Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
V APT so uprizorili “XX. STOLETJE” Alaina Badiouja: »Življenje je niz kratkih samot.«, četrtek, 29. 11. 2007, ob 13.15 (3860 bralcev)
Četrtek, 29. 11. 2007
Zala Dobovšek



Klikni za veliko sliko: Klikni za veliko sliko: Anton Podbevšek Teater se vse bolj izrazito formira v gledališče inovativnega eksperimentiranja, umetniške kredibilnosti in drznosti. V ponedeljek, 26. novembra, so v režiji Matjaža Bergerja na velodromu v bližini Novega mesta premierno uprizorili Badioujevo XX. stoletje. Dogodek je poleg eksotične literarne predloge vreden pozornosti še iz enega aspekta – gre namreč za poskus postavitve (sodobnega) spektakla.


Klikni za veliko sliko:

Anton Podbevšek Teater se vse bolj izrazito formira v gledališče inovativnega eksperimentiranja, umetniške kredibilnosti in drznosti. V ponedeljek, 26. novembra, so v režiji Matjaža Bergerja na velodromu v bližini Novega mesta premierno uprizorili Badioujevo XX. stoletje. Dogodek je poleg eksotične literarne predloge vreden pozornosti še iz enega aspekta – gre namreč za poskus postavitve (sodobnega) spektakla.

Uprizoritev, sestavljena iz 17 prizorov, je skozi prerez minulega stoletja posegla po najbolj reprezentativnih in revolucionarnih motivih, ki jih je Badiou zajel v svoji knjigi. V uprizoritveni koncept jih je formirala skozi tendenco manifesta in avantgarde. Prvo kot nadomestitev dogodka kot artističnega dela s pojmom konkretne politične in umetniške geste ter slednjo kot »čisto sedanjost brez ponovitve«, ki naj bi odstranila vsakršno reprezentacijo, podobnost in naravnost. Na Badiouja se opira na ravni literarne predloge, hkrati pa se raziskovalno postavlja v njegov odnos do umetnosti.

20. stoletje kot obdobje največjih katastrof, izumov, masakrov in čudes je »realiziralo tisto, kar je 19. stoletje mislilo.« Ker pa je po besedah Badiouja 20. stoletje tudi stoletje gledališča kot umetnosti in ker se v trenutku trajanja nenazadnje nahajamo v gledališču kot takem, je posebno mesto v uprizoritvi zasedel politično-umetniški esprit Brechta. Tako on kot Malevič sta namreč pokazala, da je zmogljivost umetnosti tudi v tem, da lahko ustvari drugačno razmerje med dozdevnim in realnim. Z inovativnimi pristopi je funkcija umetnosti ogrozila mehanizme političnih ideologij in posledica so bili ognjeni zublji, zaneteni z literarnimi deli.

V objemu sklenjenega (začaranega?) kroga, ki ga je nudila amfiteatrska lokacijaKlikni za veliko sliko: velodroma, je predstava v dogajalno simultanost zajela komponente umetnosti, športa, giba, internetne tehnologije, zborovskega petja in popularne glasbe (Dan D). Sosledje prizorov je zgradilo dramaturgijo učinkovitega zaporedja. Ta je s postopki sočasnih kontradiktornosti, kolektivnega vzbujanja vznesenosti in kratkimi umestnimi zatišji oplajala tako z videzom kot vsebino.

Inscenatorji, kakor so bili nastopajoči poimenovani, so v povzdignjeni, a ne patetični, retoriki retrospektivno obudili ključne revolucionarne dogodke in njihove izvršitelje (med njimi Brechta, Freuda, Maleviča, Bretona, Pessoe, Lacana, Geneta). Brez kakršnekoli konkretne žive (odrske) opredeljene identitete je bil gledalec podvržen zgolj vživljanju v besede, zvok, gib in ne v oddaljenega pripovedovalca/akterja.

Tehnično obsežno postavitev je nevtralizirala čutna in spevna interpretacija besedil, ki je individualni odziv gledalca - kljub spremljajoči masovnosti - izpostavila kot prednostno dimenzijo. Spektakelska zasnova se je bolj kot v zunanji estetiki realizirala v razkošju vsebine in njenih spremljevalnih zvočno-verbalnih nastavitev. Izbrani teksti, nekakšne svojevrstne hvalnice že omenjenim ikonam, so zahtevali veliko mero pozornosti in takojšnjega razumevanja. Posredovani skozi nekakšno pompozno dikcijo so tako povzročili sprotni efekt. Ta se je vedno znova izkazal kot vezni člen oziroma gledalčev interni prehod k naslednjemu potencialnemu impulzu, s tem pa izkazal kot pogoj, če želimo dogodek zapopasti čimbolj celostno.

Prisotni kolesarji, boksarski dvoboj, ples, mehanično gibanje, glasba in tehnološki pripomočki (avtomobili, videoprojekcija, medmrežje) so v neposrednem ali simboličnem pomenu zapopadli fenomen telesa in njegove zlo-rabe. Ta se je v obravnavanem stoletju nevarno in perverzno razčlenil na telo-objekt borbe, tekmovalnosti, estetike, mehanike, trpinčenja in dobička. Histerija pa se je iz psihološke postopoma prelevila v tehnološko neznosnost bližine.

Spektakel (oziroma njegov poskus, približek, ponaredek ali pa posnetek) se tako v luči interpretacije kot same teoretične umestitve nahaja nekje med doživljajsko fascinacijo in nepopolno definiranostjo v strokovni opredelitvi. Vsekakor pa je uprizoritvena os tista, ki skozi raziskavo korelacije med novodobnim gledalcem in spektakelsko strukturo, postavlja najbolj intrigantno vprašanje v samem dogodku.

In kolikor se morda na prvi pogled zdi uprizarjanje Badiouja tvegana in predrzna poteza, toliko bolj se kasneje izkaže, da je forma spektakla morda zanj edina prava izbira.

Na prikrito konceptualnih 0°C je v dogodek strmela Zala Dobovšek.



Komentarji
komentiraj >>