Sobota, 1. 3. 2003
Tea
V sobotnem večernem programu poslušamo glasbeno dramo The Death Of Immagination, ki jo je napisal in režiral Penny Rimbaud, znan tudi pod imenom Jeremy John Ratter. Penny je bil ustanovni član, pisec besedil in bobnar angleške skupine Crass (1977 - 1984), ki je postavila temelje anarho punka in punk vzela precej bolj resno, kot so ga Sex Pistols. Prvi del programa ...
V sobotnem večeru poslušamo glasbeno dramo The Death Of Immagination, ki jo je napisal in režiral Penny Rimbaud, znan tudi pod imenom Jeremy John Ratter. Penny je bil ustanovni član, pisec besedil in bobnar angleške skupine Crass (1977 - 1984), ki je postavila temelje anarho punka in punk vzela precej bolj
resno, kot so ga Sex Pistols.
Prvi del programa bo posvečen nekaterim škandalom, ki so jih Crass sprožili v angleški javnosti, v drugem delu pa poslušamo 70-minutno uglasbitev besedila, ki v prvem delu obračuna s kolektivno krivdo, ki jo zahodnjakom podarjata križani odrešenik ter podobe iz Auschwitza. Drugi del drame odpravlja vse razloge za pasivnost, na katero bi morda naleteli na poti izpraševanja
družbenih norm in pričakovanih obnašanj ...
Več:
PENNY RIMBAUD: The Death Of Immagination
V sobotnem G(h)ostu poslušamo glasbeno dramo The Death Of Immagination, ki jo je napisal in režiral Penny Rimbaud, znan tudi pod imenom Jeremy John Ratter. Penny je bil ustanovni clan, pisec besedil in bobnar angleške skupine Crass (1977 - 1984), ki je postavila temelje anarho panka in pank vzela precej bolj zares kot so ga Sex Pistols.
CRASS
Za G(h)ost o kolektivu Crass ni posebnega razloga - ni jubileja in nihce ni umrl - za iztocnico v nocojšnji, nekoliko bolj v govorjeno besedo usmerjen G(h)ost pa lahko vzamemo zadnji londonski nastop kolektiva Crass skupaj s Stevom Ignorantom, ki je bil to sredo, 26. februarja v klubu Vortex Jazz. Ignorantove misli je na (in mogoce tudi pod) klavirju spremljal Dylan Bates, gospod pesnik Social Control je zganjal demagogije, poleg njih pa sta nastopila še Louise Elliott in Penny Rimbaud.
Iz albuma Yes Sir, I Will (1983) komad What Did You Know, What Did You Care - v katerem Crassi - v casu druge predvolilne kampanije Margaret Thatcher, potem ko je že dokazala svojo grobost na primeru Falklandskih otokov - kricijo na njo in tudi na tiste, ki so nemo spremljali premierkino avtoriteto. Sporocilo albuma Yes Sir, I Will je jasno: Razen tvoje lastne, avtoritete ni. Ob klavirski spremljavi;)
Yes Sir, I Will: What Did You Know, What Did You Care (02’36’’)
Dve uri ne zadostujeta za celostno predstavitev Crassov. Ne samo zato, ker so s svojo takticno medijsko gverilo v sedmih letih primorali angleški parlament do tega, da je deklarativno opozoril svoje clane, naj kolektivove provokacije ignorirajo, tudi ne zato, ker so v tem kratkem casu na novo poživili in organizirali celotno angleško anarhopank sceno, ampak predvsem zato, ker nikoli niso zavzemali ozih ideoloških stališc, temvec je njihova pozicija zmeraj dovolj ambivalentna, da pušca mnogo prostora za debato.
Moj - in tvoj - nocojšnji sogovornik bo Penny Rimbaud. Jeremy John Ratter alias Penny Rimbaud je bil ustanovni clan, pisec besedil in bobnar Crassov, ob tem pa tudi avtor štirih knjižnih izdaj in dveh uglasbenih tekstov in nebroj letakov, pamfletov, besedil...
Feeding Of The Five Thousand: The Sound Of Free Speach
Tako pac zveni svoboda govora. Minuta tišine je na prvi plošci Crassov, Feeding Of The Five Thousand, nadomestila komad Asylum, ki ga podjetje, ki je plato natisnilo, ni hotelo objaviti, saj je bilo besedilo ocitno prevec blasfemicno za njihov, in seveda tudi tvoj okus.
Komad so kasneje objavili na mali plošči Asylum Reality/Shaved Women, ki je zaradi "javnega negodovanja" pripeljal na obisk tudi Scotland Yardove policiste, ki so Crassom zapretili s sodno obravnavo zaradi blasfemije, nakar je bil primer čez leto dni opuščen. "Jesu... you dug the pits of Auschwitz." in "Jesus died for his own sins, not mine."
Crass: Reality Asylum
AK Press je leta 1998 izdal Pennyjevo avtobiografijo in biografijo Crassov z naslovom Shibboleth, My Revolting Life. (Mimogrede: en izvod knjige si je mogoce izposoditi tudi v Škratovi citalnici na Metelkovi.) V njem je na romanesken in zelo berljiv nacin Penny opisal vse zaplete, osebne in politicne škandale, ki so spremljali kolektiv Crass. Med bolj znane potegavšcine spada teenagerska revija Loving, ki se je v Angliji specializirala za “izkorišcanje osamljenosti mladoletnikov”. Posebni številki o poroki in zakonskem življenju je bil priložen singl Crassov Our Wedding, ki ga je revija promovirala kot “a must for the happy day”, ne da bi uredniki pri tem sprevideli, da je Our Wedding ena sama satira na romanticne predstave o monogamni zakonski zvezi in ljubezni. Ko so uvideli prevaro, je menda letel celoten uredniški odbor revije Loving. Komad je kasneje izšel tudi na plošči Penis Envy, vendar ga avtorica te oddaje ni našla, ah ah, zato komad na podobno temo:
Penis Envy: Smoother Love
Plošca Penis Envy je izšla leta 1981 kot deklarativna feministicna izjava kolektiva, ki je cutil, da so doslej feministicni element njihove sitnobe mediji ignorirali. Besedila je napisala Eve Libertine, ki tudi sicer poje na vecini Crass plošc, cudovit ovitek v znacilni tehniki kolaža Gee Vaucher pa se da razumeti tudi kot poskus razfukavanja mita o bipolarnosti in nezdružljivosti moškosti in ženskosti znotraj enega samega cloveka.
Penny v avtobiografiji opiše tudi odzive na plošco: glasbeni tisk je zgrešil poanto, rekoc, da je Penis Envy projekt “edinih feministk, ki so telesno dovolj privlacne, da te prepricajo, da pojejo iz politicnega prepricanja in ne iz mašcevanja moškim”. Jao. Na žalost pa je bil tudi odziv spoštovane pankerske publike poln predsodkov. Bojda so Pennyja spraševali, kako to, da na tej plati “žvrgolijo samo pticke”.
Teden dni po izdaji je plošca Penis Envy na britanskih hit lestvicah štartala s petnajstega mesta! Po tednu dni pa je izginila iz lestvice prvih sto. Podobna usoda je doletela tudi malo plošco Nagasaki Nightmare (1980) in Crass so na lastni koži lahko izkusili trgovanje, ki pritice glasbeni industriji. Ne samo, da založbe placujejo revijam, da se njihovi singli uvrstijo na lestvice; placjujejo tudi zato, da doloceni, nevšecni elementi enostavno izginejo iz njih. Založba EMI je svojim agentom celo poslala dekret, ki jim je prepovedoval vsakršen stik z “osebjem kolektiva Crass”!!
Crass: Nagasaki Nightmare (stran A, komad 1, 45 rpm)
Druga vecja afera, ki je sam kolektiv tudi razbila in unicila, pa zadeva t.i. afero Tatchergate oz t.i. “KGB posnetke”. Gre za montažo namišljenega tajnega pogovora med Margaret Thatcher in Ronaldom Reaganom, ki so ga Crass anonimno, in iz Amsterdama, da bi zabrisali vse sledi za pošiljateljem, poslali vsem vecjim medijskih hišam v Veliki Britaniji in ZDA. V pogovoru Thacherjeva prizna, da je ona odgovorna za potop argentinske vojne ladje Belgrano, v katerem je umrlo vec sto mornarjev. V zvezi s falklandskimi otoki prizna, da je za unicenje angleške bojne ladje Sheffield kriva ona, saj je hotela na vsak nacin zašcititi drugo ladjo, Invincible, na kateri je služil kraljevi princ Andrew. Montaža nato, da bo mera polna, Reaganu v usta položi trditev, da je Amerika v skrajni sili za obrambo svojih inteesov pripravljena tudi Evropo napasti z jedrskim orožjem.
Nekoliko prepozno izdan album Christ - the album (1982) komentira politicno trgovanje s Falklandskimi otoki; prepozno, v smislu, da je umirjen pacifizem v casu militaristicne logike režima železne dame izpadel kot zelo blaga kritika sistema.
Christ - the album: Beg Your Pardon (stran A, komad 5, 33 rpm)
Ta skrivnostna kaseta je na odziv naletela šele cez pol leta, ko je washingtonski State Department kategoricno zanikal vsakršno povezavo s temi posnetki in s tem pravzaprav povedal, da metoda Crassov za diskreditacijo Thacherjeve in Reagana pravzaprav ni dosti drugacna od tistih, ki jih koristi State Department. Krivdo so naprtili Rusom in njihovi obvešcevalni službi. Medtem ko so Crass - videc obseg, ki ga potegavšcina dobiva - razmišljali, ali naj sami razkrijejo prevaro, jih je “glede neke kasete” klical Observerjev novinar. V strahu, da je o aktivizmu Crassov oblastem in medijem znanega še veliko vec, so Crass priznali njihovo vpletenost, s tem pa sprožili buren medijski odziv, v smislu: kopica panksov je potegnila za nos State Department, neverjetno!
Svetovna turneja intervjujev, izjav, razlaganj njihovega pocetja je kolektiv dovolj utrudila, ga potisnila v areno svetovne politicne in medijske igre, da so se Crass odlocili umakniti in prekiniti delovanje znotraj skupine, dokler sami zase spet ne uvidijo tiste ljubezni in naivnosti, ki jih je sprva sploh pognala v aktivizem. Penny Rimbaud v Shibbolethu zelo nazorno opiše, kako lahko je prvotne motive zamenjal cinizem in sarkazem kot edini nacin, ki je dovolj nazorno ilustriral anarhisticna stališca Crassov, da so jih razumeli tudi mediji. To pa nikoli ni bil kolektivov namen. Konec koncev so kot prispevek k tej debati leta 1985 izdali tudi plošco 50 recitiranih in uglasbenih poezij Acts Of Love, ki je za osnovni motiv delovanja postavila ljubezen ter koncept sebstva, ki ni sebicen, temvec gre prevsem za intenziven obcutek lastnega so-bivanja z drugimi.
PENNY RIMBAUD: The Death Of Immagination
The Death Of Immagination je manj konkretna refleksija prej opisanih dilem. 70-minutna uglasbitev besedila, prav tako objavljenega v knjižni obliki pri AK Press (1998) je kot glasbena drama izšla pri Red Herring Records iz Londona. Drama je razdelejna na štir dele, v njej pa poslušamo štiri glasove: The Speaker (A-Soma), Maybe (Penny Ribaud), No (John Shahnazarian) in Yes (Eve Libertine).
V prvem delu Penny obracuna s kolektivno krivdo, ki jo zahodnjakom podarjata križani odrešenik ter podobe iz Auschwitza. Naj je Nietzsche še tako elegantno odpravil boga, pravi Penny, kršcanski bog še vedno pogojuje našo kulturno zavest.
Drugi del drame poskuša preseci to kulturno pogojenost posameznika. Pravi, da samo, ce se osvobodimo svoje imaginarne preteklosti, lahko zase izumljamo svojo lastno zavest.
V tretjem delu Penny priznava, da za vsak poskus preseganja te omejenosti s preteklostjo celotne civilizacije seveda prinaša mnoge prepreke in sankcije s strani tega istega sistema, vendar zakljuci, dato nikakor ni razlog za pasivnost.
Zadnji, cetrti del, išce ravnovesje, na koncu pa ugotavlja, da se proti neskoncni teži ustaljenih nacinov mišljenja in delovanja lahko borimo samo zase. Samo od tod prideta svoboda in odgovornost, pa tudi notranja moc posameznika, da se ta povezuje in bori za tiste druge, družbene spremembe in revolucije...
Penny Rimbaud: The Death Of Immagination (72'48'')
Oddajo je pripravila Tea Hvala.
Komentarji
komentiraj >>