Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
TERITORIJ TEATRA: Cenzura - med žalitvijo in reklamo (3711 bralcev)
Nedelja, 10. 2. 2008
Zala Dobovšek



Nedavno sta slovenski gledališki prostor zaznamovali dve tako imenovani umetniški cenzuri. V novomeškem Anton Podbevšek Teatru so brez konkretnih argumentacij s svojega programa umaknili predstavo "Requiem ali Otrok, ki je ustvaril svet" v režiji Jerneja Lorencija. Le nekaj dni kasneje pa je v medije prispela novica o prepovedi performansa "Signatura Dogodek Kontekst" avtorjev Janeza Janše, Janeza Janše in Janeza Janše, ki naj bi se zgodil v Berlinu.

Cenzura - med žalitvijo in reklam

Nedavno sta slovenski gledališki prostor zaznamovali dve tako imenovani umetniški cenzuri. V novomeškem Anton Podbevšek Teatru so brez konkretnih argumentacij s svojega programa umaknili predstavo "Requiem ali Otrok, ki je ustvaril svet" v režiji Jerneja Lorencija. Le nekaj dni kasneje pa je v medije prispela novica o prepovedi performansa "Signatura Dogodek Kontekst" avtorjev Janeza Janše, Janeza Janše in Janeza Janše, ki naj bi se zgodil v Berlinu.
Cenzura - med žalitvijo in reklamo.

Skupno poimenovanje »cenzura« je seveda pogojno, saj razlogi za ukinitev oziroma prepoved projektov izhajajo iz dveh različnih tako družbenih kot umetniških lokacij. Predvsem se ta pogojnost kaže v primeru Requiema, saj je predstava sicer doživela premiero in eno ponovitev, takoj za tem pa je bila likvidirana za nadaljnje uprizarjanje v matični instituciji. Vodstvo Anton Podbevšek Teatra je sicer dovolilo izvajanje predstave na drugih odrih, vendar se ji je kot produkcijska hiša dokončno odreklo.

Kar trdno druži oba »neljuba dogodka«, je enosmerna komunikacija med ustvarjalci in njihovimi »cenzorji«. Tako ravnatelj APT Matjaž Berger kot kustosinja Nataša Petrešin - Bachelez sta razloge za svoje radikalne odločitve podala skopo, površno in brez jasnega stališča. In več kot očitno je, da je prav ta distančna drža tista, ki je ustvarjalce - predvsem v primeru Requiema - spravila v največjo nejevoljo.

Sorodni odklonilni odnosi, tudi v umetnosti, so med drugim gotovo tudi znak ogroženosti (osebne ali institucionalne). Po besedah ravnatelja APT naj bi Requiem »bistveno odstopal od temeljnih postulatov sodobne gledališke usmeritve Anton Podbevšek Teatra«, medtem ko se Nataša Petrešin – Bachelez v primeru berlinskega performansa ob svoji odločitvi sklicuje na njena »osebna etična prepričanja«, ki jih ima na poziciji kustosinje. Ogroženost, o kateri je govora, se v prvem primer navezuje na umetniški status določene institucije, druga pa svojo tendenco usmerja v kritično polje družbeno-politične skeptičnosti, ki vodi v neproduktivno previdnost.

Ne dovolj »razkošna in odmevna« predstava Requiem, ki je po besedah Bergerja »daleč premalo ambiciozna za slog, jezik in umetniški učinek APT-a« je torej ogrožala že uveljavljen položaj institucije in njen razvijajoči se renome. Ampak kaj sploh je deklaracija brez trdnega argumentacijskega ozadja? V tem primeru smo izvedeli, kaj povzroča in od kod izhaja nenaklonjenost vodstva gledališča, prikrajšani pa smo bili za utemeljeno razlago, ki bi – če ne drugega – tudi širši javnosti pripomogla, da se opredeli, na katero stran utapljajočega čolna naj se (pa čeprav samo simbolično) postavi.

Za mnenje nastale situacije smo povprašali Nebojšo Pop Tasića, soavtorja predstave »Requiem ali Otrok, ki je ustvaril svet«:

»Zdi se mi simptomatično, da odgovorni, tako za ukinitev predstave v Novem mestu kot dogodka v Berlinu, ne morejo in si ne upajo obrazložiti svoje odločitve ne javnosti ne samim ustvarjalcem, temveč se skrivajo za nekakšnimi etičnimi, estetičnimi principi. Kakor da bi rekli: "Mi že vemo, kaj je prav in kaj ne." Torej, neke vrste omejevanje ustvarjalne svobode v imenu "pozitivno naravnane" miselnosti. Čeprav bistvo pri obeh dogodkih ni v kakršnikoli radikalnosti v umetniškem ali ideološkem smislu, temveč v ustvarjalni igrivosti in duhovitosti, sta odziva t. i. umetniških vodstev radikalna. Pri performansu "Signatura Dogodek Kontekst", kakor sem ga razumel, gre za splošno sporočilo o ne-človečnosti. Trije umetniki bi lahko uporabili katerokoli drugo ime kot podpis za ta dogodek - tudi moje in Vaše, ker je spomenik holokavstu - spomenik vsemu človeštvu in če bi se kot človeško bitje tudi sam tam podpisal, pomeni, da priznavam možnost zločina in da se te možnosti zavedam.

Samo zavedanje mi pomaga, da zločina ne storim. Podpis pomeni, da je tudi odsotnost = prisotnost, oz. da sem bil na mestu zločina, da sem zdaj na mestu zločina in da bom v prihodnje na mestu zločina. Kot tisti, ki se bori proti zločinu, zločinec ali žrtev. Samo ime pa lahko ima takšne ali drugačne konotacije, ampak v tem je bistvo provokacije. Prizadeta je bila nečimrnost nekega človeka ne pa človek sam.

Duhovna omejenost ali omejevanje umetnosti v imenu politične, demokratične ali kakršnekoli druge ideološke korektnosti, obče mentalne blaginje ali prileganja vsiljenim etičnim in estetičnim pravilom, pelje naravnost v totalitarizem, v katerem se bo družbeno in osebno življenje državljanov poenotilo in podredilo ciljem kapitala, 'pozitivne ideologije', pri-silne sreče in neznosnega bratstva med oblastniki, kamor sodijo tudi umetniški ravnatelji, kajti za to funkcijo je potrebno politično soglasje. V tem smislu Janez Janša ni sam, kajti jaz sem tudi potencialni Janez Janša. Ampak, ker se tega zavedam, lahko mirno rečem: ne želim si biti Janez Janša. Pa tudi Matjaž Berger nočem biti.«


...


Če se bežno dotaknemo preteklosti: Jasno je, da so Pekarna, Oder 57, Gledališče Glej v svojih »revolucionarnih« obdobjih skrbeli, da je slovenska gledališka scena vrela od kontroverznih odrskih postavitev, ki so odpirale rane političnim sistemom in dostikrat povsem neposredno podajale destruktivno kritiko na aktualno družbeno dogajanje. Ampak intrigantna vzporednica, ki se navezuje na tisti čas in danes, je pojem propagande/reklame. Že takrat so vsakršne nepredvidljivosti, javni konflikti in umetniško-ideološke bitke poskrbele za dodatno predhodno razvpitost projekta, ki je potem privabil še kakšnega gledalca več. Provokativne vsebinske propagande projektov so tako še dodatno pridobile na teži, sam dogodek pa si je zagotovil trajen spomin v gledališki dediščini.

V projektu
Signatura Dogodek Kontekst se avtorji (Janez Janša, Janez Janša in Janez Janša) ukvarjajo z idejno formo podpisa in njegovo funkcijo v javnem prostoru ter se pri tem opirajo na Derridajev izrek; ta se med drugim formira med pojmoma izvirnosti in ponavljanja. Fenomen podpisa vnaša motiv pretekle prisotnosti, ki subjekt kljub njegovi sedanji odsotnosti opredeli kot transcedentalno prisotnega. Ampak teorija gor, teorija dol – v tem primeru takšne in drugačne fenomene podpisa izpodrine predvsem "ime" lastnega podpisa, ki so ga izvedli avtorji. Tokratni dogodek je zaradi nedavnega preimenovanja performarjev njihovo »splošno znani« naziv razvpito manifestiral skozi scenski dogodek in ga s tem dvorezno lansiral v občutljiv družbeno-politični kontekst. Umetniška gesta, ki bi na tujih tleh prav gotovo vzbudila sumljive konotacije, pa je svoj klimaks pravzaprav začrtala šele v navezavi z domačim političnim prostorom. In smo pri drugi vrsti ogroženosti ... Ali umetnost danes res lahko še vedno ogroža politiko in omadežuje individualnost neke medijsko izpostavljene osebe? Ponujamo v razpravo ...

Na drugi strani pa performans
Signatura Dogodek Kontekst prav zaradi svojega specifičnega uprizoritvenega profila vzbuja sum, da je prevzel podobno taktično potezo zgoraj omenjene propagande in si tem zagotovil toliko večjo odmevnost samega dogodka. Gledano in obravnavano popolnoma hipotetično, ne bi bila takšna propagandna poteza prav nič zgrešena. Pravzaprav povsem funkcionira. Omenjeni projekt namreč svojo celostno podobo pridobi šele skozi virtualno perspektivo, kar pomeni, da dogodek fizično/akterjevo prisotnost na sami točki izvajanja (spomenik holokavstu v Berlinu) uporablja le kot izhodišče, na katerega se kasneje s pomočjo tehnoloških pripomočkov in medmrežja doda druga oziroma vrhnja vsebinska plast, ki šele sestavi celoto performansa. Ta v svoji absolutnosti zaživi v virtualni/internetni sferi, kjer se gledalčeva percepcija dokončno izpopolni, izdela in poda želen učinek. Že zaradi same kompleksne narave dogodka v tem primeru ni dovolj, da se nanj opozori le skozi konvencionalno napoved (kot napoved nekega dogodka v Berlinu), saj bi se lahko s tem prikrajšal uvid v njegovo celostno podobo. S tem ko se ga je sprevrglo v svojevrsten umetniški eksces, se je vzbudil, celo razširil javni interes in zato je zanimanje "sledilo" zaključku/doponitvi projekta in (načrtno) angažiranje potencialnega občinstva je docela uspelo. Tako se je pravzaprav šele omogočilo kompletno doživljanje celsotnega nastopa, nujno podprtega s strani virtualnih orodij.

Zato tu ne gre izključno le za golo provokacijo, ampak tudi logičen postopek k dosegu smotra, da bi se dogodek popolnoma manifestiral ter sestavil v celoto in ne bi ostal na nivoju nedokončane parcialnosti, ki bi sporočilu in kontekstu projekta odvzela dobršen del kritičnosti, akutnosti in predvsem »gledališkega spomina«.

Komentar o prepovedi performansa
Signatura Dogodek Kontekst je podal tudi eden izmed njegovih avtorjev:









Komentarji
komentiraj >>