V današnji, zadnji oddaji, posvečeni Avstriji in njeni kulturi, vam bomo predstavili alternativno avstrijsko glasbo. Slovenci ne poznamo kaj dosti avstrijske glasbe, kaj šele alternativne, in če moramo že pomisliti, se kvečjemu spomnimo na klasično glasbo z Mozartom, Haydnom, Schubertom in Strauβom na čelu. Tu so še začetniki moderne glasbe, kot sta npr. Mahler in Schönberg. Toda kaj je s sodobno glasbo? Seveda nam tu takoj pade na pamet dobri stari Falco s svojim svetovno znanim Amadeusom. Čeprav spada Falco v »austro-pop« predalček, je mogoče danes že postal alternativa. V ozadju poslušamo njegovo prvo pesem Ganz Wien, ki je bila zaradi kontroverznega besedila bojkotirana s strani avstrijskih radijskih postaj. Pa ji prisluhnimo za nekaj časa:

Laibach se za svoj mednarodni uspeh lahko deloma zahvalijo tudi avstrijskemu pop-rocku, saj so predelali uspešnico Life Is Life avstrijske one-hit-wonder skupine Opus, s katero je sodeloval tudi Falco. Istočasno z austro-popom se je v Avstriji odvijal tudi punk. Ta je v Avstrijo prišel s triletno zamudo, ko se je uveljavil najprej kot alternativno gibanje okrog dunajskega kluba Arena. Pomembna punkovska skupina je bila Drahdiwaberl, kar v dunajskem narečju pomeni vrtavka. V tej skupini je spet Falco začel svojo glasbeno pot.

Avstrijska alternativna, predvsem elektronska glasba zna biti zelo kvalitetna in doslej smo je imeli kar nekajkrat priložnost videti tudi na slovenskih tleh. Tako je na primer leta 2004 na Trnfestu nastopil Binder & Krieglstein. Rainer Binder-Krieglstein, letnik 1966, je glasbenik in Gradca, ki pa nastopa pod imenoma Binder & Krieglstein, tako da lahko zmotno mislimo, da gre za dvojec. Njegovo glasbeno ustvarjanje nastaja pod vplivom jazza, funka, soula in popa ter je po stilistični plati mešanica duba, elektronike in folka. Zato je njegovo delo povsem raznoliko, poleg tega pa ima ob sebi še celo množico gostujočih glasbenikov, kot na primer pevko z imenom Gustav v pesmi Piraten:

Na Dunaju se je v devetdesetih razvila zelo pomembna elektronska scena, iz katere izhajajo danes priljubljeni glasbeniki, kot so na primer Sofa Surfers iz znane dunajske založbe Klein Records, Kruder in Dorfmeister, Tosca, dZihan in Kamien, itd. Njihov stil se giblje od downtempa, duba, do elekronike, hip hopa, trip hopa in acid jazza, še posebej pa so znani po svojih remiksih. Vendar pa slovi Dunaj že od Schönberga in njegove Druge dunajske šole naprej po razvoju atonalne in dvanajsttonske glasbe kot glasbeno središče, kjer se vedno znova porajajo revolucionarni glasbeni eksperimenti.

Med unikatne eksperimentatorje lahko vsekakor štejemo dunajski dvojec Thilges, ki se je včasih, ko je bil še trojec, imenoval Thilges 3 in smo ga tudi že lahko videli pri nas na Sajeti. V ozadju poslušamo pesem z zadnje plošče, na kateri povezuje Thilges elektroniko z iransko etno glasbo. Na plošči sodelujejo še drugi glasbeniki, iranska pevka Zohra Jooya, svetovno znan igralec uda, Asim Al-Halabi, in priznana avstrijska glasbenika, Franz Hautzinger in Peter Rosmanith. Glasba temelji na makamah, tradicionalnih arabskih lestvicah, kar ji da svojo meditativno lepoto:

Dunaj je v svetu sodobne inovativne glasbe res pravi fenomen, saj ponuja pri relativno majhni sceni veliko raznolikih, izvirnih in kvalitetnih izvajalcev. Tu je treba poleg Thilges omeniti še skupini Trapist, Radian in Cristiana Fennesza, vse smo že vse imeli priložnost videti v Sloveniji. Trapist in Radian sta glavna predstavnika dunajske elektro-akustične glasbe, čeprav sta oba žanrsko neopredeljiva in suvereno brišeta meje med post-rockom, elektroniko, jazzom, avantgardo in med improvizacijo in zvočno strukturo. Poslušamo pesem Transistor skupine Radian, ki se giblje med ekspirementalno glasbo, postrockom in jazzom, njena zvočna estetika pa je blizu elektronskemu Clicks and Cuts žanru:

Christian Fennesz je znan dunajski laptop glasbenik. V osemdesetih je bil kitarist priljubljene independent skupine Maische, v devetdesetih pa se je ob razvoju dunajske tehno scene odločil za solo kariero na laptopu in trenutno sodi v sam svetovni vrh elektronske glasbe. Značilna prepoznavnost njegove glasbe so posemplani kitarski zvoki. Fennesz redno sodeluje v skupinah z drugimi glasbeniki kot tudi s posamezniki, na primer z japonskim pianistom Riuičijem Sakamotom. Pa poslušajmo njuno sodelovanje v skladbi z naslovom Oto:

Velika posebnost v sodobni avstrijski glasbi je Prvi dunajski zelenjavni orkester (Das erste Vegetarische Orchester ali The First Vienna Vegetable Orchestra), čeprav je verjetno prvi zelenjavni orkester nasploh. Glasbeniki v skupini namreč igrajo na instrumente, izdelane iz raznih vrst zelenjave, čeprav si poleg produktov narave pomagajo tudi s kuhinjskimi pripomočki, kot so na primer noži in mešalniki. Zaradi narave njihovih glasbil se zdi zato nekam čudno, da so se ravno odločili predelati elektronsko klasiko Radioaktivität od Kraftwerkov, saj se zdi sintesajzer čisto nasprotje korenja. Pa prisluhnimo tej pesmi do konca:

No, ali ste že kdaj takole slišali igrati korenje, kumaro ali melancano? V Vegetaričnem orkestru za tak zvok ne uporabljajo niti enega sintesajzerja, semplerja ali računalnika. Člani so vsi resni glasbeniki, ki oponašajo elektronsko glasbo z ojačano zelenjavo. Najbolj naraven način uporabe zelenjave je poleg seveda njenega zaužitja tolčenje z njo. Zato je večina njihove glasbe ritmična z majhnimi beati, ki so ojačani s kontaktnimi mikrofoni. Kot piščalke jim služi izdolbeno korenje, za oponašanje synth efektov pa uporabljajo tudi različne kuhinjske mešalce, kar se sliši v pesmi Urgem X:

No, še en pomemben in po svetu cenjen avstrijski glasbenik in komponist pa je Bernhard Lang. Rojen je bil leta 1957 v Linzu in je v Gradcu študiral filozofijo, germanistiko, jazz teorijo, harmonijo in kompozicijo. Do začetka osemdesetih je delal v raznih jazz skupinah kot komponist, aranžer in pianist, nato pa se je posvetil moderni, eksperimentalni in elektronski glasbi. Ustvarja tudi plesno in filmsko glasbo, sodeloval pa je tudi že s Christianom Fenneszom in Kruderjem in Dorfmeistrom pri remiksanju svojih pesmi. Lansko leto je bil izbran za osrednjega komponista na dunajskem festivalu sodobne glasbe Wien Modern.

Skoraj deset let se je Lang posvečal svojemu ciklu z naslovom Diferenca in Ponovitev, kjer je poskušal ustvariti obsežno loop gramatiko. Ukvarjanje s ponovitvijo je, kot pravi Lang, dekonstruktivistična in kritična metoda, torej je oblika kritike. Dolgo časa se je zdelo, da je ponovitev rezervirana za novo glasbo in minimalizem. Izven minimalizma je bilo ukvarjanje s ponovitvijo, še posebej v kontekstu Adornove estetike, skoraj tabu. Bernhard Lang, inspiriran od filmov Martina Arnolda in filozofije Gillesa Deleuza, pa je ponovitev postavil v središče svojega dela.

Tako, dragi poslušalci, to je bilo zaenkrat o posebni avstrijski glasbi vse. Spet bi vam lahko predstavili še marsikaj in najbrž bi imeli tudi kolegi iz glasbene redakcije kaj za pripomniti. S to oddajo se Avstrija tudi poslavlja iz Lare Lingue in vam vošči en glasen SERVUS!