Pa začnimo pri Homerju postmoderne – sredstvih množičnega sporočanja, konkretno ponedeljkovih dnevno-informativnih oddajah nacionalke in komercialke. Itak bo za obe najbolj referenčni televiziji potrebno iznajti nova predikata. Ali pa so me starši nasrali, da sem tako imenovani Slovenec.
Pa začnimo pri Homerju postmoderne – sredstvih množičnega sporočanja, konkretno ponedeljkovih dnevno-informativnih oddajah nacionalke in komercialke. Itak bo za obe najbolj referenčni televiziji potrebno iznajti nova predikata. Ali pa so me starši nasrali, da sem tako imenovani Slovenec. Ker res ne razumem, zakaj mi na prvem programu dvajset minut predvajajo zamejski, najprej dekliški in nato še deški, pevski zborček. In to ne izza zahodne meje, kjer se blažja zatohlost kaže med drugim v vsakoletnem demokrščanskem zborovanju Draga na Občinah ali v vzbujanju občutka krivde, da so nam riti vsega polne, ker živimo v matici in je zato v Italiji anketiranih v slovenskih vaseh živečim bratrancem na kraški osmici potrebno postreči hitreje, bolje, prijazneje. Ne, to je bil oni cankarjansko mohorjevski weltschmertz iz bratske avstrijske Koroške. Podobnega tipa kot tisti, ki je protestiral proti Cvitkovičevi upodobitvi brezimne kraške vasi na festivalu slovenskega filma v Avstraliji.
Pa saj Korošcem ne moremo zameriti anahronizmov, ko pa je predstavnica avstrijske narodnjaške stranke tako agresivno netaktna, ne pravimo, da ne resnicoljubna, da Preroka obtožuje pedofilije. Alahu ekber, naj gorijo smetnjaki in avtomobili, če gorijo nekaj tisoč vatni reflektorji ob cerkvah, ne morejo pa ob džamijah, ker jih ni. Onesnaževanja okolja pa ne bi bilo, če bi upoštevali Richarda Dawkinsa in zakonsko prepovedali dolge nosove zaradi verske razžalitve. Zakaj le bi namišljeni nadnaravni prijatelji odraslih osebkov morali legitimirati užaljenost, nasilje in neekološko potrato energije?
Kot je izide HDZ napihovala hrvaška diaspora, je slovenska desnica enkrat že poskusila uporabiti razseljenskega trojanskega konja. Močno domnevamo, da se bo nenadna eksponentna razploditev v tujini živečih Slovencev kot pred zadnjimi predsedniškimi volitvami ponovila pred parlamentarnimi. In da se bo naraščaja veselil tudi sveže poročeni še aktualni predsednik vlade. Do takrat pa nas bodo v globeli narodnjaške klenosti pehali tudi z idilo z one strani Karavank.
Uh, nas je vrglo iz ovinka. V ponedeljek je torej Pop tv najprej poročala o neustreznem asfaltu v tunelu Trojane, nato o obetajočih se novih podražitvah in predvajala intervju z medicinsko sestro, ki mora ob nenormalnih nadurah in sedemsto evrih plače pred kamero potočiti solzo. Vse narobe. Državotvorni dnevnik pa je najprej predvajal Ataturkov in Napolitanov pregled častne čete in poročilo o njunih v prihodnost in ne preteklost zazrtih pomenkih. Nato pa še nekaj obveznih likov o Evropi, kot ji predseduje Janša. Snovalci informativnih oddaj posvečajo dokaj pozornosti vrstnemu redu novic, kaj ne? Se je zato dr. esdeesovec Makarovič z novogoriške Fakultete za uporabne družbene študije bal v svojo raziskavo o neobstoju medijske nesvobode vključiti tudi elektronske medije? Ker bi moral ugotoviti, da je nekoč javna tv po novem pokmeteno provladno trobilo, Pop tv pa, bolj kot bi od komercialke pričakovali, vsaj problematizirajoča, če že ne raziskujoča? Ali pa se mu je s podtikanjem iztrganih citatov novinarjev pod hotelska vrata zgolj mudilo in je zato analiziral vsega štiri, z besedo »štiri«, občila. Ne analiza občil – občevanje z občani in to »v zdrav mozak«.
Nekaj dni prej je nacionalka na svojem medmrežnem servisu poročala tudi o ustanavljanju nove stranke. Ne govorim o situaciji, ki se ji v političnih znanostih ob obstoju dveh podobno profiliranih nacionalističnih strank v parlamentu reče butec in butec. Pri čemer prvi obtožuje drugega, da deluje po naročilu tretjega, mnenja analitikov pa se krešejo okoli tega, ali ni bil drugi pravzaprav ustanovljen kot trojanski konj četrtega. Koliko črnila in etra bo še vredno preliti in izprdeti zaradi enega kafanskega prepira dveh hujskaških petelinčkov, ki mu akterji retroaktivno podeljujejo konceptualna ozadja. Butec, butec, butec, butec in butec.
Spet nas je zaneslo. Multimedijski portal nacionalke je raportiral o rojevanju stranke Liberalci. Neformalni vodja ustanovnega odbora je Tomaž Štih. V intervjuju z njim lahko preberete nekaj o alternativi obstoječim strankam, pa o evropski družini laične desnice in klasičnih liberalov, pa o bližini s slovenskimi »mladoekonomisti«. Bom razbil svojo kroglo za prerokbe, če omenjeni gospod ni produkt janšistične taktike »če lahko oni, lahko tudi mi«. Če so lahko imeli šestdeset let v rokah firme, šole, pedagoški inštitut, merkator, časopise, televizijo in tako naprej, lahko zdaj omenjeno imamo tudi mi. Če si je levica omislila novo stranko, si lahko eno tudi mi, le da bomo še bolj prefrigani in bo ta pravzaprav trojanski konj – uh spet eden, že cela konjenica - v nedrjih levega volilnega telesa. Tomaž Štih, bodoči oče stranke Liberalec, je namreč podpisnik novinarske protipeticije. Tiste, ki se je zgražala nad solidarnostjo novinarjev Cicibana. Zdelo se mu je, da se je nanjo upravičen namalati tudi sam, ker je spletni publicist. To sva tudi vi in jaz, ko si odpreva blog in urbi et orbi razkrijeva, da naju po Razkolnikovo peče vest, ker si danes nisva preoblekla gat in pokomentirava, da je butec modrejši od butca.
In še nekaj flešev svetilnika Evrope. Bodoča ravnateljica bodoče prve katoliške osnovne šole trdi, da ne bodo učili kreacionizma, pač pa darvinizem, ker da otrok ne bodo vzgajali v krivi veri. Primimo jo za besedo. Med prvimi tremi fakultetami bodoče katoliške univerze ne bo naravoslovne. Bo pa ekonomsko managerska. Primimo se za šestilo. Janša sindikate poziva k treznosti v zvezi s stavkovnimi zahtevami javnega sektorja. Primimo se za kozarce. Pahorjevi demokrati prav tako pridigajo zmernost in selektivnost dviga plač. Lepo, ampak za vsak primer se primimo za pesticid proti nenačelnim koalicijam.
ODPOVED: Terminal je spisal Ivo Poderžaj.
Komentarji
komentiraj >>