Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
KARATE: 595 (Southern, 2008) (3080 bralcev)
Sreda, 23. 1. 2008
LukaZ



Bostonski trio pod vodstvom Geoffa Farine ( na basu Jeff Goddard in na bobnih Gavin McCarthy) ne obstaja že kar nekaj let, kljub temu pa je založba Southern založila njihov koncertni album, ki nas opominja na pomembnost dediščine te zasedbe, ki je v polje punk rocka vnesla jazzovske finese, preciznost math rocka, improvizacijo in le na površju tlečo melanholijo, skrito za intenzivnim emocionalnim nabojem njihovih pesmi ... (v celoti!)
* Bostonski trio pod vodstvom Geoffa Farine ne obstaja že kar nekaj let, kljub temu pa je založba Southern založila njihov koncertni album, ki nas opominja na pomembnost dediščine te zasedbe, ki je v polje punk rocka vnesla jazzovske finese, preciznost math rocka, improvizacijo in le na površju tlečo melanholijo, skrito za intenzivnim emocionalnim nabojem njihovih pesmi.

Trio Karate je l. 1993 ustanovil kitarist, pevec in glavni besedilopisec benda Geoff Farina, zasedba pa se je s prvimi izdajami zapisala nadaljevanju dediščine bostonskega punk rocka, prepletu spevnih melodij in robustnega izraza Pixies, predvsem pa z svojstveno melanholijo začinjenih pesmi zasedb Lemonheads in Dinosaur Jr. Vendar so šli Karate že s prvo, istoimensko dolgometražno ploščo dlje in z gibko, a predirno in razsekano ritmično linijo prevzeli zvočnost tedaj aktualnih washingtonskih bendov- marsikdo je v njihovi glasbi tedaj slišal tudi omehčane Fugazi, predvsem v razgrajenem start- stop ritmu in širokem dinamičnem razponu znotraj pesmi, ki na inštrumentalni ravni vedno delujejo zelo prefinjenio in okleščeno hkrati. Šlo je za ploščo, ki ji je sledila morda njihova najuspešnejša plošča 'In Place Of Real Insight', v kateri ni samo slišati odmevov kultne zasedbe The Minutemen, pač pa izrazit pridih jazza v kitarskih linijah Geoffa Farine, ki se je preko plošče 'The Bed Is In The Ocean', pa do zadnje 'Some Boots' samo še stopnjeval. Ob tem se je njihov pulz obrnil v bolj tekočo, včasih že prav groovajočo smer, ostala pa so značilna besedila, v katerih se pretakajo reference na intelektualni milje iz katerega je bend izhajal (vseučilišče v Bostonu), družbena kritika poetično branje vsakdana ter fragmenti različnih emocij, ki se odlično stapljajo v mehkem a ekspresivnem, melanholičnem Farininem vokalu. Pravzaprav se prav skozi pričujočo ploščo '595', kar je cifra njihovega do tedaj odigranega koncerta, posnetega v Belgiji l. 2005, se pravi na koncu poti Karate, zrcali neka protislovnost v sami glasbi zasedbe.

Po eni strani gre za skrajno strukturirane pesmi, večkrat celo notirane in zapisane, po drugi strani pa so se Karate vedno smatrali za koncertni bend, ki je pesmi razvijal na živih nastopih, jih prikrojil in nenazadnje v zadnjih letih suvereno vodil v bolj razpuščene improvizacije. Vse to jim je tekom kariere pripenjalo raznolike oznake, od jazz rocka, emo glasbe, vse do post rocka, za odstiranje referenc pa se je morda bolje ozreti k EP-ju iz l. 2005 'In The Fishtank', kjer so se lotili priredb drugih avtorjev, med katerimi so se znašli Minutemen, Mark Hollis iz Talk Talk in Billie Holiday.

Pričujoča plošča '595' nam prinaša 8 skladb, ki paberkujejo po vseh ploščah zasedbe Karate, razen po 'A Place Of Real Insight'. Njihova živa izvedba pravzaprav šele spregovori o izrazni moči zasedbe kot koncertnega benda. Skladbe namreč postanejo dosti bolj suverene v izvedbi in na interpretativni ravni, tako na ravni petja Geoffa Farine, njegove vokalne interpretacije, kot v sami glasbi, v kateri ponovno lahko slišimo skrajno točnost v strukturi, ki pa se tukaj ležerno in suvereno prekriva z improviziranimi pasažami. V teh prednjači prav Farina, ki na trdno, a hkrati gibko ritmično osnovo lepi lirične in hrapave kitarske linije, prehaja v tonalitetah, improvizira na načelu akordnega zaporedja, zveni precej jazzovsko, a hkrati prehaja v bolj robato, hrapavo rock izraznost. V njej pa se kot vedno pri Karate zrcali neka svojstvena mehkoba, že omenjena navidezna melanholija, pod katero vrejo čustva in vsebine, ki se odstirajo ob vedno novem poslušanju. S tem je založba Southern, pri kateri so Karate domovali ves čas na najboljši način izkazala poklon zasedbi, ki je po krivici prezrta v sodobno rokerski srenji, kar pričujoča plošča na najboljši možni način dokazuje

pripravil Luka Zagoričnik



Komentarji
komentiraj >>