Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Petek, 21. 12. ´07 ob 19.00 (ponovitev 28. 12. ´07 ob 10.00) CUNNINLYNGUISTS: Dirty Acres (APOS Music/ Bad Taste Music, 2007) (3383 bralcev)
Petek, 21. 12. 2007
jizah



Cunninlynguists: Dirty Acres
Južnjaški trio Cunninlynguists je že s prejšnjima dvema izdelkoma nakazal, da gre za glasbeni presežek v obliki funky hiphopa. Vrhunec zasedbe še vedno ostaja producent in občasni emsi Kno, ki mu družbo delata Deacon The Villain ter ravno od tega izdelka novi (stari) polnopravni član, emsi Natti. Trio iz Lexingtona v Kentuckyju, se je med elito raperske smetane prebil s prejšnjim albumom z začetke prejšnjega leta "A Piece Of Strange", a mu je z albumom "Dirty Acres" uspelo prekositi same same. Funky beati bazirani na starem funku pa tudi starem psihadeličnem rocku, bluesu in celo polki zliti v močne "golden era" boom-bap beate ostajajo močnejši del albuma, vendar pa so fantje tudi besedilno naredili korak naprej. Odlično!


Rap v južnem delu ZDA je sinonim za komercialno-najedaške, trendovske raperske podžanre, raztezajoče se od crunka naprej. Hkrati pa so na jugu izrastli nekateri svojstveni predstavniki hiphopa z založbo Rap-A-Lot, zasedbo Geto Boys in njenim protagonistom Scarfacom na čelu, OutKasti, Goodie Mobi, U.G.K. in še kdo. Redki južnjaški raperji so se nekoč lahko prebili do radijske postaje hiphoperske meke – New Yorka. Danes je situacija popolnoma drugačna, »southern rap« je preplavil, da ne rečem kar okupiral, praktično celotno ZDA in se vse bolj sveti tudi med trendovskimi evropskimi rap poslušalci. Z vsemi »blingbling« dodatki, stereotipnim zlatom v zobeh in preostalo vse bolj vidno kot slišno navlako, je ta izjemno revni predel Združenih držav postal klubski hiphop fenomen. Množice ritastih in manj ritastih deklet, povečini ljubiteljic hitrih hiphop ritmov, se konec tedna masovno zgrinjajo v južnjaške hiphop klube, kamor seveda pritiče tudi obvezni del moške populacije, ki sledi najnovejšemu glasbenemu hiphop trendu. In navsezadnje, v kolikor je bil za »south« še nedolgo tega značilen predvsem nekakšen »dirty south« gangsterski stil iz katerega je vzklil tako dvojec OutKast, kot kompletna ekipa založbe Rap-A-Lot, U.G.K. in drugi protagonisti južnjaškega podtalja, je v zadnjih nekaj letih prevladala mešanica okrasja, čudnih, s trancerskimi sampli nabitih, podlag ter populističnega in površnega »gangsta« banaliziranja.

Očitno pa je prav ta val komercialno izjemno uspešnih trendovskih raperjev vse več prostora prepustil tudi tisti peščici »south« junakov, ki že vrsto let, daleč od sodobnih trendov, »furajo« lastno različico hiphopa. Po tem, ko je konkretnejši, bolj ali manj podtalni, »south« letos udaril z izjemnima albumoma dvojca U.G.K. ter odličnim solističnim comebackom velikana Scarfaca, se je po skoraj dveh letih znova oglasila tudi zasedba Cunninlynguists, ki je po prvih dveh izjemno humornih in zabavnih ploščah »Will Rap For Food« iz leta 2001 ter »Southerunderground« iz leta 2003, v začetku lanskega leta izdala odličen album »A Piece Of Strange«. Že na albumu »A Piece of Strange« so bile vidne prve preobrazbe takrat še dua, ki je produkcijo v celoti prepustil glavi zasedbe, producentu Knoju (beri: Noju), kar je rezultiralo v bolj počasnem, lenobnem tempu in bolj resnih besedilih.

V bolj resnih, zrelih besedilih ter malce mračnejših in počasnejših, »laid back«, downtempo hrustljavih beatih pa so se Cunninlynguists našli tudi na njihovi najnovejši plošči »Dirty Acres«. Album »Dirty Acres« je, poleg novega-starega člana Nattija, ki se je po dveletnem zapornem stažu vrnil za mikrofon in postal uradni član sedaj tria Cunninlyguists, skupino dokončno ustoličil kot eno najbolj svežih tvorb ameriškega južnjaškega rapa. Potihem, brez velikega pompa in veliko založniškega pumpanja so Cunninlynguists postali eni najbolj konsistentnih in čvrstih zasedb znotraj hiphopa, ki ve, kam je namenjena in kaj je njen cilj. Čeprav se zvočno izlivajo v nekakšen odprt, dobro obveščen, ozaveščen in razgledan raperski mainstream, sloneč na jazzy in funky downtempo beatih, ostajajo v podtalnih vodah. Morda čutijo, da bi jih hotela kaka od založb velikank spremeniti, jim odvzeti kreativno svobodo ali kaj podobnega, čeprav zvočno, v stilu splošne poslušljivosti, nadgrajujejo rapersko formo. Zrela in odrasla plošča se je oddaljila od »uptempo« beatov in mladostniške porogljivosti ter duhovitosti, ki je zasedbo krasila na začetku kariere.

Knojevi beati, bazirani na raznovrstnih samplih bluesa, folka, psihadeličnega rocka, polke, gospla, pa tudi tradicionalnega funka, soula in jazza, so izdelani tako natančno, da se mnogi od teh samplov skrijejo za celotno zvočno kuliso in zvenijo povsem hiphopersko, četudi gre za kako bolj močno kitarsko linijo. Nad vsem skupaj Kno pridno bedi s svojim sintetizatorjem, ki zanimiv nabor samplov, med katerimi se je znašel celo vzorec Moody Bluesa, nevtralizira s povsem prilagojenimi vokali. Le-ti se poleg izvrstnega spajanja z beati, melodičnostjo in harmoničnostjo produkcije, kitijo z odličnim podajanjem besedil, ki se sicer lotevajo vsakdanjih raperskih tematik, vendar pa so obdelane na svež, prepričljiv način. Globoka, pametna, občasno agresivna besedila ne odkrivajo tople vode, temveč se v stilu zavednega, socialno angažiranega rapa, lotevajo kritike vsakdanjega uličnega življenja, policijske brutalnosti, tematsko pa ohranja kompletno tipiko raperskih besedil, kot so alkohol, hiphop, ženske, rasizem in ostale stereotipne tematike. Prednost kentuckyskega govorniškega dvojca zasedbe v postavi Deacon The Villain ter Natti je tudi ta, da se fanta besedilno zelo dobro nadgrajujeta in usklajujeta, da se držita tematike, ki jo znata opisati slikovito in prepričljivo.

Cunninlynguists so pod taktirko producenta Knoja sestavili enega najboljših raperskih albumov leta 2007, pri katerem lahko obžalujemo zgolj dve stvari, in sicer očitno dokončno slovo Knoja od njegovega občasnega rapanja, saj besedilno blesti tudi tokrat, a se žal skorajda ne oglaša na albumu ter sam miks albuma, trpeč za produkcijskim egotripom, saj so v ospredju podlage in ne besedila. No, morda je tako tudi bolje, glede na to, da Kno predstavlja boljši del plošče in to kljub odličnosti obeh govorcev, saj s svojimi precej fancy, neumazanimi, malček darkerskimi, vedno bolj »spoliranimi« in čistimi beati z zanimivim naborom samplov, prekaša kompozicije najvidnejših hiphoperski produkcijskih mojstrov zadnjih let. Z albuma, ki morda malce spominja na prvi dve stvaritvi OutKastov, pa si bomo poslušali naslednje skladbe – »Valley Of Death«, »Dirty Acres«, »Kentucky Interlude«, »K.K.K.Y«, »Wonderful« z Devin The Dudom, »Yellow Lines« s Phontejem in Witchdoctorjem, »Summer's Gone«, »Gun« s Sheisty Khristom, »Dance For Me«, »Georgia«, »Things I Dream« ter »Mexico«.



Komentarji
komentiraj >>