Sreda, 12. 12. 2007
goran
Solistični koncerti japonske glasbenice in skladateljice Chie Mukai, so vsaj kar zadeva ne-azijskega poslušalca, vredni pozornosti že zaradi njenih izbranih inštrumentov. To sta tradicionalno japonsko strunsko glasbilo »kokyu« ter njegov kitajski prednik »erhu«, s katerima Mukaijeva lovi ravnotežje med japonsko tradicionalno glasbo in avantgardnimi formami nekaterih njujorških minimalistov, denimo LaMonte Younga, ki velja za očeta tovrstnega izraza. Na tem mestu velja omeniti še Tonya Conrada, ki je z Youngom ideje prebiral v ansamblu Theater Of Eternal Music, z Mukaijevo pa ga druži zelo podobna estetika, kar je potrebno vnovič pripisati njegovemu izbranemu inštrumentu – violini, torej nekakšni zahodnjaški različici kokyuja oziroma erhuja. Vendar pa eksotična inštrumenta nista vse, s čimer postreže japonska glasbenica. Dejavna je namreč že vse od sedemdesetih let minulega stoletja, v tem času pa si je nabrala številne izkušnje tako z japonskimi glasbeniki kot tudi z nekaterimi cenjenimi zahodnimi ustvarjalci in razvila izrazito estetiko, s katero si postavlja svojo enklavo znotraj pisanega japonskega impro-miljeja. (v celoti!)
* Solistični koncerti japonske glasbenice in skladateljice Chie Mukai, so vsaj kar zadeva ne-azijskega poslušalca, vredni pozornosti že zaradi njenih izbranih inštrumentov. To sta tradicionalno japonsko strunsko glasbilo »kokyu« ter njegov kitajski prednik »erhu«, s katerima Mukaijeva lovi ravnotežje med japonsko tradicionalno glasbo in avantgardnimi formami nekaterih njujorških minimalistov, denimo LaMonte Younga, ki velja za očeta tovrstnega izraza. Na tem mestu velja omeniti še Tonya Conrada, ki je z Youngom ideje prebiral v ansamblu Theater Of Eternal Music, z Mukaijevo pa ga druži zelo podobna estetika, kar je potrebno vnovič pripisati njegovemu izbranemu inštrumentu – violini, torej nekakšni zahodnjaški različici kokyuja oziroma erhuja. Vendar pa eksotična inštrumenta nista vse, s čimer postreže japonska glasbenica. Dejavna je namreč že vse od sedemdesetih let minulega stoletja, v tem času pa si je nabrala številne izkušnje tako z japonskimi glasbeniki kot tudi z nekaterimi cenjenimi zahodnimi ustvarjalci in razvila izrazito estetiko, s katero si postavlja svojo enklavo znotraj pisanega japonskega impro-miljeja.
Leta 1953 v Osaki rojena Chie Mukai je študirala glasbo pod mentorstvom enega najbolj znanih japonskih zgodnjih eksperimentalnih skladateljev, Takehiso Kosugijem. Prav Kosugi, sicer tudi sam violinist (in med drugim tudi vodja znamenite eksperimentalne zasedbe Taj-mahal Travellers), je Mukaijevi prvi predstavil kokyu ter jo v letu 1975 skupaj s svojimi drugimi diplomanti povabil v zasedbo East Bionic Symphonia. Kosugijeva ideja je bila povezati raznorodne umetnike (predvsem glasbenike, vizualne umetnike in plesalce), navdih zanjo pa je bržkone našel v krožku Fluxus iz šestdesetih let, kjer je delal družbo že omenjenemu Tonyu Conradu, Johnu Caleu in drugim sledilcem Johna Cagea. Impro formacija East Bionic Symphonia je zabeležila en uradni album in še danes velja za eno najbolj vplivnih japonskih eksperimentalnih sredin, iz katere je izšlo kar nekaj umetnikov, ki so pozneje zagnali uspešne solistične kariere.
Med njimi torej tudi Chie Mukai, ki v letu 1981 ustanovi zasedbo Che-Shizu. V začetku je šlo, podobno kot pri predhodnem ansamblu, za kolektiv plesalcev in glasbenikov, pozneje pa je zasedba prerasla v nekoliko bolj puristično, sanjavo psihedelično avant-pop-folkovsko glasbeno enoto. Poleg tega, da v zasedbi še vedno z lokom podrsava po strunah kokyuja, nastopa tudi v vlogi vokalistke, v najbolj intrigantni podobi pa se zasedba kaže prav preko živih posnetkov. No, v zadnjem času mirujejo, saj Mukaijevo ponovno bolj zanima improvizirana godba, te pa se loteva v različnih formacijah tako doma kot po svetu. Med njimi denimo tudi z zasedbo Enkidu, kjer ob Seiichiju Yamamotu in francoskem zvočnem umetniku Ericu Cordierju poleg petja in kokyuja prispeva tudi prebiranje črno-belih tipk klavirja ter tolkala. Cordier je v enem od intervjujev o sodelovanju z Chie podal tole zanimivo misel: »Mukaijeva v trio vnaša norost. Ko glasba zanjo doseže pravo raven, preneha igrati in se prepusti plesu, to pa odpira neko nenavadno razpoloženje, ki mi je zelo všeč«.
Še bolj kot skozi sodelovanja, pa se Mukaijeva v spomin vtisne s solističnimi koncerti. Tri posnetke, ki so nastali v znamenitem tokijskem Kid Ailack Art Hallu, bomo slišali v nocojšnjem Rš Koncertu. Prva dva sta iz leta 1997, zadnji, krajši kos, v katerem da prednost strukturi pa je nastal v letu 1999. Glasba je pisana na kožo ljubiteljem godalnih improvizacij in kljub temu, da imata kokyu ter erhu eno oziroma dve struni manj kot violina, Mukaijevi uspe napolniti prostor z intenzivnim atonalnim brnenjem, tega pa nekajkrat nadgradi še s perkusijami in vokalom. Rezultat je eterična, transirujoča godba, ki poslušalca zaziblje v neobičajno zvočno izkušnjo, kar je pravzaprav tudi namen improvizacije kot jo razume glasbenica. Pravi, da je prav nepredvidljivost tisto, kar improvizacijo, ki premika meje tradicionalne umetnosti, naredi zanimivo. Žal smo skozi posnetek prikrajšani za tisti glavni element improvizacije, to pa je prisotnost pri samem procesu, a je v treh kosih s ploščka vseeno moč čutiti umetničino energijo, ki nas vsaj deloma postavi v njeno značilno performativno okolje.
pripravil Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >>