Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Nedelja, 13. 1. '08 ob 15.00; GAVIN BRYARS, PHILIP JECK, ALTER EGO: The Sinking Of The Titanic (Touch, 2007) (3945 bralcev)
Nedelja, 13. 1. 2008
LukaZ



Spustili se bomo v globine ene klasik v sodobnih kompozicijah prejšnjega stoletja, v kompozicijo 'The Sinking Of The Titanić (1969) britanskega skladatelja, basista in improvizatorja Gavina Bryarsa, ki je tokrat obudil pretresljivo katastrofo luksuzne križarke in njenega orkestra s pomočjo sodobnega gramofonarja Philipa Jecka in italijanskega komornega ansambla Alter Ego ter jo popeljal v nova sozvočja ... (v celoti!)
* Tokrat se bomo v oddaji Razširjamo obzorja spustili v globine ene klasik v sodobnih kompozicijah prejšnjega stoletja, v kompozicijo 'The Sinking Of The Titanić (1969) britanskega skladatelja, basista in improvizatorja Gavina Bryarsa, ki je tokrat obudil pretresljivo katastrofo luksuzne križarke in njenega orkestra s pomočjo sodobnega gramofonarja Philipa Jecka in italijanskega komornega ansambla Alter Ego ter jo popeljal v nova sozvočja, kjer se vizija iz preteklosti uteleša v zvoku sodobnosti ...

Ustvarjalnost britanskega skladatelja, basista in improvizatorja Gavina Bryarsa je težko ulovljiva, saj že od rosnih šestdesetih dalje Bryars pooseblja prečenje različnih glasbenih estetik. Kot jazzovski kontrabasist je preko harmolodičnih idej Ornetta Colemana in radikalizacije tradicionalnih spon jazzovske godbe bolj militantnih jazzovskih svobodnjakov ob soočenju s modernizmom in avantgardo v klasični glasbi prejšnjega stoletja v zasedbi Joseph Hoolbroke ob koncu šestdesetih pionirsko zarisal estetiko svobodno improvizirane glasbe kot emancipirajočega projekta glasbenikov Stare celine otresti se spon ameriškega jazza in v njem ter onstran njega najti lasten ustvarjalni pečat, oziroma identiteto. Bryars je v l. 1966 sicer improvizacijo opustil, a se kasneje ob koncu devetdesetih po izredno uspešni karieri sodobnega skladatelja k njej vrnil. Pomenljivo je dejstvo, da se je k njej vrnil ponovno v obujeni zasedbi Joseph Hoolbroke ob boku kitarista Dereka Baileya in tolkalca Tonyja Oxleya. Bryars je tedaj odšel v ZDA in tam nekaj časa snoval skupaj z Johnom Cageeom in krogom glasbenikov ob njem, ki so radikalno zarezali v tradicijo klasične glasbe in ponudili številne izzive skladateljem iz Stare celine. Po vrnitvi se je Bryars pridružil krogu somišljenikov, skladateljem, kot sta pokojni Cornelius Cardew in John White, v številčnem krogu pa snoval pod okriljem idej aleatorike, nedeterminirane glasbe, elektronske glasbe, grafičnih kompozicij, porajajoče veje minimalizma, do spodkopavanj avtoritete skladatelja in kompozicije ter ironiziranja svetih glasbenih inštitucij, kot je orkester, denimo v znamenitem orkestru večine laičnih, neukih glasbenikov Portsmouth Sinfonietta, kjer so jo krepko a z dušo rezali po 'svetih kravah'- kanoničnih delih klasične glasbe. V idejah rahljanja hierarhičnih vezi v orkestru, v ideji ljudskosti glasbe in vznesenih utopij egalitarizma je Bryars nekaj časa sledil Corneliusu Cardewu in njegovemu Scratch Orchestra. Vendar pa je Bryars resnično zasijal na mednarodnih obzorjih preko plošče dveh zgodnjih kompozicij- 'The Sinking Of The Titanić, napisani l. 1969 in 'Jesus Blood Never Failed Me Yet' iz l. 1971, ki ju je v l. 1975 izdal Brian Eno na svoji danes že kultni založbi Obscure. Bryars si je skoznju zagotovil večno mesto v generaciji povojnih skladateljev, ki so vpijali ideje Johna Cagea in njegovih ameriških in evropskih sodobnikov in nadaljevali izročila različnih gibanj in usmeritev znotraj avantgarde, ki jih je v knjigi 'Experimental Music- John Cage and beyond' imenitno začrtal kolega skladatelj Michael Nyman.

Drugo kompozicijo je kasneje v svoji verziji predstavil celo sam Tom Waits, obe pa sta ob novi verziji na nosilcu zvoka l. 1990 doživeli zavidljivo prodajo več kot četrt milijona prodanih plošč. V obeh kompozicijah se navkljub odmevom avantgarde odstira nekaj tipično človeškega, rahločutnega, čustvenega, neka primarna tragika, bodisi da ta izvira iz nesreče, ki je terjala mnogo žrtev, bodisi da ta izvira iz nenehno ponavljajočega se glasu iztrošenega, zapitega klošarja, ki tragiko svojega življenja- alkoholizem prekrsti v Jezusovo kri. Vendar je zmotno na tem mestu pomisliti, da Bryars igra na noto tragike, temveč v obeh trpkih zgodbah išče navdih življenja in ponosa. V kompoziciji 'The Sinking Of The Titanić, ki jo bomo v novi izvedbi poslušali danes se ta uteleša v pričevanju Harolda Bridea, da je 'orkester igral vse do konca, do potopitve' , ki je orkester na Titaniku ob igranju himne 'Autumn' povzdignil do nesmrtnosti. Vendar nesmrtnost v pričujočem delu leži drugje, v Bryarsovi ideji, da se s potopitvijo življenje ne konča- oziroma, da zvok ob ponikanju v vodo še vedno traja in se širi, valovi, se razteza, prši, razblinja vse do komaj slišnega. Zato ponikajoč značaj izvorne teme himne 'Autumn', ki se razteza in dobiva drseči karakter enormno emocionalnega naboja, ki ga kot duhovi iz preteklosti prekrivajo zamolki glasovi pričevanj preživelih, zvoki dud, poki Morsove kode, nenadne radijske transmisije. Predvsem pa sodoben značaj novi izvedbi, ki je bila izvedena v l. 2006 na festivalu Sodobne glasbe Beneškega Bienala paradoksno daje zvok prašne preteklosti v obliki pokanja vinilnih plošč, ki jih mojstrsko in skrbno manipulira izvrstni britanski gramofonar Philip Jeck. Paradoksalno zato, ker je bilo tovrstno pokanje še nedavno tega naš nujni spremljevalec v dobi vinilnih plošč, v katero je radikalno zarezal digitalni nosilec zvoka in očistil topli šum, ki je postal nato zgolj reminiscenca preteklosti, nosilec nostalgičnih občutij, ki so sestavni del glasbe Philipa Jecka. Po drugi strani pa je kasneje tovrstna 'motnja' postala sestavni del sodobne eksperimentalne elektronske godbe in je danes nosi drugi pomen kot ob prehodu z vinila na cd. Seveda pa so nosilci zvoka vedno hranišča neke zgodovine, nekega spomina, tokrat zvočnega, ki se jedko zajeda v akustični in elektronski izraz italijanske zasedbe Alter Ego z godali, pihali in zvočili, ki se jim kot dirigent in kontrabasist pridružuje Bryars sam. Tokratna verzija krepko presega dolžino izvorne posnete verzije iz l. 75, vendar je bilo delo vedno osnovano kot delno odprta forma, dovzetna za spremembe v sami izvedbi. Poslušanje pričujočega dela z bolj poetične ravni lahko vzbudi nasproten učinek- ne toliko učinek, ki ga je z remiksom skladbe pred leti skušal utelesiti Aphex Twin z naslovom 'Raising The Titanić, temveč učinek že potopljene ladje, s katere se oglaša življenje in občasno predira skozi lome valov …

pripravil Luka Zagoričnik


Komentarji
komentiraj >>

Re: Nedelja, 13. 1. '08 ob 15.00; GAVIN BRYARS, PHILIP JECK, ALTER EGO: The Sink
Sanja [13/01/2008]

uf, izdaje tele založbe se te pa res znajo dotakniti...
odgovori >>