Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Torek, 8. 1. ´08 ob 19.00 (ponovitev 15. 1. ´07 ob 10.00) BEANS: Thorns (Adored & Explored, 2007) (2442 bralcev)
Torek, 8. 1. 2008
juREm



Plošča Thorns za Beansa ne pomeni le kreativne samostojnosti, ampak tudi izdajateljsko, saj je album izšel pri njegovi lastni založbi Adored & Explored, kar pomeni, da prvič objavlja izven konglomeratov kot so Mo´Wax, Warp in Thirsty Ear, ampak se zanaša na slabšo distribucijo, bolj skopo reklamo in verjetno tudi veliko manjše produkcijske proračune. Tej so bili verjetno zbiti na minimum, saj je plošča Thorns nastajala v obdobju med albumi Shock City Maverick ter Only, torej v precej turbulentnih dveh letih, iz katerih je Beans verjetno izluščil tisto, kar meji na obe plošči in se torej nanaša tako na »elektroidnost« njegovih komadov za založbo Warp, kot na jazzovsko plat, ki jo prikazuje založba Thirsty Ear, kjer je na primer sodeloval s Hamidom Drake-om in Williamom Parkerjem ... (v celoti!)
* Beans oziroma Robert Stewart, je na nek način edini preživeli član pred leti razpadlih hip-hop herojev Anti Pop Consortium in obenem tudi domnevni razlog za njihov razpad, vsaj če sodimo po izjavah nekaterih članov te skoraj zvezdniške formacije neodvisnega hip-hopa. A vendarle se je kljub hudemu obtoževanju in divjim predvidevanjem izkazalo, da bo njegova beseda zadnja, kar je dokazal z vrsto samostojnih albumov, ki pričajo o njegovi veliki glasbeni potenci in neprestanemu razvijanju svoje retro-futuristične estetike. Tudi plošča, ki jo poslušamo danes, je dokaz Beansovega zavzetega studijskega dela in domišljenega pisanja besedil, njegovo »repanje« pa je tako ali tako poglavje zase, saj v primerjavi z njegovimi kolegi ni ravno najbolj »spolirano« in ritmično, zato pa je hitro, natančno in pronicljivo. Poleg klasičnih Beansovih koračnic najbolj izstopa nekaj samorefleksivnih komadov, ki se ukvarjajo predvsem z njegovimi družinskimi odnosi oziroma problemi ter z identitetno krizo po razpadu Anti Pop Consortium.

Na nek način Beans namreč nadaljuje njihov robotski, futuristični zvok, v kombinaciji z močnimi besedili, ki pa nikoli niso agresivna ali nagnjena k pretiravanjem. Če pogledamo nazaj, je bil prav Beans tisti, ki se je ob prestopu skupine Anti Pop Consortium k angleški elektronski založbi Warp, začel pogajati o samostojnem albumu, ki ga je kmalu po razpadu matične zasedbe tudi realiziral in s tem nehote podedoval njihovo zvočno zapuščino. Ker so ostali člani, z nekaj osamljenimi izjemami, ostali pretežno neaktivni, je Beans pač najbolj izpostavljen, čeprav lahko mirno trdimo, da svojega ugleda ne gradi na preteklosti, ampak na trenutnih projektih. Raznovrstnost njegovega dela namreč seže od robotiziranega hip-hopa njegovega prvenca Tomorrow Right Now, pa do jazzovskih sodelovanj, ki jih je nanizal s sodelavci založbe Thirsty Ear in njene priznane zbirke Blue Series, v kateri znana imena hip-hopa in elektronike soočajo z jazzovskimi instrumentalisti. Brez pretiranega hvaljenja lahko rečemo, da je Beans v omenjeno serijo prispeval enega od najboljših zvočnih izdelkov.
-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Plošča Thorns za Beansa ne pomeni le kreativne samostojnosti, ampak tudi izdajateljsko, saj je album izšel pri njegovi lastni založbi Adored & Explored, kar pomeni, da prvič objavlja izven konglomeratov kot so Mo´Wax, Warp in Thirsty Ear, ampak se zanaša na slabšo distribucijo, bolj skopo reklamo in verjetno tudi veliko manjše produkcijske proračune. Ti so bili verjetno zbiti na minimum, saj je plošča Thorns nastajala v obdobju med albumi Shock City Maverick ter Only, torej v precej turbulentnih dveh letih, iz katerih je Beans verjetno izluščil tisto, kar meji na obe plošči in se torej nanaša tako na »elektroidnost« njegovih komadov za založbo Warp, kot na jazzovsko plat, ki jo prikazuje založba Thirsty Ear, kjer je na primer sodeloval s Hamidom Drake-om in Williamom Parkerjem. Sodelavcev na plošči, kot običajno, ni bilo prav veliko, mogoče lahko poudarimo le nekaj producentskih zaslug, ki sta si jih nabrala Ameriški producent Dabrye, Francoz Tyler Bany ter kanadska lo-fi zasedba Holy Fuck, s katero je Beans na plošči posnel tri komade. Beans nam torej priskrbi trdno stoječ in direkten album, ki ga kaže v najboljši luči, pa čeprav je že podoba na prvi strani plošče bolj introvertirana kot njegove prejšnje diskotečne in »starošolne« naslovke. Beans namreč sedi ob barskem pultu, pije pivo in v intimni atmosferi razmišlja o ne vem čem. Vsekakor je Thorns veliko bolj oseben in poglobljen album kot njegovi prejšnji izdelki, pa čeprav se bolj osebne vsebine skrivajo za »nasršenjenimi« ritmi in zgoščenim repanjem.

pripravil Jure Matičič



Komentarji
komentiraj >>