Sobota, 15. 12. 2007
Bogdan B
Preden povem zakaj sem pri albumu Sihá znova navdušen, naj povem, da je prepostavka pri razmišljanju o glasbi Mercedes Peón trditev, da na evropskih tleh še nikomur ni uspelo spojiti tradicijo rodne grude z avtorsko nadgradnjo, ki izhaja iz taiste grude tako prepričljivo, goreče, zanosno, neutrudno, neusmiljeno, a tudi spoštljivo in kar ni odveč, s tako izjemnimi glasovnimi sposobnostmi. Tako tudi na Sihá slišimo zaporedje komadov, ki so zgodbe zase po vsebini, glasbenih izvedbah, produkcijskih prijemih. Peónina vpetost v vsak komad je maksimizirana do zgornjih meja, avtorski pristop (besedila, glasba, aranžmaji) postaja tradicija sama, ni ju mogoče več ločiti. V enem trenutku se zdi Sihá celo preambiciozen, a kot da bi avtorica začutila, te proti koncu zapelje v edini etno pop komad albuma Paralá in še ta nehote postane hit. Nato album konča v začetnem slogu in na idealnih tri četrt ure. (v celoti!)
* Mercedes Peón ne popušča niti za ped. In zna počakati, da se njeno predhodno delo izpoje, izsliši. Tako je bilo pri prejšnjem albumu Ajrú, tako je tokrat pri Sihi. Naj ponovim nekaj dejstev. Preden je začela z glasbeno kariero, je bila novinarka, ki se je ukvarjala z galicijsko kulturno dediščino, predvsem glasbeno. Nato je dokaj pozno, v svojih tridesetih, kot strela z jasnega udarila z albumom Isué, ki je tokaj postal hit evropskih radijskih postaj in eden albumov leta 2001, Peonova pa s svojim alter folk multinstrumentalnim pristopom prvo ime novodobnega evropskega folka na koncertnih odrih širom Evrope. Le redko je katerikoli glasbeni umetnik požel toliko soglasnih hvalospevov in to povsem zasluženih. Slovenija je v skladu s svojo navado v novem stoletju reagirala z zaspanostjo, ignoranco. Če ne bi nastopila na Drugi godbi, bi še danes zanjo vedeli le poslušalci Radia Študent. No, novinarji so njen koncert v Ljubljani razglasili za največje presenečenje festivala.
Preden povem, zakaj sem pri albumu Sihá znova navdušen, naj povem, da je prepostavka pri razmišljanju o glasbi Mercedes Peón trditev, da na evropskih tleh še nikomur ni uspelo spojiti tradicije rodne grude z avtorsko nadgradnjo, ki izhaja iz taiste grude tako prepričljivo, goreče, zanosno, neutrudno, neusmiljeno, a tudi spoštljivo in kar ni odveč, s tako izjemnimi glasovnimi sposobnostmi. Tako tudi na Sihá slišimo zaporedje komadov, ki so zgodbe zase po vsebini, glasbenih izvedbah, produkcijskih prijemih. Peónina vpetost v vsak komad je maksimizirana do zgornjih meja, avtorski pristop (besedila, glasba, aranžmaji) postaja tradicija sama, ni ju mogoče več ločiti. V enem trenutku se zdi Sihá celo preambiciozen, a kot da bi avtorica začutila, te proti koncu zapelje v edini etno pop komad albuma Paralá in še ta nehote postane hit. Nato album konča v začetnem slogu in na idealnih tri četrt ure.
Če je Ajrú album udarnosti, je Sihá album razpoloženj, podkrepljen z bogatim inštrumentarijem in neštetitimi glasovi, ki so uporabljeni kot vodilni pevski vokal, kot vokal inštrument, spremljajoči vokal, odmev ter vse, kar je lahko med naštetim. A vendarle ne gre za vokalni album. Vokal je v funkciji zgodb in glasbe same. Ta je trendovska, kolikor so novodobni avtorji razpeti med žanre, živijo svoj vsakdanjik in ga prevajajo v svojo ustvarjalnost. Ni dvoma, da jo zna Mercedes Peón posredovati na način, ki ugaja in ki rojeva pripadnost. V svoji glasbi se razkriva, a ostaja neodkrita. Postaja vse bolj dragocen biser iz Galicije.
pripravil Bogdan Benigar
Komentarji
komentiraj >>