Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
ZAČETEK Festivala sodobnih odrskih umetnosti EXODOS 2007 (3795 bralcev)
Petek, 30. 11. 2007
Zala Dobovšek



Kljub kvalitetnim in suverenim predhodnim festivalskim izdajam je na zadnjem razpisu Festival EXODOS doživel mrzel tuš. Z novim programskim konceptom namreč ni prepričal Ministrstva za kulturo in je bil s tem prikrajšan za levji delež sofinanciranja. Čeravno v okrnjeni obliki, pa se je festival vendarle prebil do realizacije, v katero je pospremil s projektom »Vsak drugačen, vsi na istem« in Janezom Janšo.

Kljub kvalitetnim in suverenim predhodnim festivalskim izdajam je na zadnjem razpisu Festival EXODOS doživel mrzel tuš. Z novim programskim konceptom namreč ni prepričal Ministrstva za kulturo in je bil s tem prikrajšan za levji delež sofinanciranja. Čeravno v okrnjeni obliki, pa se je festival vendarle prebil do realizacije, v katero je pospremil s projektom »Vsak drugačen, vsi na istem.« in Janezom Janšo.

Medtem ko je bila Mestna občina Ljubljana nad programskimi novitetami navdušena, se je Ministrstvo po mačehovsko distanciralo. Na trnovi poti do uresničitve, v kateri se je tudi ustaljen spomladanski termin prevesil v jesenskega, se je pravzaprav zataknilo dvakrat. Prvenstveno je bil EXODOS zavrnjen kot enovit festival, zato so organizatorji prej kompakten program ponovno razčlenjeno prijavili kot posamične, individualne projekte. Od 27-ih so bili požegnani le trije in dogajanje, ki nam bo ponujeno, je le tretjina produkcijskega načrta.

Tokratni koncept je razdeljen na štiri sklope. Prvi poteka v ritmu osrednje teme »Umetnost in pornografija«; drugi del je zasnovan kot kolektivni izbor slovenskega umetnika, ki bi ga naše občinstvo najbolj želelo videti; tretji je izbiranje tujih gostov v selekciji slovenskih ustvarjalcev ter četrti – teoretični del, ki zaobjema predavanja, urjenja praktičnih pristopov ter okrogle mize na temo pornografskega diskurza v slovenskem kulturnem in gledališkem prostoru.

Letošnja verzija festivala, ki bo trajala od 29. novembra do 2. decembra, bo ponudila projekta dveh slovenskih ustvarjalcev - Janeza Janše in Bojana Jablanovca ter gostila tri tuje umetnike – Belgijca Wayna Trauba z gledališko-filmsko predstavo Maria-Dolores, dansko-belgijsko koreografinjo Mette Ingvartsen s projektom 50/50 ter kanadskega koreografa Davea St-Pierrea in njegovo Pornografijo duš.

Predhodne produkcijske spotike je letošnji EXODOS izrabil kot priložnostni ustvarjalni impulz in absurdnost birokratskih zapletov skozi uprizoritveno formo uvrstil v svoj program. Projekt Vsak drugačen, vsi na istem je uvedel v začetek festivala in na pronicljiv način, za katerim je stala konkretna empirična teorija, pojasnil skrčenost festivala.

Klikni za veliko sliko: V Gledališču Glej se je zbrala kopica mladih in neodvisnih avtorjev, ki so izseke svojih »zavrnjenih« predstav prikazali tako na improvizirani kot tudi deklarativni ravni. Nekateri so svojo reprezentacijo izvedli pasivno oziroma na principu protesta, spet drugi izzivalno in prirejeno, tretji pa povsem avtentično. Naj med njimi izpostavimo tragikomično izkušnjo Mareta Bulca, ki je ob prijavi svoje predstave Študija za zadnjo egoistično predstavo iz Ministrstva dobil odgovor in pojasnilo zavrnitve, češ da oni podpirajo le uprizoritve in ne »študije« zanje.

Zvečer pa se je z eno izmed požegnanih predstav začelo zares, in sicer v prostorih Studia Viba, kjer se je z novim projektom FAKE it! predstavil režiser Janez Janša. V uprizoritvi je interpeliral simptome posnemanja in ponarejanja v polju umetnosti, za katere se skorajda zdi, da iz izjem prehajajo v pravila. A vzvodi za takšne odločitve niso nujno a priori umetniško sporne narave, saj »olajšane« poti dostikrat pogojujejo slabe produkcijske razmere in spolzka tla statusne opredelitve umetnosti.

V FAKE it! Janeza Janše se postavitev ponovno locira v avtohtoni družbeno-kulturni prostor, nagovarja torej neposredno in brez kulturoloških šumov. Za vsebinsko ekspozicijo obravnavane vsebine izhaja iz polja sodobnega plesa in njegovo izmuzljivo izvirnost pozicije/delovanja označi kot osrednji kontekst uprizoritve.

V pekočem krču deprivilegiranosti za videnje legendarnih in kultnih plesalcev, kot so Pina Bausch, William Forsythe, Trisha Brown, Tatsumi Hijikata in Steve Paxton, hlastamo po plesnih poetikah, ki vsaj »dišijo« po njih. Prikrajšanost za pristno doživetje, ki na eni strani izhaja iz siromašnega proračuna in se na drugi kaže kot nesočasnost bivanja, spodkopava čut in potrebo po originalnosti.

Z gledalci uokvirjen odrski prostor je v svojo sredico lansiral grmado stolov, ki so poleg simbolične in estetske vloge služili tudi kot hrupni in dinamični rekviziti. Nad rahlo privzdignjenim odrom so se pojavljale simultane projekcije, ki so kot (ob)stranski tekst pogojno osmišljale in argumentirale izvajanja oziroma posnemanja petih plesalcev - Leje Jurišić, Jurija Konjarja, Mance Krnel, Teje Reba in Dejana Srhoja.

Velika imena sodobnega plesa, ki nam nikoli ne bodo dostopna, so se umestila vKlikni za veliko sliko: interpretacijo nastopajočih. Ti so se jih polastili izrazito samosvoje, raznoliko in popačeno, a zato nič manj učinkovito v podajanju intimnega razmerja s subjektom posnemanja. Variabilnost spolov, nekonsistentnost zgodb in pretrgane vsebinske misli niso ovrgle celostne intenzitete oboževanja in vživljanja v Drugega.

Zaključni del »fejkanja« je (ponovno) doprinesel interaktivni pridih. Vabljenje občinstva s strani plesalcev je doseglo svoj namen, saj se je razmeroma visoko število gledalcev odločilo, da vstopi v prirejen »schnell-kurs« določene plesne tehnike. Glede na predhodne prikaze plesnih metod velikih imen sodobnega plesa se je gledalec lahko za nekaj minut površinsko in teoretično spojil s svetovi Pine Bausch, Williama Forsytha, Trishe Brown, Tatsumija Hijikate ali Steva Paxtona.

Navkljub vsem bojaznim bo najbrž držalo, da tudi ponaredki stisnejo v primež občudovanja. Pravzaprav učinkuje vse, kar nas vsaj za trenutek približa k nekomu/nečemu nedostopnemu in nedosegljivemu. Pa naj bo to posnemanje giba, mišljenja ali pretvarjanja.

Po »črnem trgu« umetnosti se je sprehajala Zala Dobovšek.

Naslednji festivalski termin EXODOS bo na sporedu v ponedeljek, 3. decembra 2007.



Komentarji
komentiraj >>