Četrtek, 20. 12. 2007
mcolner
V odprtem kulturnem terminu bo beseda tekla o drugem Bienalu Kvadrilateralu v Muzeju moderne in sodobne umetnosti v Rijeki, kjer so sodelovali umetniki iz štirih držav, ter o javni tribuni z dne 7. decembra letos na temo Heroj kulture, ki je bila tudi osnovno izhodišče skupinske razstave štirih kuratorjev.
V obdobju med 15. oktobrom in 15. decembrom se je v Rijeki odvijal drugi Bienale Kvadrilaterale, ki v fokus jemlje navezo štirih bližnjih držav, Slovenije, Italije, Madžarske in Hrvaške. Vse to pod patronatom Central European Initiative, organizacije za razvoj in povezovanje dežel Mediterana in Srednje Evrope s sedežem v Trstu, ki se občasno podpre tudi kakšno kulturno prireditev in tako poudari možnost povezovanja držav članic na več nivojih.
Tako je Rijeka s svojo osrednjo muzejsko in galerijsko ustanovo, Muzejem moderne in sodobne umetnosti, za dva meseca postala presečišče ustvarjalnosti tega geografskega prostora. V odlično zasnovanem in izvedenem katalogu lahko tako občudujemo predgovor samega hrvaškega ministra za kulturo, Boška Biskupića, ki stresa klasične floskule o čezmejnem sodelovanju. Kakorkoli že, pozdravljamo angažma ministra, ki služi tudi kot častni patron te prireditve.
Osrednja tematika letošnjega dogodka se je v skladu s samim procesom selekcije, ki jemlje nacionalni ključ za predstavitev posameznih umetnikov, oprijela pojma herojstva v polju kulture in poskušala kar se da globoko, s pomočjo umetnikov in njihovih avtorskih pristopov raziskati ta fenomen. Heroj kulture je postalo vodilo štirim kustosom in šestnajstim avtorjem, ki so bodisi ustvarjali nove projekte ali zgolj predstavljali že ustvarjena dela. Vsekakor se je izkazalo, da dokaj ozko zacementirana osrednja vsebinska platforma ni zmogla ponujati zgolj neposrednih odzivov skozi predstavljene projekte, ampak se le-ti mnogokrat poslužujejo povsem svobodne vsebine in forme.
Ob tem moramo opozoriti, da je tematika herojstva v kulturi tista, ki se je vizualni umetniki zaradi univerzalnosti likovnega izraza in nenavezanosti na jezik in prostor, pogosto dojemajo z viška in jo na vseh nivojih zavračajo. Stereotip sodobne umetniške srenje je pač tak, da nacionalna pripadnost v globaliziranem svetu ne pomeni nič, da se umetnik dviguje nad tovrstne umestitve. Skratka, govora je o tabu temi v polju sodobne umetnosti. Okarakterizirati nekoga za recimo slovenskega umetnika je postala skorajda žaljivka, saj umetnost tvori nekakšno elitno in distancirano oazo sredi ponorelega sveta, napolnjenega z razraščajočim nacionalizmom.
Kuratorska ekipa je na več srečanjih premišljala in teoretsko zapakirala omenjeno tematiko ter odprla različne poti sodelujočim avtorjem. Sabina Salamon, vodja Mestne galerije u Labinu, Vittorio Urbani, samostojni kurator in predstavnik organizacije Nouva Icona iz Benetk, Rita Kalman, kuratorka in koordinatorka mednarodnih rezidenčnih programov MapXXL v Budimpešti, ter Nevenka Šivavec, kustosinja Likovnega salona v Celju, so bili letošnji selektorji bienala, ki se pri izboru poslužuje prav osovraženega nacionalnega ključa.
Razmišljanje o nacionalnosti in umetnosti oziroma kulturnem heroju, s katerim bi se dičila država in obratno, je bilo poglobljeno z javno tribuno na to temo na glavnem prizorišču v Rijeki. Umetnica Lara Badurina je svoj dolgoročni projekt Heroj kulture zastavila že pred slabim letom. V tem kontekstu je pred kamero povabila mnoge osebe, ki se ukvarjajo in preživljajo z različnimi vrstami kulturne produkcije, in jih poprosila za odgovore na določena vprašanja. Prav tako je bila v sklopu Trienala slovenske sodobne umetnosti U3 v začetku letošnjega leta izvedena prva tribuna na to temo, ki je pred omenjena dejstva postavila predstavnika Ministrstva za kulturo in umetnika.
Tokratna tribuna v Rijeki naj bi odprla, načela ali deloma razrešila mnoga vprašanja, ki so ostala odprta po ljubljanski debati. S tem namenom so bili za okroglo mizo povabljeni trije gostje, ki so s svojim ustvarjanjem ali teoretskim doprinosom morda celo kandidati za takšne titule. Dragan Živadinov, Mladen Stilinović in Dejan Kršić so spregovorili o fenomenu nacionalnega v kulturi in orisali svoj odnos do potencialnih kulturnih herojev.
Kljub bogatim izkušnjam in teoretski zmogljivosti povabljenih gostov je dokaj kmalu postalo jasno, da se želena živahna razprava ne bo niti začela. Vsaj ne v želeno smer. Povabljeni gostje so enkrat več dokazali s kakšnimi tabu temami v sodobni umetniški srenji se ukvarja avtorica projekta Lara Badurina. Tribuna je zastala že v svojem startu, saj nihče od povabljenih ni mogel oziroma hotel povedati, kaj natančno zanj pomeni kulturni heroj. Ravno nasprotno, nekoliko zviška so povabljenci sprejeli tematiko kot povsem nerelevantno s katero nimajo prav ničesar opraviti. Ne glede na to so vsi izmed omenjenih bolj ali manj redni prejemniki državnih subvencij in produkcijskih sredstev, podeljenih na javnih razpisih.
V Sloveniji in na Hrvaškem je v danem sistemu monopolni razdeljevalec sredstev za kulturne dejavnosti Ministrstvo za kulturo, v konkurenci manjših financerjev na lokalni in regionalni ravni. Tako večina sredstev, razdeljenih med ustvarjalce in kulturne delavce, prihaja iz strani države, kar je v tem smislu simbolno umazan denar, ki pa se ga nihče prav zelo ne brani. Država kot takšna seveda želi omenjene umetnike uporabiti za lastno promocijo. Ob tem se postavi vprašanje vzajemnosti. Država umetniku denar, umetnik državi nacionalno pripadnost?
Prav ta del postane v veliki večini primerov sporen, saj zmorejo vizualni umetniki lebdeti nad fizičnimi in namišljenimi mejami, nad jezikovnimi barierami in kulturnimi raznolikostmi. Sodobni umetnik tako postaja sinonim globaliziranega sveta, tako kot postaja umetnostni trg sinonim nove neo-liberlane ekonomije. Večji in uspešnejši umetniki se hranijo ravno na tem pašniku ter koristijo možnosti mednarodnih produkcijsko finančnih mrež, fundacij in zasebnega kapitala, ki naj bi bil v tem smislu veliko bolj čist kot nacionalni. V tem kontekstu pa spet naletimo na globalizacijo v malem, kjer zasebna sfera tudi v simbolnem smislu prehiteva javno, multinacionalna podjetja pa po moči prekašajo marsikatero nacionalno državo.
Mladen Stilinović se je ležerno odrekel večini odgovorov ali komentarjev na zastavljena vprašanja, a je postregel z nekaj izjemnimi anekdotami iz časa, ko njegovega ustvarjanja vrhovi kulturne politike še niso razumeli. Dragan Živadinov je zavrnil vse teorije o nacionalnem kulturnem heroju in ustvaril povsem svojstven diskurz, kjer je za nespornega heroja poimenoval Hermana Potočnika Noordunga, obenem pa je razvil teorijo o kulturnem vzorcu, ki proizvaja izdelke in obenem lahko tudi heroje. Njegov prispevek je kljub občasnemu nelagodju izpadel humorno, simpatično in izjemno performativno. Njegova teorija, da vsesplošni kulturni heroj ne obstaja, je vzdržala in med gosti nekako obveljala vse do konca napete diskusije. Dejan Kršić se je vsekakor najbolj plastično dotaknil omenjene tematike, podal nekaj konkretnih primerov, vendar je bil njegov zaključek ob koncu tribune, da nacionalni kulturni heroj ne obstaja kot takšen, da ga to sploh ne zanima in da je o tem izjemno težko govoriti.
V nadaljevanju bomo prisluhnili nekaterim insertom iz na čase vroče debate, a zelo interaktivne tribune, kjer sta se moderatorja trudila vzpodbuditi vsesplošno razpravo, ki nekako ni stekla po njunem začrtanem planu.
Posnetek je nastal v Muzeju moderne in sodobne umetnosti v Rijeki, 7. decembra letošnjega leta. Uro in pol dolga tribuna je skrčena na nekaj najbolj zanimivih izsekov, kjer so Dejan Kršić, Mladen Stilinović in Dragan Živadinov podajali svoja mnenja na dano temo, včasih pa so se od nje tudi povsem oddaljili. Na koncu pa je Dragan Živadinov prebral svoj teoretski prispevek in tako tudi zaključil debato.
Izjave - posnetek (izbor) okrogle mize
Za konec pa se moramo osredotočiti tudi na samo razstavo, ki je prostorih Muzeja moderne in sodobne umetnosti pripravila zanimivo kompilacijo umetnikov različnih okolij, generacij ter umetnostnih praks. Morda najbolj bode v oči nacionalni ključ selekcije. Skratka, iz vsake dežele so bili izbrani štirje avtorji, kar je ravno nasproten pristop tezam, ki so jih razvili prisotni gostje in kaže, da je stanje na terenu drugačno kot v teoriji.
Prisotni kuratorji in posledično tudi umetniki so dojeli fenomen kulturnega heroja na zelo različne načine, ki ne implicirajo nujno negativnega stališča do tega pojava. Vizualno fascinantno in povsem enigmatično delo Temni konj festivalskega leta je video Elisabette Benassi, ki tematizira pot komercializacije trenutnega umetnostnega sistema. Antonio Riello je z več intervencijami podal svojo tezo, ki postavlja v središče herojstva v tem smislu zapostavljene družbene skupine kot so prostitutke, katerim je posvetil tudi tako imenovani riješki Walk of Fame.
Podobnih intervencij se loteva tandem Gabos Bakos in Imre Weber, plod madžarske selekcije, ki se poigrava z motivi množičnih medijev, filmskimi reklamnimi plakati, naslovnicami revij in podobnim idealiziranim podobam potrošniške družbe. Osebe iz naslovnic zamenjajo običajni ljudje, ki v kratkem tekstu pod plakatom izrazijo svoje skrite želje, kratke izjave na dano tematiko. Skupina HDTP ali Stranka dvorepega psa se poslužuje javnih akcij, kjer z dizajniranimi nalepkami, plakati in duhovitimi intervencijami v besedila opozarjajo na bizarnost premnogih oglaševalskih akcij in plehkost komuniciranja v sodobnem svetu.
Hrvaška selekcija je sestavljena iz pomembnih imen vizualne umetnosti malce mlajše generacije. Tako je Siniša Labrović neposredno pred tribuno izvedel performans Lizanje peta, kjer je z neverjetno vnemo sezuval prostovoljce in jim lizal stopala ter tako hitro in dokaj učinkovito utelesil razmerja moči v današnji družbi. Ines Krasnić je svojega heroja našla v megalomanski stavbi v Novem Zagrebu, kjer živijo običajni ljudje z običajnimi življenji. Ob dveh dokumentarcih se gledalec sprašuje, kdo je avtoričin pravi heroj, prebivalci ali zgradbi Mamut in Super Andrija sami.
Selekcija avotrjev iz Slovenije je bila sestavljena iz prezentacije dokumentacije petdesetletnega projekta 1995 – 2005 – 2045 Dragana Živadinova in Dunje Zupančič. Mark Požlep je pripravil nekakšen prerez svojega kontinuiranega projekta Superherojev in svojega lika Črnega šeširja, ki bolje poučenemu gledalcu postavlja vprašanje o svojem nadaljnjem delu, ki se v zadnjem letu ni premaknilo iz mrtve točke ujetosti v to isto tematiko, ki jo avtor prezentira v različnih medijih. Alenka Pirman je prispevala na videz preprosto inštalacijo s ping pong žogico in fenom, Tomaž Tomažin pa je v rudimentarni video tehniki prikazal nadaljevanje svojega dela, kjer se ukvarja s povzemanjem identitete filmskih in ostalih junakov.
Po videnem sodeč je tako Bienale Kvadrilaterale kljub dokaj striktno določeni vsebinski platformi ubral najrazličnejša pota za predstavitev del posameznih avtorjev. Manko jasnejšega konteksta na sami skupinski razstavi ni bilo očitno, saj večinoma kakovostni projekti govorijo zgodbe sami zase, na drugi strani pa je to tudi namen prireditve. To je predstavitev ustvarjalcev in kustosov omenjenih štirih držav, ki kljub bližini v kulturnem smislu niso tesneje povezane.
Poleg tega je potrebno priznati spretnost izvedbe in po videnem sodeč za naše razmere zavidljiv proračun, ki je omogočil pregledno manifestacijo sodobne umetnosti omejene mini regije. Torej, riješki Bienale Kvadrilaterale obeta svetlo prihodnost tudi v nadalje, čeprav bo moral logično širiti svoja obzorja in se geografsko malce omehčati, vendar je to stvar ki je izven vplivnega dosega same kulturne srenje.
Komentarji
komentiraj >>