Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Petek, 27. 12. ´07 ob 19.00 (ponovitev 4. 1. ´08 ob 10.00) GHOSTFACE KILLAH: Big Doe Rehab (Island/ Def Jam, 2007) (3367 bralcev)
Petek, 28. 12. 2007
jizah



Ghostface Killah: Big Doe Rehab
Album »Big Doe Rehab« je z nekaterimi dodatki in odvzemi skorajda copy/pastersko nadaljevanje dela, ki ga je Ghostface po »Pretty Toney Albumu« dokončno patentiral in spopulariziral, s čimer je dokazal, da še naprej ostaja najbolj kredibilen, konsistenten in deloven člen klana. Da fant ve kaj hoče je jasno tudi z odličnega občutka za izbiro beatov, na katerih nato verbalno zablesti, z jasno vizijo kako bi moral zveneti sodobni hiphop ter nenehnim besedilnim razvijanjem, četudi njegove blodnje vse bolj tavajo v povsem razumljiva, skoraj na prvo žogo spisana besedila. V kolikor bi iz zadnjih treh albumov, ki jih je nanizal v dobrem letu in pol in so si roko na srce izjemno podobni, z njimi pa je zastala tudi njegova progresivnost in inovativnost, uspel sestaviti en album bi imelo poslušalstvo pred seboj nesporno rapersko klasiko, tako pa smo dobili še en več kot dostojen izdelek, ki trpi za samokopiranjem. Nikakor pa ne gre prezreti niti dejstva, da je Ghostface dodobra oklestil tudi število najedaških raperskih skitov, ki so v zadnjih letih znotraj hiphopa postali namen le še samim sebi. (v celoti!)
* Prvoborec, najbolj aktiven in hkrati najbolj konsistenten člen kultnih Wu-Tang Clanov, Ghostface Killah, je po tem, ko je lani izdal kar dve svoji solistični plošči, letos ob koncu leta tradicionalno zamajal rapersko in širšo alternativno javnost. Ghostface Killah, ki si je po kratki abstinenci zadnjega dela imena Killah ob prihodu novega velikega šefa založbe Def Jam, Jay-Z-ja, znova nadel svoje popolno ime, je letos izdal že svojo sedmo solistično ploščo. Ob dejstvu, da je prispeval tudi levji delež k solističnemu prvencu klanovskega kolega Raekwona ter da je sodeloval pri petih albumih kompletnega Wu-Tang Clana, je jasno, da govorimo o velikanu raperske scene.

Kmalu potem, ko je Ghostface »insiderski« raperski srenji sredi oktobra navrgel informacijo, da naj bi 4. 12. izšel njegov solistični album, je med privrženci Wu-Tangov zavrelo. Za isti dan je bil namreč napovedan izid comeback albuma Wu-Tang Clana »8 Diagrams«. Po nekajtedenskem prerekanju med Ghostfaceom in glavo Wu-Tangov RZO je prišlo do otročjega podajanja pingpong žogic ter popolne demoraliziranosti Wu-Tang Clana samega. Na koncu je padla odločitev, da ena največjih raperskih institucij Wu-Tang Clan za en teden zamakne izid albuma z razlogom, da naredi dovolj prostora za nakup obeh albumov. Obtoževanja in prerekanja na relaciji RZA in Ghostface Killah se še vedno nadaljujejo, raperski mediji pa obe plošči uvrščajo v sam vrh letošnje raperske žetve.

Naslovnica albuma »Big Doe Rehab« je dala sprva slutiti, da gre za nekoliko bolj komercialno obarvan album Ghostfacea, vendar pa že ob prvem poslušanju postane jasno, da govorimo še o enem v vrsti zelo podobnih albumov Killerja. Album je obarvan z vsemi lastnostmi, ki jih eden najbolj priljubljenih raperjev znotraj internetnega raperskega občinstva premore. Avtorirativnost, ignoranca, pretirana samozavest, dodobra meječa na egotrip, neustrašnost, gostobesednost in neverjetno opazovanje uličnega življenja so lastnosti, ki jih Ghostface skoraj vedno sprevrže v svojo korist, kljub temu da mnogih naštetih lastnosti ne moremo vzeti kot pozitivnih. Tipična ulična vsakdanja opažanja na eni strani ter neobremenjeno žuranje na drugi, slednje v primeru našega današnjega junaka, potujejo po ulicah New Yorka z roko v roki. Kontrastnost prelivanja konkretnega žuranja, popivanja ter opazovanja predstavnic nasprotnega spola z »zajebanim« uličnim, mnogokrat humornim in predstavljivim, drogeraškim uličnim »tough lifom« nas pripelje do idej, ki se govorcu prepletajo v glavi. Odlične besedne igre, vpete v zgodbe o »zmešancih« na cracku, getoidnem streljanju, pranju denarja, nasilništvu in vseh pripadajočih zadevah, pa popestrijo tudi podlage, ki prihajajo iz različnih koncev in krajev. Glavnino produkcije, bazirane na soulu iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja, sta tokrat zakuhala LV & Sean C, zvenečih produkcijskih imen pa na albumu na najdemo. Še najbolj zanimivo je, da se je sicer precej ponesrečeno kreacij dveh podlag lotil tudi Ghostface sam. Produkcijsko je album »Big Doe Rehab« nadaljevanje zvoka, ki od konca sodelovanja z RZO jasno in dodobra začrtano opredeljuje zvok Ghostfacea. Gre namreč povečini za umazane, ostre, agresivne, na trenutek celo cinematične bite z občasnimi kitarskimi rifi, poplesavajočimi aritmičnimi klavirji, flavtami, godali ter bluesy, jazzy in soul sampli precej znanih imen črnske glasbe, kot so Rare Earth, Little Milton, Al Wilson, Johnny Guitar Watson, The Originals in drugi, med sampli pa najdemo celo novodobne El Michels Affair. Umazanosti bitov pa sledijo tudi sorodna, precej naštudirana besedila, ki so se v zadnjih letih iz misterioznosti, inverzij in besednih iger nekako približala širšemu krogu občinstva, kljub temu pa na albumu še vedno lahko najdemo ogromno manj direktnih besedil. Skozi celoten album, pri katerem na srečo ni gostov iz njegove zasedbe Theodore Unit, Ghostface rapa ostro, močno, brez dlake na jeziku, izhaja iz wu-tangovske estetike in odlično zapopade tematiko kompozicije. Besedila so sicer zelo raznolika, vendar se gibljejo znotraj hiphopovskega uličnega pripovedništva, polnega nasilja, povzdigovanja hip hop kulture, veseljačenja po klubih in raperske samovšečnosti. Frustracija nad svetom, v katerem živi, ni prevedena v moraliziranje in jokanje, temveč se srečuje s pametnimi besedili, ki ne ponujajo rešitev, nam pa lepo ustvarijo slikovitost povedanega. Divje, surovo, umazano podajanje besedil, zlepljenih z igrivostjo, se pretaka skozi rapajočo gostobesednost brez dodatnega odvečnega okrasja, značilnega za sodobni hip hop.

Album »Big Doe Rehab« je z nekaterimi dodatki in odvzemi skorajda copy-pastovsko nadaljevanje dela, ki ga je Ghostface po »Pretty Toney Albumu« dokončno patentiral in spopulariziral, s čimer je dokazal, da še naprej ostaja najbolj kredibilen, konsistenten in deloven člen klana. Da fant ve, kaj hoče, je jasno tudi z odličnega občutka za izbiro bitov, na katerih nato verbalno zablesti, z jasno vizijo, kako bi moral zveneti sodobni hip hop, ter nenehnim besedilnim razvijanjem, četudi njegove blodnje vse bolj tavajo v povsem razumljiva, skoraj na prvo žogo spisana besedila. V kolikor bi iz zadnjih treh albumov, ki jih je nanizal v dobrem letu in pol in so si, roko na srce, izjemno podobni, z njimi pa je zastala tudi njegova progresivnost in inovativnost, uspel sestaviti en album, bi imelo poslušalstvo pred seboj nesporno rapersko klasiko, tako pa smo dobili še en več kot dostojen izdelek, ki trpi za samokopiranjem. Nikakor pa ne gre prezreti niti dejstva, da je Ghostface dodobra oklestil tudi število najedaških raperskih skitov, ki so v zadnjih letih znotraj hip hopa postali namen le še samim sebi.

pripravil Jizah



Komentarji
komentiraj >>