Sreda, 28. 11. 2007
goran
Koncertni posnetek `Metal Machine Music` iz leta 2002 v drugačni luči prikaže kontroverzno Reedovo ploščo, ki že od leta 1975, ko je prvič ugledala prodajne police, buri duhove glasbenih navdušencev. Hrupne kitarske distorzije, prevedene v jezik enajst-članskega ansambla, ki ima avantgardne prakse tako rekoč v krvi, dobijo nov smisel in dajo vedeti, da rockovsko glasbo prepogosto neupravičeno dojemamo le kot zabavo ter da je v resnici moč potegniti številne vzporednice z »resno« sodobno glasbo. To trdi tudi enajsterica, ki iz prvotnega zapisa ustvari kompleksno zvočno izkušnjo in očara celo samega Reeda, ki vajeti prevzame povsem v zaključku. (v celoti!)
* Reedov album ‘Metal Machine Music’ je luč dneva ugledal v letu 1975, do danes pa je doživel še dva ponatisa, ki pa še vedno ne podata nekega definitivnega odgovora na večna ugibanja o ozadju te kontroverzne plošče. Reedovi najbolj goreči privrženci bi pač bržkone razgrabili tudi posnetek tišine, če bi le ovitek albuma nosil njegovo ime. Mnenja tako ostajajo deljena. Na eni strani so njegovi ljubitelji, ki album dojemajo kot izpolnitev diskografske pogodbe z njegovim tedanjim založnikom (na kar v spremnem tekstu implicira tudi Reed sam), na drugi strani pa so posamezniki, ki v štirih posnetkih iščejo katarzo. Kakor koli že, amorfne hrupne teksture, ki jih je Reed posnel z nasnemavanjem zankanja in manipulacijo kitarskega hrupa, v njegovi diskografiji povsem izstopajo. Sam sicer pravi, da se je snemanja lotil z vso resnostjo, dasiravno pod vplivom opojnih substanc, album pa je bil deležen še toliko večje pozornosti, ker podobne hrupne prakse do tedaj pač še niso našle mesta v pop produkciji.
Po drugi strani to njegovo eksperimentiranje pravzaprav ni tako zelo presenetljivo, če vemo, da se je nečesa primerljivega loteval John Cale, ki je tovrstne ideje z LaMonte Youngom in Tonyjem Conradom sredi šestdesetih obdeloval v avantgardnem krožku Theater of Eternal Music. Tudi recenzenti so se ob izidu albuma ‘Metal Machine Music’ razdelili na dva pola. Medtem ko mu je ena stran namenjala opazke tipa »ušesa uničujoča elektronska brozga, s katero se lahko v rekordnem času znebite svojih gostov«, je druga vlekla vzporednice z deli Karlheinza Stockhausena in Iannisa Xennakisa, danes pa plošča velja za enega prvih poskusov tako imenovane noise glasbe, vpliv pa ji pripisujejo tudi pri nastanku industriala.
Hrup pa je področje, ki je zelo blizu tudi 11-članski berlinski zasedbi Zeitkratzer, ki je v preteklosti že zabeležila sodelovanja s številnimi vidnimi umetniki znotraj tega abstraktnega izraza. Med njimi so se, denimo, znašli Merzbow, Zbigniew Karkowski, Francisco Lopez, Lee Renaldo in drugi. Poleg tega so v svojo specifično govorico prevedli tudi dela malodane vseh najbolj znanih avantgardnih skladateljev 20. stoletja, med katerimi velja izpostaviti Johna Cagea, Iannisa Xenakisa, Karlheinza Stockhausna, Philipa Glassa ter Arnolda Schönberga. Zanimiva sodelovanja pa so zabeležili še z mnogimi glasbeniki v polju avantgardnih elektronskih godb, pri katerih izstopajo Carsten Nicolai, Marcus Schmickler ter Christian Fennesz.
Gre torej za formacijo, ki ima avantgardno, eksperimentalno glasbo tako rekoč v krvi, zato njihovo dojemanje Reedove plošče ‘Metal Machine Music’ vsekakor lahko razumemo kot relevantno. Opozarjajo na to, da je album pomembno prispeval k vstopu proste glasbe v popularnoglasbene smernice in da je pravzaprav nekakšno logično nadaljevanje Reedovih atonalnih komadov ‘Heroine’ in ‘Sister Ray’. Na idejo, da bi originalni posnetek prevedli v zapis za akustični ansambel, jih je privedla konstrukcija glasbe same, ki naj bi bila zelo orkestralna in torej nadvse primerna za tak podvig. Reed je bil sprva precej skeptičen, a ko je slišal prve posnetke, ga je projekt naravnost navdušil, ob tem pa ni pozabil dodati, da ga je pred leti plošča skoraj stala kariere, zdaj pa je našla pot celo v Berlinsko Opero. Ulrich Kreiger in Luca Venitucci sta se lotila težavne naloge prevoda originalnih posnetkov in zapis je na koncu obsegal impresivnih 34 strani. Pri tem sta uporabila celo vrsto različnih orkestralnih tehnik, znanih iz klasične glasbe, to pa je le še utrdilo njihovo prepričanje, da so bile rockovske prakse skozi prizmo resne sodobne glasbe vse predolgo precej arogantno zapostavljene.
11-članski ansambel je poprijel za violino, violo, violončelo, kontrabas, sopranovski in tenorski saksafon, trobento, tubo, klavir, harmoniko ter tolkala in sestavil kompleksno zvočno izkušnjo, ki skozi detajlov polne teksture odpre zvoku prosto pot. Za presežek povsem ob koncu poskrbi sam Lou Reed, ki mu ansambel za kitarski solo odmeri poslednje štiri minute. No, presežek predvsem v smislu, da se Reed v vsej svoji veličini pač pojavi na odru, nekoliko manj pa skozi objektiv slušnega kanala, saj je kontrast med kontroliranim kaosom enajsterice in Reedovim kitarskim distorziranjem pač nekoliko prevelik. Koncert, ujet na originalni plošček, ki je luč dneva ugledal v letošnjem septembru, se je sicer zgodil 17. marca 2002 v že omenjeni berlinski Operi, tokrat pa v posluh dajemo celoten posnetek iz beneškega teatra Malibran, ki je nastal le tri dni po premieri.
Komentarji
komentiraj >>