Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Nedelja, 9. 12. ´07 ob 15.00; Persian Electronic Music : Yesterday and Today 1966-2006 (Sub Rosa, 2007) (3943 bralcev)
Nedelja, 9. 12. 2007
goran



Persian Electronic Music : Yesterday and Today 1966-2006

Ljubitelji glasbe ob omembi Irana verjetno najprej pomislimo na tradicionalno perzijsko glasbo, zanimivo predvsem po svoji melodiki in izbranem glasbenem inštrumentariju. Od sredine minulega stoletja iranski skladatelji vpliv teh starodavnih praks kombinirajo z zahodnjaško estetiko, v šestdesetih pa se tudi tam pojavi modernizem. Za začetnika le-tega, velja Alireza Mashayekhi, ki bogato izročilo svojih prednikov že štiri desetletja postavlja v avatgardne forme, njegovo zvočno najbolj zanimivo obdobje pa je našlo mesto tudi na prvi polovici pričujočega albuma. Drugi del so pri cenjeni belgijski založbi Sub Rosa namenili Ati Ebtekarju alias Soteju, vodilnemu predstavniku iranske mlajše generacije elektronskih producentov. Že založnik sam po sebi je garant, da tokrat nimamo opravka s klišejskim kombiniranjem sodobnih glasbenih smernic in tradicionalnih, eksotičnih vzhodnjaških vzorcev, temveč da gre v primeru obeh glasbenikov za precej bolj pronicljivo prevajanje starodavnih praks v sodobno okolje, ki je pravzaprav lastno le njima samima, to pa seveda ponudi nadvse intrigantne vsebine, ki ne zbledijo že po prvem poslušanju..(v celoti!)
* Perzijska glasba ima bogato tradicijo in po znanih podatkih sega vsaj v obdobje elamitske civilizacije, ki je območje današnjega Irana naseljevala med letoma 2500 in 539 pred našim štetjem. Seveda o sami glasbi iz tega obdobja ni prav veliko znanega, saj njen obstoj potrjujejo le najdeni inštrumenti (oziroma deli le-teh), zato se o klasični iranski glasbi kot taki, govori šele od obdobja sasanidskega imperija naprej. V času okoli leta 600 je tam namreč živel in ustvarjal Barbaad, ki velja za enega najbolj znanih dvornih glasbenikov iz tega obdobja, del njegove glasbene zapuščine pa v iranski glasbi odmeva še dan danes. Vse do dvajsetega stoletja bila glasba skoraj izključno le domena dvorov, takrat pa je našla pot tudi do ljudstva in v letu 1933 je bil denimo prvič ustanovljen tudi Teheranski simfonični orkester. Kompozicije zanj so pisali iranski skladatelji, ki so svoje znanje na eni strani pridobivali na zahodu, na drugi strani pa preko cenjenih starejših iranskih inštrumentalistov, kar je pripeljalo do zanimive kombinacije slogov, ki pa ni bila vedno dobro sprejeta, saj naj bi zahodnjaški inštrumenti ne imeli kaj iskati v tradicionalni glasbi.

In če je bil kritik deležen zahodnjaški akustični inštrumentarij, te bržkone še toliko bolj letijo na radikalnejše moderne glasbene prakse, ki se pojavijo v šestdesetih letih minulega stoletja. Takrat začne ustvarjati eden najvidnejših iranskih modernih skladateljev Alireza Mashayekhi, ki zase pravi, da ga zanima predvsem izraznost različnih kultur, oziroma multikulturna glasba, če to miselnost projiciramo v njegovo ustvarjalno okolje. Glasbo dojema kot del narave in v tem pogledu je torej ta disciplina tudi povsem multikulturna dejavnost, ki pogosto briše meje v sodobni družbi. Tu mu lahko pritrdimo in dodamo, da mora biti taka glasba narejena z dobršno mero prefinjenosti, ki pa je Mashayekhiju ne manjka. Zadnja leta prednost v svojem izrazu sicer daje klasičnim iranskim vsebinam, a je v preteklosti gojil precej bolj samosvojo estetiko, v kateri je elemente tradicionalne glasbe potopil v brneče zvočne teksture in na ta način pač vsaj delno zakril njihov izvor. Doma Mashayekhi velja za vplivnega pionirja avantgardne kompozicije, v svetovnem formatu pa je zanimivo predvsem njegovo eksperimentiranje z elektronsko glasbo, saj ga to postavlja ob bok nekaterih najbolj cenjenih evropskih in severno-ameriških eksperimentlanih skladateljev iz tega časa.

Leta 1940 v Teheranu rojeni skladatelj, je prve študijske korake skozi iransko glasbo, kompozicijo in klavir delal doma, že sredi šestdesetih pa je študij nadaljeval v Evropi. Najprej na dunajski univerzi za glasbo in performativne umetnosti, zatem pa še v nizozemskem Utrechtu, kjer se je spoznaval z elektronsko in računalniško glasbo. Prav slednji sta skozi izbor Mashayekhijevih skladb posnetih med letoma 1966 in 1982, dobili prostor na prvem izmed dveh ploščkov albuma ‘Persian Electronic Music: Yesterday and Today 1966-2006’, s katerim belgijska založba Sub Rosa, odlično dopolnjuje svoj obsežen katalog najrazličnejših kuriozitet.

Od glasbe Alireza Mashayekhija se selimo k drugemu ploščku istega albuma, na katerem so zabeleženi posnetki iranskega glasbenika mlajše generacije Ate Ebtekarja alias Soteja, a še predno se posvetimo njegovi glasbi je morda prav, da omenimo osnovno idejo albuma. Kot pove že naslov, je to seveda perzijska elektronska glasba včeraj in danes, a pri Sub Rosi, specializirani založbi za avantgardne prakse, so med obema glasbenikoma našli še drugo podobnost. Tako Mashayekhija kot Ebtekarja zanimajo ideje njunih prednikov in glasbena izročila zahodnih ustvarjalcev, ki jih skozi svoj specifičen proces prevajata v povsem sebi lastno govorico.
In če Mashayekhi velja za pionirja iranske moderne kompozicije, je Ebtekar ta čas verjetno najbolj znan iranski elektronski producent mlajše generacije. Podobno kot njegov starejši kolega, ima tudi leta 1972 rojeni Ebtekar, za seboj že zvočno izkušnjo z zahoda, saj je kar nekaj let preživel v San Franciscu, pohvali pa se lahko tudi s ploščo izdano pri vplivni britanski založbi Warp. Glasba, ki ga zanima v zadnjem času ima sicer s plesno ploščo ‘Electric Deaf’ bolj malo skupnega, a je Ebtekar že z njo dokazal naklonjenost do eksperimenta. Potem, ko se je iz Združenih Držav preselil nazaj v rodni Iran, je luč dneva ugledal plošček ‘Dastgaah’, s katerim se je lotil redefiniranja klasične iranske glasbe. A za razliko od mnogih vzhodnjaških elektronskih producentov, ki pod redefinicijo razumejo zahodnjaško formo s sporadničnimi eksotičnimi vzorci, se Ebtekar tega početja loteva precej bolj pronicljivo. Perzijske klasične lestvice in melodiko starih perzijskih ljudskih napevov skozi dekonstrukcijo prevaja v hrupno, digitalizirano formo, ki pa kljub dejstvu, da je moč slišati organsko osnovo zvoka in vzorcev, ne razkriva svojih korenin. Posledično to njegov izraz naredi seveda precej bolj intriganten, približa pa ga tudi njegovi osnovni ideji ustvarjanja brezčasne in unikatne glasbe, v kar se bomo prepričali tudi skozi izbor skladb z drugega ploščka

pripravil Goran Kompoš


Komentarji
komentiraj >>