Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
ZAKLJUČEK EXODOSA TER KONEC VEČMESEČNE FESTIVALSKE SODOBNOSCENSKE VROČICE, ponedeljek, 3. 12. 2007, ob 13.15 (4062 bralcev)
Ponedeljek, 3. 12. 2007
Alja



Klikni za veliko sliko: O usodi 13-ega festivala sodobnih scenskih Klikni za veliko sliko:
umetnosti Exodos, ki je z zavrnitvijo programa s strani Ministrstva za kulturo, z bogatega in mednarodno pisanega dogodka pristal na eni tretjini predvidenih vsebin, smo že pisali. Ob tem lahko izrazimo pohvalo, da je kljub temu organizatorjem uspelo po najboljših močeh za slovensko občinstvo pripeljati nekaj zanimivih tujih produkcij, s katerimi se naša kulturna prestolnica še vedno ne more ravno pohvaliti.

Klikni za veliko sliko: O usodi 13-ega festivala sodobnih scenskih umetnosti Exodos, ki je z zavrnitvijo programa s strani Ministrstva za kulturo, z bogatega in mednarodno pisanega dogodka pristal na eni tretjini predvidenih vsebin, smo že pisali. Ob tem lahko izrazimo pohvalo, da je kljub temu organizatorjem uspelo po najboljših močeh za slovensko občinstvo pripeljati nekaj zanimivih tujih produkcij, s katerimi se naša kulturna prestolnica še vedno ne more ravno pohvaliti.

Petkov večer v Stari elektrarni je obeležila gledališko-filmska predstava z naslovom Maria-Dolores, delo belgijskega režiserja Wayna Trauba. Predstava raziskuje razkorak dveh medijev, katerega zgodba, čeprav postavljena v teatralni prostor, temelji predvsem na videu. Ta vsebuje dokumentarni in televizijski posnetek, kot tudi animacijo.

Dva medija vneseta različne možnosti prepleta časa in prostora, v katerih se razvijajo poti glavnih akterjev – gledališke igralke Marie, ki se pripravlja na vlogo mlade nune ter Poly, ki ob soočanju s svojo boleznijo dela kariero na televiziji. Njuni vsakdanji življenji, na trenutke predstavljeni kot zrcalni podobi, za kamero spremlja moški po imenu Geert, ki je z obema osebno povezan. Na odru se medtem odvija prizor med mlado nuno Mario in starejšo Dolores, ki svoj odnos katoliške avtoritete in svetniških vizij uprizarjata z dovršenimi gibi.

Predstava izrazi kompleksne preplete različnih formacij, ki se vsi vrtijo okoli omenjene zgodbe in katerih koščki postopoma gradijo logično sestavljanko. Skrivnostno zasebno življenje filmskih akterjev in nejasna povezava med njimi ter mešanica posnetkov realnega življenja in ritualnega gledališča ohranja dramaturško napetost do samega konca predstave. Čeprav takrat gledalec dobi odgovore na vsa vsebinska vprašanja, pa odide s predstave s polno glavo novih.
Traub je v uprizoritev, ki jo je epizodno nanizal v posamezne segmente, na izjemno izviren način izpostavil ozadje sveta umetnosti in medijev. Med te se na odru eksplicitno, na filmu pa prikrito, vseskozi vpletajo katoliške tematike čudeža in zanikanje le-tega - brezmadežnega spočetja, žrtvovanj in obrednosti.

Tudi včerajšnja solistična predstava 50/50 dansko-belgijske koreografinje Mette Ingvartsen je izpostavila predvsem vprašanje mešanja različnih segmentov. Ti se združujejo v podvajanju posameznih enot, kot na primer obraza in telesa ali petja in glasbe. Nastopajoča tudi samo predstavo razdeli na več delov, ki jo dramaturško zaznamujejo predvsem povsem različni glasbeni slogi, od metala, rocka, klasike, petja do glasbe iz risank.

Kot je povedala avtorica o predstavi v pogovoru s slovenskim režiserjem Janezom Janšo, ki ga je zaradi odsotnosti opravil kar preko videozveze:
...
IZJAVA 1:Exodos 1; 1'06''

Nastopajoča uporablja le svoje golo telo in oranžno lasuljo, pa še to kmalu odvrže. Z naštetimi kombinacijami, v katerih se posamezni deli lahko tako dopolnjujejo kot blokirajo, ustvarja vedno nove gibalne ekspresije. Te lahko privedejo do izrojenih, nenavadnih oblik, v katerih je sicer izražena čustvena izraznost razumljena na več načinov, morda pa celo ne.



Oder Stare elektrarne je v soboto v svoji idejno-vizualni kompleksnosti zapopadel projekt Pornografija duš kanadskega koreografa Dave St-Pierra, ki ga prioritetno zanima preplet elementov gledališča, performansa, plesa in vizualizacij. Sam je tokratno predstavo podnaslovil kot »triptih o človečnosti, ljubezni, življenju in smrti« in se pognal v raziskovanje tankih in potuhnjenih tkiv, ki družijo človeško krutost in lepoto, neznosnost in naslado, pobeg in bližino.

Svojo kontradiktornost predstava sproži že na lingvistični ravni, torej že s poimenovanjem, ko čisti in vzvišeni »duši« ob bok postavi meseno, golo in provokativno »pornografijo«. Posledično temu se v ironičnih in nasprotujočih atmosferah in vsebinskih sekvencah odvija ves dogodek, ki ga oblikuje/odpleše Klikni za veliko sliko: množica plesalcev. Mozaik »SPORNOgrafiranih duš« je pulziral v paradoksu sicer tenkočutne ustrojenosti množice, a hkrati v njeni kruti sporočilnosti. Večni - univerzalni in živahni - aktualni.

Zaobjeta tematika fragmentirane celote je preko močnih estetskih prilivov, podkrepljenih tako s popularno kot klasično glasbo, provocirala z akutnimi in kritičnimi »motnjami« sodobnega sveta. Degradirano, preoblikovano, posiljeno, vdano in popredmeteno žensko telo le še kot kontura prilagajanja; in moški vznik mačizma, posedovanja, surovosti in samoobčudovanja le še beg pred lastno tesnobo in krhkostjo.

Kar pa pri Pornografiji duš fascinira, je perceptivni obrat, ki z močno estetiko popolnoma preusmeri doživljanje predstavljenega. Na gibalno-vizualni minimum metaforiziran teroristični napad postane presunljiv, razrezano in krvavo telo se oblikuje v poetično skico, morebitna zadrega golote pa v popolno pomirjeno dovzetnost. Podtekstualni slavospevi, ki jih predstava poklanja objestnosti, smrti in obscenosti, se skorajda znebijo motečega moralnega naboja in postanejo čudaško umestni. Morda prav zato, ker sta neizbežna razumna agilnost in čustvena fragilnost tisti, ki privabljata skupaj nevaren splet pornografije in duše. Pa četudi se pravzaprav ne ve, kaj med njima ogroža kaj.

Poslastica tokratnega Exodosa pa je bila sobotna večerna zabava, ki se je tematsko pomenljivo oklicala za Darkart night. Zaman pričakujoč zabavo tipa Vision of excess izpred dveh let, so se obiskovalci poleg ubranih vokalov performerk Irene Tomažin in Nataše Živković lahko naužili obilice dobre glasbe ter pridiha magičnosti temnih dvoran. Klikni za veliko sliko:

Dogodek, ki jih v Ljubljani nedvomno primanjkuje, tako kot tujih produkcij in bolj zgoščene mednarodne gledališko-plesne scene. Ta vtis sicer precej popravi v obdobju od avgusta pa do zdaj, ko se je zaradi časovnih pogojev financiranja Ljubljana prelevila v pravo hiper-kulturno metropolo. Tudi zato je bil dozdajšnji spomladanski termin Exodosa bolj priročen. Upamo torej, da se bo festivalu povrnila kvantiteta, ki mu pripada, kvalitete k sreči ni izgubil.


V Exodos sta se podali Alja Bulič in Zala Dobovšek.




Komentarji
komentiraj >>