"V kinu je bila serija predstav, ki je sedaj že dovršena, jako nesramna: naga ženska, objem in poljubi od moških. Pisal sem o tem g. deželnemu predsedniku ga na to opozoril in mu rekel, da svojemu delu dotična komisija ni kos, ki naj nazira predstave, da ne bo kaj ne moralnega."
Seks na platnu, za nas, nekaj tako običajnega. Da bi dan dandanes nekaj vzbudilo pozornost ljudi ali celo moralistov, bi moralo biti pač kaj bolj šokantnega, od zgolj golih teles ali pohujšljivega gibanja mičnih deklet. Sami "erotični" prizori in slike v ljudeh ne ustvarjajo več razburjenja nad primernostjo oziroma neprimernostjo prikazanega, prav tako je preteklost nelagodje ob bolj ali manj slečenih kadrih. Morda ga občutimo le še ob družinskem gledanju nedeljskega filma, ko se prizor ne konča le pri francoski različici poljuba ampak se nadaljuje in je pri tem oplemeniten s situaciji primernimi glasovi, dnevna soba pa s temu primerno tišino.
Kaj kmalu po začetkih filma so se pojavili igrani filmi in z njimi so na platno prišli tudi "vroči" ljubezenski prizori. Prav ti "vroči" prizori so pri filmu vzbujali veliko pozornost. Poljubljanja ali razgaljenih nog s podvezicami pač ni bilo moč videti na vsakem koraku. Film pa je vse to prikazoval v živih slikah in ne le na negibnih fotografijah, ki so pred filmom že razkrivale tudi nadvse opolzke ženske čare. Ženska odslej ni bila le narisana ampak se je na filmskem platnu kazala v svoji povsem naravni podobi in tako še bolj privlačila poglede in razburjala domišljijo. Privlačnost filma je bila prav v gibljivosti slik, saj so prizori kazali pohujšljivosti v gibanju, kar je bilo, za nekatere, povsem neprimerno za druge pa primerno, sprejemljivo in dobrodošlo. Problematičnost je bila predvsem v množičnosti novega medija, saj je v kinematograf lahko prišel prav vsak, ki je imel nekaj krajcarjev. Tako so bile raznih nemoralnih prizorov deležne tudi mlade gospodične, ki naj bi bile po naivnem prepričanju prenekaterih še posebej nedolžne, in bi jih takele "packarije" lahko prizadele v dno njihove neomadeževane duše, in seveda otroci, katerih sramežljivost je še posebej občutljiva.
Prvi kino, ki je v Ljubljani dejansko postal stalni pa je bil Kinematograf Edison, ki je imel svojo dvorano nasproti kavarne Evropa, ob Dunajski cesti in je začel delovati maja 1907. Julija 1909 je bil ustanovljen še Elektro - radiograf Ideal, ki je v nadaljnjih letih postal najpomembnejši kino v Ljubljani. Sedež kina Ideal pa je postala stavba ob današnji Cankarjevi ulici, kjer dandanes stoji tudi kino Komuna.
Kino Central je imel otvoritveno predstavo 1.5.1915. Koncesijo za kino je dobila Slovenska krščansko socialna zveza. Poslovodja in kasneje lastnik novega kina pa je postal Ivan Štefe član Slovenske ljudske stranke. Kinematograf pa je s tem dobil tudi politični predznak. Na žalost velikega podpornika te stranke, škofa Antona Bonaventuro Jegliča pa se je kino, kot bomo videli, držal predvsem tržne logike, in programa kina ni sestavljal le iz preverjenih, moralno neoporečnih filmov.
Deželno gledališče v Ljubljani je bilo že kmalu po prvih prikazovanjih filmov, še kot kino Metropol leta 1913, deležno obravnave in resnega opozorila s s strani deželne vlade.
"Ker je Kino-Metropol priredil jako nespodobne, moralni čut žaleče predstave, vkljub temu, da mu je bilo od deželnega odbora strogo naročeno, da prireja predvsem vzgojne in poučne predstave in se varuje vsake lascivosti, deželni odbor, deželnemu glavarju naroči, da pri prvi predstavi, ki bo po njegovem prepričanju žalila moralni čut, takoj deželno gledališče za Kino-Metropol zapre."
Kino, visokih moralnih pričakovanj deželnega odbora, ni uspel dohajati, saj v časopisju že v naslednjem tednu zasledimo prepis pisma, ki ga je deželni glavar naslovil na Kino-Metropol.
"Ker se v Kinu-Metropol, v deželnem gledališču, kažejo slike umazane erotične vsebine, se morajo predstav Kino-Metropola v deželnem gledališču in gledališče, v smislu sklepa deželnega odbora z dne 17 t.m. zapreti. Šušteršič, deželni glavar."
Na žalost ne vem, za katere filme je v tem primeru šlo in kakšna je bila konkretna vsebina erotičnega filma. Domnevamo pa lahko, da bi bili današnji navdušenci nad erotičnimi filmi precej razočarani nad prikazano erotiko v takrat prepovedanih filmh. Kar pa nas ne sme zavesti, da pravih erotičnih filmov v tistem času še niso snemali. Že leta 1899, ko so povsod še prevladovali potujoči kinematografi je, Max Schüler, lastnik enega takšnih kinematografov, v Ljubljani kot posebnost organiziral "moške večere", pri čemer pa mu je cenzura zavrnila 17 preveč pikantnih prizorov". Filmi, ki so občinstvo našli še na kakšen drug način, kot zgolj z golo fascinacijo, ki so jo povzročale gibljive slike so bili torej, prisotni že od samega začetka. Le roba je bila bolj vroča, kot pač so, vse prepovedane stvari.
Cenzura je bila, kot smo lahko videli, postavljena, da bi obvarovala ljudi moralnega pohujšanja. V Ljubljani pa je za javno moralo takrat skrbela še ena oseba. To je bil škof Anton Bonaventura Jeglič. Zanimivo je, da v svojem dnevniku, ni o filmu zapisal prav veliko dokler se ni odprl kino Central, torej kino, ki je veljal za bolj "klerikalnega". Januarja 1915, nekaj mesecev pred odprtjem Centrala, je zapisal.
"V kinu je bila serija predstav, ki je sedaj že dovršena, jako nesramna: naga ženska, objem in poljubi od moških. Pisal sem o tem g. deželnemu predsedniku ga na to opozoril in mu rekel, da svojemu delu dotična komisija ni kos, ki naj nazira predstave, da ne bo kaj ne moralnega."
Kasneje je škof postal na novi medij še bolj pozoren, posebej po ustanovitvi Centrala, ki je veljal za "duhovski" kino. Ustanovil se je maja 1915 in že na začetku oktobra se je škof prepričal, da se tudi v tem kinu vrtijo nemoralne predstave. V kino je zato poslal svojega človeka, "vohuna", ki mu je nato podal natančno poročilo z vsebino dveh filmov. Prvo poročilo se nanaša na film 'Grofov sin in cirkuška umetnica'. "Kritik" v filmu ni opazil posebnih anomaliji, morda je bil le nasop plesalk nekoliko neokusen.
"In pride kakih 10 plesalk na prizorišče, oblečenih v široke bele obleke, kot jih nosijo klovni po cirkusu(podobne široki srajci in hlačam Dalmatinca ali Hrvata, a iz enega kosa, da se srajca in hlače skupaj sešita, hlače od spodaj zavezane.) Da bi bile premalo oblečene se ne more reči. Ples nenavaden, neestetično privzdigovanje nog.(Kmečki človek bi rekel da so prismojene)."
V nadeljevanju je junakinja, suzeta izvedla ples, ki je na kritika, kot se zdi, naredil velik vtis.
"Suzeta proizvaja umeten ples, ki je nekaj posebnega, vendar kretnje in celo telo je zakrito v halji podobno obleko. Nikjer se ne kaže moment, ki bi imel za cilj 'demedato corporis'"
V celoti torej ni bil problematičen in ljudi ni pohujševal. Tudi v dnevniku je škof zapisal:
"Prvič ni bilo nič posebno hudega, ako ravno dosti zaljubljenosti. V drugič je bila velika grdobija."
Drugi film, ki si ga je ogledal škofov presbiterij je imel naslov Zaklad Abdar Rahmana.Sam film se je bil v Avsriji že prikazovan in tudi ocenjen. V časopisu Österreicher Komet so poleg vsebine še zapisali:
"Film je predstavljen kot senzacionalistična drama orienta, oznaka, ki si jo v celosti zasluži... Prvi del se dogaja pred 300 leti in nam prikazuje življenje v haremu, ugrabljanje suženj in maščevalnost in pri vsem prikazuje krasne slike... Film odlikujejo izredno lepi prizori".
V Kinematographische Rudnschau pa lahko najdemo, še kar podroben opis vsebine, in zelo kratko oceno.
"Zaklad Abdar Rahmanna zelo lepo narejen Bioskop-film. Zel lepe so scene iz harema, padec služabnika preko lažne stene, scena v levji jami…."
V Ljubljani pa film našega kritika, s kostumugrafijo ni preslepil. Poglejmo si poročilo, ki ga je napisal vohun v službi njene visokosti, Morale. Sam film se je dogodil v nedeljo 3. oktobra 1915. Začel se je z vrnitvijo Abdar Rahmana iz zmagovitega pohoda v svoj harem, kjer so se odvijali najbolj sporni trenutki. "Kraljica harema" je bila takoj deležna nravstvenega pregleda.
"Obleka njena zelo pomanjkljiva: prsi le za silo oblečene, okoli pasa za kak pedenj široko gola, v kratkih, rekel bi, plavalnih hlačah (zelo kratkih). Čez: v širokih turških hlačah, ki so iz redke tkanine kot recimo pajčolan, da se popolnoma vidijo skozi gole noge v vsej višini. Rahman pa je hladen do žena in se malomarno vleže na zofo."
Ko so Rahmanu pripeljali mlado ujetnico, da bi se šejk razvedril, je "izkušeno oko", kaj hitro prepoznalo hotnico za lepim obličjem mladega dekleta.
"Evnuh mu privede ujetnico, ki pa šejka niti ne pogleda, ampak mu obrne hrbet. (Ostale žene v ozadju.)A izraz ujetnice (kakih 17 let) ni izraz plahega dekleta, ki se boji za nedolžnost ampak slabo simulirana žalost kokete. ( Oblečena je v lahko haljica brez rokavov.)"
Do drugega dejanja se potem ni zgodilo nič pretresljivega, a ko se ponovno znajdemo v haremu brez nesramnih reči očitno ni šlo. Ples to grešno početje človeškega rodu, ki ga je že Anton Martin Slomšek uvrstil med devet sovražnikov devištva, in zapisal da je "plesišče deviške čistosti morišče", se je v vsej svoji grdobiji razkril tudi na platnu. Rahman si je v haremu namreč zaželel malce dogajanja in je "Kraljici harema" zapovedal naj pleše pred njim. Kako je ples pretresel našega špijona lahko preberemo.
"Abdar Rahman zopet v haremu; leži na zofi, zraven zofe na tleh na preprogi leži Kraljica harema (enako oblečena kot v prvem dejanju)in gospodar jo z roko gladi po licu in rokah, zapove ji naj pleše pred njim. Ples njen (naravnost ostuden) skozi prosojne hlače (turške) se vidi vsaka kretnja cele noge."
Film je bil skratka povsem neprimeren za ljubljansko občinstvo. Gledalci žgečkljivih prizorov res niso bili vajeni, vsaj če sklepamo po opazovanju občinstva, ki ga je popisal naš agent
"Ko pa je prišla scena v haremu je nastalo molčanje, ki sem si ga razlagal, ali da so tako napeto opazovali, da si ni nikdo upal črhniti, ali pa jih je bilo sram scene."
Sklepa ljubljanskega škofa po tem šokantnem poročilu sta bila naslednja. Časopisoma Domoljub in Slovenec je prepovedal oznanjati kino predstave, eželni odbor pa naj bi prepovedal nemoralne predstave in predstave sploh ob nedeljah in praznikih. Vendar škof pri teh prizadevanjih ni bil preveč uspešen. Naslednje leto pa mu je le uspelo od deželnega odbora izdržiti resno opozorilo, zaradi predvajanja pohujšljivih predstav.
"Vsled tega se podjetje ostro posvari sicer bi bil deželni odbor,v prvem prihodnjem slučaju kake pohujšljive predstave deželno gledišče za vsakršne predstave 'Kina Central' zapreti.
Kakorkoli, očitno Ljubljančankam in Ljubljančanom ni bilo pomoči, javna morala je bila na psu in sramežljivosti, te največje vrednote mladih in nedolžnih, med njimi ni bilo moč zaslediti. Kajti čez kakšnega pol let je v dnevniku moč spet brati
"kino g.Štefeta (Central op.a.) ima zopet slabe predstave. Ljudje slišijo, da je ta kino naš duhovski. Slišale so se besede :'Kaki svinjarji so duhovni, ki imajo tak kino. Mladina moška in ženska ga zelo obiskuje, posebno kadar se oznani, da je le za odrasle."
Komentarji
komentiraj >>