Sreda, 28. 11. 2007
Bozji_dar
Svoje črnsko ozadje, ki je glavna tema novega albuma, je Saul poudaril tudi s samim naslovom plošče The Inevitable Rise And Liberation Of Niggy Tardust. Imaginarni lik črnskega umetnika in filozofa Niggyja Tardusta lahko razumemo kot avtobiografsko prispodobo Saula Williamsa, ki je z občutno reminiscenco Bowiejevega Ziggyja Stardusta poskusil ustvariti črno vizijo katranskega umetnika, ki je padel na Zemljo. Kar tako... Iznenada in nepričakovano in kakorkoli neprilagojen je že, Niggy Tardust je tu, da ostane.Večina današnjih potrošnikov glasbe se v svojem vedno bolj pogoltnem konzumiranju glasbe ne zaveda izkoriščujočega sveta trgovanja z glasbo, v katerem so mnogi umetniki slečeni do golega. Velike založbe se obnašajo enako kot multinacionalke in so v večni dirki za profitom že davno pozabile na glasbenika in njegovo ustvarjalno bit. Znotraj njihovih portfeljev se nemalokrat skrivajo pravi talenti, ki zaradi svoje tržne neprivlačnosti nikdar ne doživijo potrebne pozornosti, saj se založbe raje posvečajo svojim bebavim kokošim zlatonosnicam. V taki situaciji imajo ustvarjalci dve možnosti: ali se prilagoditi zahtevam velikih založb, ali pač odplavati v nesigurne vode samopromocije in samozaložništva. V sodobnem svetu hitrih digitalnih prenosov se vendarle dogajajo neustavljive spremembe, ki izkoriščevalsko logiko velikih založb postavljajo pod velik vprašaj.
Glasba kot končni proizvod in lastništvo teh založb je v sodobni informacijski družbi našla veliko bolj efektivne načine razširjanja in razmnoževanja. Tradicionalna vloga posrednika oz. distributerja ni več nujna oz. če uporabimo kar besede Saula Williamsa: »Ne potrebujemo več duhovnikov, da bi govorili z bogom.«
S takšnim manifestom je Saul Williams pospremil spočetje svojega novega albuma The Rise And Liberation of Niggy Tardust, ki ga je pred kratkim povil v samozaložbi in je dosegljiv na medmrežju v izključno binarni obliki. Potem, ko so celotno glasbeno industrijo pošteno pretresli Radiohead s spretno marketinško potezo, s katero so fenom ponujali download novega albuma za poljubno ceno, se je tudi Saul Williams odločil podobno usodno zakoračiti v riskantni svet samozaložništva. Zdi se, da dokaj uspešno lovi ugodno klimo za tovrstne podvige. Tudi iz tega razloga se je spečal še z enim odmevnim imenom iz glasbenega sveta.
Trent Reznor, glasnogovornik in poredni deček ameriške alternativne rockovske scene, sicer pa vodja zasedbe Nine Inch Nails, je poskrbel že za marsikakšen škandal znotraj glasbene industrije. Tokrat v dvojcu s Saulom Williamsom znova premika balvane trdno zakoreninjenih distribucijskih poti v glasbeni industriji. Reznor je znan zagovornik t.i. filesharinga, s svojimi iskrivimi komentarji na to temo pa je znal napičiti že marsikatero debelo industrialsko rit. Poleg tega pa je Reznor tudi aktiven glasbeni producent in v tej maniri je njegova prisotnost na novem albumu Saula Williamsa več kot očitna. Glasbeni deli plošče so še kako prepoznavno reznorjevski. Groba kovinsko zveneča industrial estetika se meša s komornostjo godalnih inštrumentov in hladnokrvnostjo sintetizatorjev. Njegov kreativni duh in avtoritativna prezenca se čutita tudi v samem Saulovem vokaliziranju, ki na trenutke že precej sumljivo spomni na samega strica Trenta, še najbolj v predelavi skladbe U2 Sunday Bloody Sunday. Saulu je ustvarjalno druženje s tem sodobnim glasbenim magom nedvomno koristilo.
Vendarle pa, kakorkoli se Saul Williams že trudi z metamorfozo, vzori še vedno ostajajo enaki. Vokalni sempl Chucka D-ja v komadu Trigger Nigger ni tam slučajno. Poleg tega skladbe, kot so Black History Month, Convict Colony ali pa naslovna Niggy Tardust pričajo o črnski pripadnosti in ozaveščenosti tega v New Yorku živečega MC-ja. Politični angažma je nekaj čemur se Saul Williams ne more odreči. Spomnite se akcije »Not In Our Name« v kateri so se združili sorodni ameriški glasbeniki z namenom, da bi skozi glasbo protestirali proti ameriški ekspanzionistični politiki. Eden izmed glavnih pobudnikov te akcije je bil tedaj prav Saul Williams.
Svoje črnsko ozadje, ki je glavna tema novega albuma, je Saul poudaril tudi s samim naslovom plošče The Inevitable Rise And Liberation Of Niggy Tardust. Imaginarni lik črnskega umetnika in filozofa Niggyja Tardusta lahko razumemo kot avtobiografsko prispodobo Saula Williamsa, ki je z občutno reminiscenco Bowiejevega Ziggyja Stardusta poskusil ustvariti črno vizijo katranskega umetnika, ki je padel na Zemljo. Kar tako... Iznenada in nepričakovano in kakorkoli neprilagojen je že, Niggy Tardust je tu, da ostane.
Komentarji
komentiraj >>