Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
BLU & EXILE: Below The Heavens (Sound In Color, 2008) (ponovitev 15. 2. '08 ob 10.00) (3218 bralcev)
Petek, 8. 2. 2008
jizah



Med imeni podtalnega hiphopa, ki so lani najbolj presenetila rapersko občinstvo, vsekakor sodi zanimiva losangeleška funky in precej pozitivna kombinacija producenta Exila in precej obetajočega, mladega mc-ja Bluja. Blujeva pozitivnost, tekstovni pomik v zlata leta pozitivnega hiphopa, introspektivnost ter precej inteligentno in zanimivo podajanje besedil, so nadgradnja sicer odlično dodelane produkcije Exila, ki bi sama po sebi lahko funkcionirala tudi kot samostojna enota, brez mc-ja rapajočega čez njo. Izjemno funky, čustven in dodelan hiphop pa je najmočnejši pri kemiji med raperjem in producentom, saj se podlage lepo prelivajo z vokali (in obratno). Da gre za hudo presežno rapersko plato leta 2007, ki je hkrati precej sveža, kljub temu, da posega v čase jazzy downtempa raperskega ustvarjanja, pa je vsekakor jasno. (v celoti!)
BLU & EXILE - Below the Heavens /Sound in Color, 2007/

Redki emsiji in producenti kot meteor hitro zasijejo v svetu hiphopa, pravzaprav, čez noč so uspeli le redki velikani sodobnega hiphopa, pa s tem ne mislim muh enodnevnic ali one hit wonderjev. Znotraj hiphoperske skupnosti že dolga leta ni bil tako konsenzualno sprejet noben nov izvajalec, kot se je to v prejšnjem letu zgodilo dvojcu Blu & Exile. Zanimivo pri vsem tem je, da je bil Blu, do izida njunega prvenca, raper za katerega so slišali res redki, saj se ni kaj prida pojavljal nikjer, ne na uličnih mixtapih, ne na albumih drugih raperjev, ki bi si potem lastili pravice za njegovo kvazi odkritje. Producent Exile pa je vendarle malce drugačna zgodba, saj ga od prej poznamo že kot producenta dvojca Emanon, ki je pred leti na hitro dvignil prah med podzemnim poslušalstvom, a je skoraj enako hitro odšel v pozabo. Skupni projekt raperja Bluja in producenta ter DJ-a Exila pa je očiten znak napredka slednjega, ki zveni kot izkušen producent, medtem ko 22-letni raper nove generacije, s tematikami in podajanjem besedil v stilu zavednih raperjev s prve polovice devetdesetih, doda svoj del k spominu na dobre stare čase hiphopa.

V poplavi albumov okitenih s celo paleto različnih producentov, nemalokrat zvečenih kot kompilacija ali vsaj nekohezivna celota, je album, kjer svoje moči združita producent in raper skorajda postal že redkost, ki jo bolj kot ne nadaljujejo le producenti in emsiji inspirirani s hiphopom zgodnjih devetdesetih. Ena od teh sta očitno tudi naša današnja junaka, ki delujeta usklajeno, podlage, glas in besedila pa se zlivajo v močno in strastno celoto. Tako producent kot raper sta konsistentno zatopljena v vseh 14 skladb na albumu, same kompozicije pa so zelo odkrite, sveže in privlačne.

Najprej se bomo pomudili pri novincu svetovne raperske scene, Bluju. Gre za raperja z dobro izpiljenim flowom, z besedili, ki stojijo trdo na tleh in se poslušalec z njimi lahko poistoveti. Več ali manj gre za zelo osebna, introspektivna besedila, vzeta iz življenja govorca ali njegove bližnje okolice. Zelo čustveno obarvana in inteligentna besedila delijo mnogo življenjskih modrosti in naukov, kljub temu, da Blu premore le 22 pomladi, zveni kot izkušen mož z veliko nasveti. Spisana so tako, da sporočilno bistvo izvira iz lastnih izkušenj, brez odvečne pridige poslušalstvu, ki se ima možnost prezrcaliti v njegovo življenje tako, da jih pisec ne uči, temveč jim zgolj pripoveduje svoje zgodbe in dognanja, orisana z bistvom in končno ugotovitvijo. Vseskozi izziva razmišljanje poslušalca, vendar jih sam deli z njimi ter se nikoli ne sprav v vlogo, kjer bi bil boljši od poslušalca. Poslušalec pride do bistva skozi njegove lastne napake, raper pa tudi takrat, ko zgodbe same po sebi niso pozitivne, svoja besedila gradi okrog humorja, pozitivnosti, hkrati pa z distanco kritično graja samega sebe in deluje že skoraj ponižno. Ob vsem tem Blu pušča veliko emocij, vedno ostaja osredotočen na tematiko komada, v katerem ne najdemo značilnosti današnjega hiphopa - ni stereotipnega materializma, hujskaštva, navduševanja nad avtomobili, zaničevanja žensk in nasilja. Na svoj način Blu jadra znotraj sveta zavednega rapa, s to razliko, da se tematik o politiki izogiba in v vsaki zgodbi pušča lasten čustven pečat. Inteligentno podajanje besedil je opazno tudi pri predstavljivosti kompozicij ter pri domiselnih besednih igrah in izpiljenem storytellingu. Da je skoraj vsak novinec še kako lačen mikrofona, je jasno, da pa se nekdo na svojem prvencu loteva tako zelo osebnih vprašanj na tako posrečen, humoren in pozitiven način, da se nam priljubi, pa je prava redkost. Tekstualno album Below The Heavens vsebuje zelo različne tematike - od življenja podtalnega emsija, religije, boga, stanja današnjega hiphopa, do nepričakovanega očetovstva, ki prinaša premnogo vprašanj in orisljivih trenutkov ter tega, kako pridobiti žensko naklonjenost. Ko k temu dodamo še razmišljanja o življenjskih izzivih ter razpredanja o razmerjih, v katera slikovito dodaja svoje osebne izkušnje ter vprašanja, ugotovimo, da fant nadaljuje tradicijo mc-jev kot so bili na začetku svoje kariere Mos Def, Common, Black Thought in podobni, le da Blu pripoveduje svoje zgodbe z veliko skromnosti in redkimi »battle« rimami, ki v besedilih ne stojijo iz ljubega miru, temveč se odlično vklopijo v povedano.

V kolikor se zdi, da je Blu s svojo prisrčnostjo osrednji del plošče, pa občutek vara, saj je producent Exile, veliko bolj izkušen producent od zelenega govorca, svoje delo na albumu opravil presenetljivo dobro. Jazzy, funky, »soulish«, čustvena, topla in ne preveč polna produkcija s spreminjajočim tempom z dušo in srcem sledi besedilom in obratno. Ujemanje vokalov in produkcije je izvrstno in čeprav morda komu ozek nabor samplov ne ustreza kaj preveč in se mu lahko ob prvem posluhu zdi produkcija dolgočasna, pa Exile vleče vzporednice z zlato hiphopersko dobo. Exile je s svojim produkcijskim znanjem nadgradil svoja prejšnja dela v dvojcu Emanon ter ustvarjanje na produkcijski plošči »Dirty Science«, na kateri so gostovali različni rimo-klepetači in mu je prinesla tudi pogodbo z založbo »Sound In Color«, za katero sta Blu & Exile tudi izdala svoj prvenec, in se dokončno razvil v producenta, ki očitno ve, kaj hoče. Zelo melodično zasnovo plemeniti s sočnimi sampli črnske glasbe, vendar pa je njegov stil znotraj same zgradbe in izbire vzorcev, zelo raznolik, četudi ne najdemo večjih dodajanj in odvzemanj. Produkcijsko torej plošča sega v devetdeseta, stilsko pa se približuje takratnemu jazzy-hiphop gibanju, značilnemu predvsem za skupino izvajalcev zbranih okrog klike »Native Tongue«. Exile svojih influenc ne more skriti in prisega na melodično jazzy produkcijo, ki se odkrito spogleduje z zvokom njegovih predhodnikov, pa naj gre za počasnejše, umirjene beate ali za energetsko polnejše in hitrejše podlage.

Za konec nam ostane le še nekaj vprašanj. Eno legitimnejših je vsekakor ali ni Blu še eden v vrsti emsijev, ki je svoj prvenec izpeljal odlično, kasneje pa tega ni mogel več ponoviti, predvsem iz razloga, da je prvi album prerez prvega dela življenja, spoznavanja različnih stvari, eksperimentov ter dokazovanja samemu sebi in drugim. Predvsem pa gre za to, da svoja najstniška in plodna leta, ideje nabrane skozi celotno obdobje odraščanja, ki je v Blujevem primeru že prišlo do meje starševstva, kjer hočeš-nočeš dokončno odrasteš, obdelaš in postaneš veliko manj idejen. Ali se bo Bluju uspelo obdržati, bo vsekakor pokazal čas, idejno pa bo vsekakor težko še enkrat opisal podobne stvari, del svojih misli pa tudi verjetno ne bo mogel več tako pestro prepredati z okolico in ji hkrati še ponuditi rešitev. Za konec pa lahko dodam še to, da sem bil nemalo presenečen ob dejstvu, da sta Exile in Blu iz Los Angelesa, saj njuna glasba nadaljuje tradicijo newyorškega oz. vzhodnoobalnega jazzy hiphopa in to brezhibno.

Poslušamo uvodno "My World Is...", "The Narrow Path", "So(ul) Amazin'", "In Rememberance Of Me", "Blu Colla Workers", "Dancing In The Rain", "No Greater Love", "Show Me The Good Life" z Aloe Blaccom ter Josephom, "Simply Amazin'" in "You Are Now In The Clouds With (The Koochie Monstas)





Komentarji
komentiraj >>