Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Plešoči človek spet hodil po naših tleh (3253 bralcev)
Ponedeljek, 21. 1. 2008
Alja



Minuli teden je v Cankarjevem domu v Ljubljani znova, že tretjič, gostoval kanadski plesni ansambel Lalala Human Steps. Potem ko je slovensko občinstvo nazadnje pred nekaj leti navduševal s predstavo Amelia, ki je kasneje zaživela tudi v filmski obliki, je tokratna uprizoritev z naslovom Amjad veličastno zaokrožila dobrega četrt stoletja delovanja skupine.
Minuli teden je v Cankarjevem domu v Ljubljani znova, že tretjič, gostoval kanadski plesni ansambel 'Lalala Human Steps'. Potem ko je slovensko občinstvo nazadnje pred nekaj leti navduševal s predstavo Amelia, ki je kasneje zaživela tudi v filmski obliki, je tokratna uprizoritev z naslovom 'Amjad' veličastno zaokrožila dobrega četrt stoletja delovanja skupine.

Nosilni steber tega obdobja je koreograf in umetniški direktor skupine Edouard Lock, ki je v svojem ustvarjalnem opusu poleg ustanovitve in delovanja z Lalala Human Steps zabeležil več pomembnih koreografij, predvsem za nekatere nacionalne balete. Sodeloval je tudi pri svetovni turneji Davida Bowieja leta 1990, na kateri nastopajo plesalci njegove skupine in med katerimi nekaj svoje gibalne spretnosti pokaže tudi sam Bowie.


V predstavi Amjad se je Locke vrnil v čas vrhuncev klasičnega baleta in se lotil rekonstrukcije dveh velikih del te umetnosti, ki sta na rednem repertoarju večine baletnih hiš po svetu. O svojem navdihu iz Labodjega jezera in Trnuljčice je Locke povedal:



Predstava sicer združuje svetova baleta in sodobnega plesa, med katerima pogosto obstaja vrzel, nastala zaradi očitkov o manj izpopolnjeni tehniki in slabše izurjenih teles s prve ter o staromodnosti in togosti z druge strani, kljub temu pa, morda presenetljivo, povečini sloni na klasičnem plesu. Predvsem prvi del, Labodje jezero, sestoji iz mnogih developpejev, dekorativnega valovanja z rokami, stopicljanja na špicah, pravo baletno vzdušje pa pričara še glasba, ki črpa iz del originalnega skladatelja omenjenih del, Petra Čajkovskega.



Seveda pa v predstavi ni sledu o kakšnem baletnem zboru. Namesto njega nastopa devet plesalcev, individuumov, od katerih gibalno pobudo držijo predvsem ženske akterke. Znova se pojavlja že znana forma Lockove koreografije: plesni par, v katerem ohranja moški bolj pasivno vlogo. Njegova funkcija se odraža predvsem v tem, da žensko plesalko preprijema in ji s hitro menjajočimi se koti pomaga izvesti njeno koreografijo.

Lockovi plesalci tudi ne spominjajo na tipične baletnike, ki v oprijetih pajkicah izvajajo cabrioleje, in oblečeni v trikoje ne delujejo tako junaško kot liki, ki jih predstavljajo. Plesalci 'Lalala Human Steps' gredo še dlje in svojo moškost v nekem trenutku celo zamenjajo za ples v baletnih copatkih, a kljub temu ohranijo več naravnosti kot prej omenjeni klasični kavalirji. Kljub temu in drugim simbolom, med njimi dva kratka filma, pa se razpoznavnost znane zgodbe ovija v skrivnost abstraktnega gibalnega zapisa, ki sestoji iz neštetih, zaradi hitrosti na trenutke celo nevidnih gibov.



Spregledati je poskušala Alja.


Komentarji
komentiraj >>