Če so v ranjki Jugoslaviji želeli ne ravno preveč izvirno užaliti prebivalca te danes prav čemerne strani Alp, so ga označili za bečkog konjušara. Toda dobrih ducat in pol let po nepreklicnem koncu tega socialistično federativnega nadnacionalnega projekta, je jugoslovansko utopijo nadomestila evropska. Hkrati pa se je zamenjalo tudi domovanje novodobnih gospodarjev domačih političnih hlapcev na oblasti. Kajti če so včasih navodila, kako naj bo, res prihajala iz Dunaja, jih dandanes sestavljajo v Bruslju in Washingtonu. In ker sta to zgolj na prvi pogled partnerski entiteti, v resnici pa ju pogosto določajo povsem izključujoči politično-ekonomski interesi, vsa ta te dni tako očitna šizofrenost domače politike na oblasti pravzaprav res ne preseneča.
Če so v ranjki Jugoslaviji želeli ne ravno preveč izvirno užaliti prebivalca te danes prav čemerne strani Alp, so ga označili za bečkog konjušara. Toda dobrih ducat in pol let po nepreklicnem koncu tega socialistično federativnega nadnacionalnega projekta, je jugoslovansko utopijo nadomestila evropska. Hkrati pa se je zamenjalo tudi domovanje novodobnih gospodarjev domačih političnih hlapcev na oblasti. Kajti če so včasih navodila, kako naj bo, res prihajala iz Dunaja, jih dandanes sestavljajo v Bruslju in Washingtonu. In ker sta to zgolj na prvi pogled partnerski entiteti, v resnici pa ju pogosto določajo povsem izključujoči politično-ekonomski interesi, vsa ta te dni tako očitna šizofrenost domače politike na oblasti pravzaprav res ne preseneča.
Za kronski dokaz vse te silne šizofrenosti nesamostojnega vladanja domačih hlapcev na politični oblasti oziroma njihovo razcepljenost med navodili gospodarjev iz Bruslja in Washingtona, pa sta poskrbela dva zgolj na prvi pogled nepovezana dogodka včerajšnjega dne. Prvi je odstop političnega direktorja na Ministrstvu za zunanje zadeve Mitje Drobniča, ki ga je spodnesla objava dokumenta, pravzaprav pa diplomatske depeše, ki črno na belem razkriva, kakšna so navodila visokih predstavnikov ameriške administracije za domače politične hlapce na oblasti. Drugi dogodek, tokrat nas je v servilnosti do gospodarjev iz Bruslja, ki mu papirnato že en mesec predsedujemo, prehitela samo Madžarska, pa je sinočnja ratifikacija nove, reformne Lizbonske pogodbe Evropske Unije v Državnem zboru.
Dogodka, kronski dokaz hlapčevstva aktualne domače politike na oblasti, sta povezana predvsem zato, ker se v njiju zrcali prav spopad konkretnih interesov Washingtona in Bruslja. Diplomatska depeša z navodili za domače politične hlapce na oblasti namreč ob tem, da povsem nedvoumno potrjuje, v kakšnem razsulu je slovenska diplomacija pod zunanjim ministrom za vse čase in vse vlade Dimitrijem Ruplom, vsebuje tudi povsem nedvoumna navodila, kakšna stališča naj zavzema Slovenija med predsedovanjem Evropski Uniji v prvi polovici leta. Seveda pa je v zadevi sporno predvsem to, da gre tudi za posamezna pereča vprašanja, o katerih v Evropski Uniji še pač ni skupnega konsenza in enotnega političnega stališča, med katerimi v oči najbolj bode priznanje bodoče osamosvojitve in državnosti Kosova, za kar se brezpogojno zavzema ameriška administracija. Samo Kosovo bo sicer zaradi ameriških strateških interesov in nenazadnje tudi tam nastajajočega ameriškega vojaškega oporišča ostalo zgolj eden od ameriških paradržavnih protektoratov.
Toda kot že rečeno, predvsem zaradi nasprotovanja Rusije, stalne članice Varnostnega sveta Združenih narodov s pravico veta, ki je nedavno s podpisi strateških sporazumov o energetskem sodelovanju na področju nafte in naravnega zemeljskega plina ter gradnjo plinovodov proti zahodu z Bolgarijo in prav Srbijo še nekoliko močneje stisnila energetski primež, v katerem ima prav Evropo, v Uniji o priznanju in podpori enostranske razglasitve samostojnosti in državnosti Kosova še le ni enotnega političnega stališča. In prav zato je bilo v luči preusmerjanja pozornosti od razgaljenega hlapčevstva aktualnih slovenskih političnih oblastnikov do gospodarjev iz Washingtona tudi med zgodovinskim predsedovanjem Evropski Uniji potrebno na vsak način zabeležiti tudi nek notranjeevropski politični uspeh, ki naj diplomatski škandal z razkritjem depeše z navodili iz Washingtona potisne iz prvih strani in prime time terminov evropskih medijev.
In priznati je treba, da je aktualni hlapčevski vladi Janeza Janše to delno tudi dejansko uspelo, saj je državni zbor predsedujoče Uniji v prvi polovici tega leta sinoči s pravzaprav več kot ustavno večino ratificiral novo reformno pogodbo Evropske Unije, saj je svoj glas zanjo v imenu ljudstva pristavilo kar 74 njegovih poslanskih izbrancev, le nekoč enotni, a danes na dve poslanski skupini razpolovljeni slovenski nacionalisti, so bili kot v starih in nepreklicno neponovljivih časih ponovno enotno proti. Kar je sicer razumljivo, saj je SNS še 18. januarja neuspešno predlagala, da bi o tej ratifikaciji nove, reformne pogodbe Evropske unije, državljani, tako kot na z veljavno zakonodajo v to obvezani Irski, odločali na referendumu.
Nova, reformna Lizbonska pogodba Evropske Unije sicer ne prinaša kaj bistveno novega glede na njeno predhodnico, ki jo je domači državni zbor enako servilno ratificiral pred skoraj da 3 leti - 1. februarja 2005, pa ta ni nikoli stopila v veljavo, za kar so z referendumskima zavrnitvama poskrbeli državljani Francije in Nizozemske. Ključna novost je zgolj to, da so politični gospodarji iz Bruslja vsem svojim političnim hlapcem oziroma posameznim nacionalnim oblastem na mizo dostavili dokument, v katerem preprosto ni več nekaterih spornih izrazov, kot so ustavnost ali evropski simboli, hkrati pa ohranja večino institucionalnih inovacij iz propadle ustavne pogodbe. Med njimi je za izpostaviti krepitev vloge edine neposredno voljene evropske institucije – Evropskega parlamenta in funkcijo zunanjega ministra EU, ki se mu bo po novem diplomatsko spretneje še naprej reklo visoki predstavnik unije za zunanje zadeve in varnostno politiko.
Glede na aktualno hlapčevsko naravo domače politike na oblasti in glede na njeno šizofreno razcepljenost med nasprotujočimi se navodili gospodarjev iz Washingtona in Bruslja, pa je jasno, kam meri institucionalna reforma Evropske Unije, katere usoda je ne glede na sinočnjo ratifikacijo v domačem državnem zboru še vedno negotova. Če kaj, potem je namreč spričo domačih razmer na zunanjem ministrstvu in popolni nesposobnosti sprejemanja suverenih odločitev za širše dobro, kot jo izpričuje domača politika, bo njen velik plus vsaj to, da bodo po njeni morebitni uveljavitvi posamezni politični hlapci, kot je denimo naš zunanji minister Dimitrij Rupel, ki je pravzaprav ta, ki bi zaradi razkritja ameriških navodil iz diplomatske depeše moral odstopiti, prikrajšani za politično soliranje in zastopanje tujih, neevropskih interesov kar med samim predsedovanjem Evropski Uniji. Seveda pa to še zdaleč ne pomeni, da bodo aktualni politični hlapci zaradi tega v prihodnje tudi dejansko kaj manj hlapčevski. Toda tako to gre.
ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z aktualno Deželo političnih hlapcev v zobeh poskrbel Tomaž Z.
Povezave do aktualnih oddaj Aktualno-politične redakcije Radia Študent
Komentarji
komentiraj >>