Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
ŽIVLJENJE KOT PRAZNIK, PING-PONG KOT DIALOG (4265 bralcev)
Četrtek, 7. 2. 2008
Ivo



Tudi ta teden so v žepni državici izredne razmere. Poleg sporadičnih vpadov velikih črnih avtomobilov v spremstvu policajev z eksotičnimi lučkami s Celovške, so razsajale še taprave maškare, zaradi česar morajo biti vozniki še pod dodatnim ščepcem stresa v strahu pred prometnimi kontrolami.
Tudi ta teden so v žepni državici izredne razmere. Poleg sporadičnih vpadov velikih črnih avtomobilov v spremstvu policajev z eksotičnimi lučkami s Celovške, so razsajale še taprave maškare, zaradi česar morajo biti vozniki še pod dodatnim ščepcem stresa v strahu pred prometnimi kontrolami. Kot da ni dovolj, da je po novem Schengenovina predmet okrepljenega policijskega nadzora v notranjem šestdeset kilometrskem obmejnem pasu. Izračunajte, koliko ozemlja, če odvzamete še aktualno prestolnico Evrope z okolico, ostane običajnemu svobodnemu vsakdanu.

Komaj smo pokurili baje najbolj depresiven mesec v letu in posezonske kravje kupčije, že se je spektakel vrnil našemljen v preganjanje zime. Ko naveličani gneč in živčnosti nakupujočih sokrajanov, kot ju narekujejo mitološka bitja Miklavž, Božič in Dedek Mraz, pomislite, da bo zdaj pa nekaj časa mir z maškarado, je na obzorju že nov popust – Sveti Valentin. Življenje kot praznik. Vselej ideološko izkrivljena predstava o lastnih pogojih bivanja v konkretnem produkcijskem načinu je preveč naporna, da bi subjekte v kooperativnosti z elito in obstoječo družbeno strukturo držala nepretrgoma. Za redni oddih in kot potrditev reda skozi njegovo negacijo, si je homo sapiens izmislil praznike.

Takrat jemo več in bolje oziroma drugače ali celo nič, oblečemo se lepše, pijemo preveč ali celo nič, koitiramo kot Slovani v pradomovini spomladi ali smo vzdržni kot fuzbalerji pred bitko.
V družbi spektakla se je tradicionalnim cezuram v ustaljenem redu pridružila še ena religiozno obarvana fascinacija – želja po biti se je sprevrgla v željo po imeti, ta pa v medijsko posredovani resničnosti v nujo videza, če sprešamo Guya Deborda. In evo ti preobilje lučk nad cesto, šoping centre kot sprehajališča tesnobnih podplačancev in redno izredno nakupovanje in praznovanje. Eksces kot modus vivendi. Lacanova luknja in Freudov Unheimlich tako preplavljajo tisto, kar naj bi bilo ustaljeno, vsakdanje.

Tudi zato občina Dravograd iz bivšega kina meče mularijo, ki si je tam uredila produkcijske in družabne prostore. Ker tam je ziher sama droga, muzika, ki jo igrajo je grda, skejtanje je tak čuuudno, joškatega šova pa ne znajo sproducirati. Tudi zato je rednost dejavnosti Metelkove eksces sredi oceana festivalskih ekscesov, biznisu in spektaklu tako moteča, da je le vprašanje časa, kdaj bo trenutni upravnik države z verige spustil tržne in antinikotinske inšpekcije, ki bodo oskubile tam delujoča društva in posameznike.

Če gre sklepati po anketah priljubljenosti strank, bo Janša pred volitvami skušal konsolidirati in si zopet pridobiti tiste, ki prepogosto uporabljajo frazo »en red pa mora bit« in, tako kot to počne z državnim premoženjem, ki je mimogrede tudi tvoje in moje, kompleks alternativne kulture prepustil premetavanju denarja z enega na drug kup, izložbam in kafičem. Z denarnimi kaznimi v konici napada bo tako ubil dve muhi na en mah – iztrebil paralelni nespektakularni svet, ki ga ne voli in ponagajal neposlušni občini Ljubljana, ki skuša, resda z želvjo hitrostjo, urediti status centra.

Zadnje vladne intervencije nam dajejo upati, da bo tudi ta frača frcnila nasilneža v obraz. Ne bi bilo nenavadno, če bi se ob poskusu radiranja Metelkove aktiviralo nezainteresirano volilno telesce. Za medijsko čistko je janšizem pokasiral novinarsko peticijo, na katero je odgovoril najprej z bentenjem v parlamentu in nato še s kvazi raziskavo in pamfletom tujim novinarjem, ki so ga, vsaj tisti radovednejši, prepoznali kot nekvalificiranega. Šest državljanov je ta teden vložilo tožbo proti pobudnikoma omenjene peticije. Teoretično bi zaradi blatenja države lahko sedela v zaporu do dveh let, z njima pa še preostalih petsto devetinšestdeset novinarjev. Ping-pong. Rupel si je za svoje tožbe o nekooperativnosti Hrvaške prislužil oznako lažljivac. Ping-pong.

Ne moti pa ga, da njegov uslužbenec, veleposlanik v Italiji, Andrej Capuder, v novembrski kolumni tednika Demokracija zapiše, da, navajam, »smo z juga uvozili dvesto tisoč tako imenovane delovne sile, ljudi z nižjo kulturno stopnjo«, konec navedka bivšega ministra za kulturo. In ta mesec se slednjemu nezaslišano zdi, da ima Ljubljana za župana čefurja, če politično nekorektno prevedem njegovo diplomatsko urokavičenost. Rupel je raje vnovič polizal ameriško rit in prisluhnil sugestijam glede vodenja Evropske unije, po razkritju nespodobnosti pa izvaja inkvizitorski lov na protidržavni element v lastnih vrstah in se spreneveda, da o preiskavi zoper Marjana Šetinca ne ve nič. Ping-pong.

Kot se dela neumnega minister Mate, ker da se nima pravice vmešavati v operativno delo policije. V dobrem letu je pozabil na svojo miloševićevsko obrambo naroda. Njegova po megafonu izrečena obljuba pobesnelim krajanom Ambrusa sredi policijskega kordona, da se Strojanovi tja ne bodo vrnili, je bila potemtakem le večerni sprehod in krik navadnega občana. Belo torej ni belo. Tako je sklepalo tudi ljubljansko okrožno sodišče. Jože Bernik da ni bil sodelavec gestapa, čeprav je uradno pozdravil udeležence tečaja za propagandiste, ki ga je organiziral gestapo. Srečanja z vampirjem, ki to ni, se dogajajo za pusta hrusta. Ali pa takrat, ko maškarada-fešta-praznik-spektakel požrejo vsakdan, ker je ta neznosno brez veze.

Terminal je pripravil Ivo Poderžaj.

Povezave do aktualnih oddaj Aktualno-politične redakcije Radia Študent















Komentarji
komentiraj >>