo v konkretnejše plesne vode ali pa celo post rock koncerte. Da pa se tovrstna glasba kljub temu še vedno pojavlja na chill out floorih, pa si lahko privošči le legenda kot je Simon Posford. On namreč nehote ruši koncept chill-iranja, saj se ob njegovih nastopih na mesto ležečih trupel in sedečih zvijalcev zgrne masa ljudi in žurka se začne.
pripravil Tadej Droljc
Komentarji
komentiraj >>