Petek, 25. 1. 2008
jizah
Verjetno največja eminenca južnjaškega ameriškega rapa, Scarface, je po petletnem kreativnem premoru precej nepričakovano na svet spravil (in suvereno, brez problemov povil) svojega že devetega, po njegovem štetju sicer osmega, dojenčka, imenovanega Made. Scarface, ki se je sprva kalil v legendarni južnjaški zasedbi Geto Boys, dokler leta 1991 ni vzporedno z delom v zasedbi štartal še svoje bogate solistične kariere, velja za glavnega asa založbe, ki je konec osemdesetih ter predvsem v začetku devetdesetih definirala sebi lasten umazan ulični zvok, prežet z melodiko zahodnega in elementi vzhodnega rapa. Ena najbolj vplivnih figur ameriškega, sploh pa južnjaškega rapa, še vedno črpa svojo največjo moč iz popolnoma netrendovskih glasbenih izrazov - za trendovske novince, za klubske hite in plesne podlage se mu preprosto jebe, raje se ukvarja s tem, kar njemu najbolj leži, pa naj bo to intro ali pa retrospektivno. (v celoti!)
* Verjetno največja eminenca južnjaškega ameriškega rapa, Scarface, je po petletnem kreativnem premoru precej nepričakovano na svet spravil (in suvereno, brez problemov povil) svojega že devetega, po njegovem štetju sicer osmega dojenčka, imenovanega Made. Scarface, ki se je sprva kalil v legendarni južnjaški zasedbi Geto Boys, dokler leta 1991 ni vzporedno z delom v zasedbi štartal še svoje bogate solistične kariere, velja za glavnega asa založbe, ki je konec osemdesetih ter predvsem v začetku devetdesetih definirala sebi lasten umazan ulični zvok, prežet z melodiko zahodnega in elementi vzhodnega rapa. Ena najbolj vplivnih figur ameriškega, sploh pa južnjaškega rapa, še vedno črpa svojo največjo moč iz popolnoma netrendovskih glasbenih izrazov - za trendovske novince, za klubske hite in plesne podlage se mu preprosto jebe, raje se ukvarja s tem, kar njemu najbolj leži, pa naj bo to intro- ali pa retrospektivno.
Njegova moč se skriva v predstavljivem sosledju dogodkov, v počasnem in precej artikuliranem rapu ter v zanj tipičnih raskavih, hrapavih, kar malce oddaljenih vokalih, ki avtomatsko in nezavedno dodajajo nekaj kredibilnosti pri poslušalstvu. No, seveda ne gre trditi, da je Scarface kakorkoli nekredibilen raper, prej obratno, saj se v vseh dvajsetih letih svoje kariere potika okrog podobnih tematik, rapa na sorodne podlage in tudi po tem albumu ostaja eden najbolj konsistentnih raperskih mačkov. Izkušen maček, ki se je v času izida pričujočega izdelka nevarno približeval svojemu štiridesetemu letu, je že kot najstnik v svojih besedilih opisoval podobne stvari kot danes, le da sedaj na njih gleda s precejšnjo distanco in s starejše, bolj izkušene, manj naivne perspektive. Zgodbe in odličen smisel za »storytelling« revitalizirajo njegovo staro besedičenje o čustvenih tematikah, kot so sovraštvo, ljubezen in seks v povezavi s socialnim stanjem geta in življenjsko modrostjo, hkrati pa nam Made ponuja veliko več vprašanj kot njegovi dosedanji albumi. Prav to pa dela Scarfacea zanimivega - starejši, kot je, vse več vprašanj in vse manj odgovorov nam ponuja, kljub temu pa ohranja samozavest, ob priznavanju lastnih napak, kar je večini raperjem še kako tuje, sploh tistim, ki so blizu tako imenovani »street rapu«. Tekstualno je precej oddaljen od trendovske podobe sodobnega »south rapa«, od brezpomenskega nakladanja o avtomobilih in večnega hvalisanja, raje se ukvarja z medgeneracijskimi konflikti, s problematiko drog, predvsem heroina in kokaina, s hinavščino političnih voditeljev, z getoidnim nasiljem, s samomorom svojega prijatelja, z dvoplastnostjo denarja, ki ga po eni strani nujno potrebujemo, po drugi strani pa je veliko pomembnejših stvari. Ko k temu dodamo njegovo netipično rapersko moralnost, postavljeno na drugo stran denarja, njegovo hkratno objokavanje in sovraštvo do žensk ter pridigarsko noto, dobimo kar malce shizofreno, a dobro naštudirano in z nogami na tleh stoječo celoto, katere najmočnejši del je vsekakor presežna emocionalnost, ki Scarfacea razda poslušalcu in ga odpelje v intimni svet lastnih razmerij in napak s hkratnim opozarjanjem na napake okolja, ki ga spremlja. Ravno odlično absorbiranje okolice nas vodi do mešanice strasti, pretresljivosti in prestrašenosti življenja v srednjih letih, ki s svojo unikantno in na trenutke »picajzlasto« natančno opisljivostjo zveni skoraj pretirano emocionalno, da ne rečem kar spovedno.
Lanska napoved o njegovi solistični raperski upokojitvi je bila očitno prerana, saj Scarface očitno življenje zajema s polno žlico ali pa nas vsaj uspe prepričati v to. Kakorkoli že, uspeva mu. In to na plošči, kjer ni nobenih eminentnih producentov, nobenih eminentnih gostov, pravzaprav gostov skorajda ni, le produkcijsko se naslaja na delo v splošnem hiphop svetu precej neprepoznavnih producentov znotraj ekipe Rap-A-Lot, kot so Mike dean, N.O. Joe ter novinca Enigma in Drumma Boy, ki pa očitno najbolj dojemajo Scarfaceov življenjski stil in nam pričarajo tipično Scarfaceovo podobo, od katere se skozi celotno kariero skoraj nikoli ni odmaknil. Morda je bila še največji odmik njegova prejšnja megauspešna plošča »The Fix«, ki jo je leta 2002 izdal za založbo Def Jam, pri kateri je, kot šef podružnice imenovane »Def Jam South«, takrat tudi sam sodeloval, zaradi česar so na plošči gostovali mnogi zvezdniški gostje in producenti, ki se jih je z vrnitvijo k matični založbi Rap-A-Lot najbrž celo namerno znebil. Pavza od leta 2002, ki jo je prekinila le predlanska izdaja plošče njegove zasedbe »The Product«, mu je očitno dobro dela, saj se z melodičnimi, melanholičnimi in počasnimi beati odlično zliva v celoto kljub morda pretiranemu poseganju po že večkrat uporabljenih in dobro znanih samplih.
»Made« je tipičen album Scarfacea, ki v današnjih, vse manj inovativnih raperskih časih s svojim halucinacijskim storytellingom oslikava sliko in probleme današnjega ameriškega vsakdana in hkrati prekaša 99,9 % ostalih novih ali starih raperjev. Z albumom, dolgim le 40 minut, za katerega velja rek »kratko, a sladko«, se je iz nekajletne skoraj popolne tišine, ko razen zadnjih nekaj mesecev pred izidom albuma skorajda ni gostoval na albumih drugih izvajalcev in je pravzaprav izginil s scene, je raperjem pokazal, da se poščije na trende in da trdno koraka po svoji poti naprej. Preziranje trendov in sodobnih raperskih zvokov Scarface obvladuje s soul sampli, večkratnimi soglasniškimi stiki rim, ki nas peljejo skozi njegov »trademark« album, ki so ga starejši oboževalci veseli, sodobna mularija pa ga najbrž sploh ne bo konzumirala. Album za stare ljubitelje Scarfacea, ki se od prejšnjega »Fixa« razlikuje le v tem, da gre za mnogo produkcije veliko manj denarja in za album, ki bolj kot o sami ljubezni, vseprisotne na »Fixu«, tokrat govori o posttravmatiki oziroma koncu ljubezenskih razmerjih. Na albumu seveda ni nobenih hitrejših, klubskih komadov, ni tematik za mularijo, temveč gre za izdelek, ki ga lahko v miru poslušamo doma in ob njem zadovoljno premikamo glave.
pripravil Jizah
Komentarji
komentiraj >>