Berlinski lokalec Matjaž Manček se javlja iz Berlina. Tokrat zvoki Berlina - glasbeno dogajanje v senci Berlinala. Reportaža s festivala Club Transmediale in drugih polpreteklih ter aktualnih zadevah na živahni berlinski sceni. (v celoti!)
* Berlin je od prejšnejga četrtka seveda okupiral film, tako da človek niti ne more mirno koračiti po ulicah, ne da se ne bi spotaknil ob kak rdeč tepih moleč iz te ali one kinodvorane. Temu primerno so seveda vsi medijski žarometi uprti v dvorane Berlinala in so dogajanja na drugih področjih umetnosti potisnjena vkraj. Kar pa ne pomeni, da se v Berlinu kaj manj dogaja, dogajanje je pestro – le da poteka v zavetju medvedove sence.
Že sam Berlinale izpostavlja povezanost glasbe in filma kot eno od letošnjih rdečih niti festivala, pa če preskočimo Rolling Stonse, moramo opozoriti vsaj na današnjo premiero filma, ki bo gotovo pritegnil mnoge protagoniste berlinske glasbene scene – gre za film Matta Wolfa »Wild Combination – A Portrait of Arthur Russel« - težko pričakovani dokumentarec o kultni personi njujorške avantgardne disko scene osemdesetih let.
Ok, dovolj bodi o Berlinalu, tu smo zato, da povemo kaj se dogaja na glasbeni sceni, kjer še vedno odmeva festival Club Transmediale, ki se je v zadnjih nekaj letih uveljavil kot eden konceptualno najmočnejčih, vsebinsko raznolikih, aktualno referenčnih, pa tudi vplivnih festivalov za avanturistično glasbo in z njo povezano video umetnost. Festival je letos potekal od 25. januarja do 2. februarja in v 9 dneh uspel zajeti res pestro zvokovje. Letošnji naslov festivala – Unpredictable in njegov program pričata, da festival iz leta v leto širi svoj spekter in zaostruje avantgardno konico. Letos so se na odrskih stopnicah tako drenjali Christian Marclay, Kalabrese, Reverend Beat-Man, Thomas Ankersmith, Mouse On Mars, Vitalic, Jahcoozi, Efterklang, Mattin, Marko Ciciliani, Murcof, Moritz Von Oswald, Larry Heard in drugi mladi in stari heroji.
Vikend večeri sicer ostajajo rezervirani za party program, ki se kar pogosto zahakla na »cheesy« zadeve, za kar so letos poskrbeli trenutno »hype« producenti francoske house in elektro scene kot so Kavinsky, Leonard de Leonard, Surkin, ali pa švicar Kalabrese, ki mu niti band ni pomagal iz sirastega, pozerskega čigumija... Na drugi strani so party večeri poskrbeli za nekaj presežkov – kot recimo naspidirani, hrupni nastop Mouse On Mars, pa nastop Tigersushi Label šefa Joakima, da ne omenimo povsem bizarni antipod dancefloor stageu, ki so ga prvo festivalsko soboto na malem odru dajala pisana druščina rokenrol in country bizarnežev z dvema popolnima zmagovalcema – švicarskim punk'a'billy one-man-band demonom Reverend Beat-Manom in v zgodnjih jutranjih urah še priletnim teksaškim kavbojem, ki sliši na ime Legendary Stardust Cowboy, ki mu je na basu pomagal sam Klaus-Dead Kennedy-Fluoride na basu in ki je v svojih frenetičnih izpadih deloval kot country-punk različica Alana Vege. Sama postavitev rokenrol odpadnikov in frenchy housy pozerjev v isti klub je zagotovila pristno doživetje kulturnega trka.
Ok, gremo stran od dance podija, k resnejšim zadevam letošnjega CTM-a. Festival, ki je sicer v večini potekal v klubu Maria, je v dvorani Volksbühne teatra otvoril Pierre Henry, eden od začetnikov in glavnih protagonistov »musique concrete« ter glasbene manipulacije s trakovi. Henry je – posajen za mešalno mizo sredi avditorija – predvajal svoje zadnje delo »Pulsations«, ter malce starejše delo »Dracula«. Predstava je pustila zelo mešane občutke glede pretiranega in včasih nekompatibilnega avtorjevega mešanja zvočnih virov in kompatibilnosti zvočne celote. Vsekakor pa poučen nastop glasbene legende v razprodani dvorani impozantnega Volksbuhne-ja.
No, festival CTM je zajel preveč pestro dozo avanturistčnih muzik, da bi se ga dalo zadovoljujoče predstaviti na dveh straneh, zato naj izpostavim še par vrhuncev: definitivno predstavo prvaka eksperimentalnega turntablizma Christiana Marclaya v navezi s švicarskim artistom Flo Kauffmanom, ki je na odru v »real time-u« na vinil tiskal zvoke, ki jih je s gramofoni produciral Marclay. Izjemen je bil nastop ameriškega nojzerja Daniella Menscheja, holandskega virtuoza na analogni elektroniki Xavierja Van Werscha, berlinskega producenta Pure-a, presenečenje tedna pa je bil nastop pravovernih metalcev Wolves in the Throne Room, ki so za razliko od ostalih artističnih psevdo-metalskih bendov tisti večer poskrbeli za doživetje pristnega riffa in švica. Za razočaranje je poskrbel Jan Jelinek s Andrewom Peklerjem na kitari in Hannom Leichtmannom na bobnih, ki so se šli kao free improvizacijo, ampak so pogrnili na celi črti. Prav tako so limono odnesli danski zvezdniki in Leaf Label varovanci Efterklang.
Ena od zmag in nesporno edinstvenih doživetij pa je bil ekskluziven nastop berlinske tehno legende Moritza Von Oswalda, ki je za to priložnost pripravil live-bend različico z Vladislavom Delayem na bobnih in Maxom Loderbauuerjem na analognem synthu. Izjemno subtilen, zvočno vznemirljiv nastop, kakršnim smo redko priča v današnji elektronski sceni.
Veliko tega bi bilo treba še povedat o letošnjem Club Transmediale festivalu in njegovih spremljajočih zadevah – delavnicah, video programu, okroglih mizah, instalacijah – pa ne bomo. To pa zato, ker smo se navzeli berlinske ležernosti in moramo šparati sapo za naslednji report, ki bo po vsej verjetnosti obsegal pričevanje o koncertu Monk's Casino, lokalnega klavirskega prvoligaša Alexandra Von Schlippenbacha in njegovega kvinteta, potem eksperimentalnega koncerta Mouse On Mars z basistom Marinom Pliakasom iz zasedbe Steamboat Switzerland ter Broetzmannovim bobnarjem Michaelom Wertmüllerjem, na koncu pa nas čaka še koncert herojskega dua Cecil Taylor / Tony Oxley, ki se bo 20.februarja zgodil v mali dvorani berlinske filharmonije.
Tolko zaenkrat. Skratka v Berlinu ni dolgčas. Pa še sonce je zdajle posijalo!
Pozdrav Manček.
Komentarji
komentiraj >>