Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
RYOJI IKEDA: 1000 Fragments (CCI Recordings, 1995 / Raster Noton, 2008) (3897 bralcev)
Nedelja, 17. 2. 2008
goran



Danes si obzorja širimo s prvencem japonskega lap-top kreativca številka ena. Govorimo o Ryojiu Ikedi in albumu ‘1000 Fragments’, ki je dobrih 12 let po svojem prvotnem izidu pred nedavnim doživel ponatis pri založbi Raster-Noton. Torej tisti založbi, ki kot enega od razlogov za svoj obstoj navaja prav glasbo tega digitalnega »masterminda«, to pa je seveda poklon, ki ga ne kaže spregledati saj je govora o ta čas bržkone najbolj eminentni etiketi v polju minimalistične elektronske glasbe. (v celoti!)
* Danes si obzorja širimo s prvencem japonskega lap-top kreativca številka ena. Govorimo o Ryojiu Ikedu in albumu ‘1000 Fragments’, ki je dobrih 12 let po svojem prvotnem izidu, pred nedavnim doživel ponatis pri založbi Raster-Noton. Torej tisti založbi, ki kot enega od razlogov za svoj obstoj navaja prav glasbo tega digitalnega »masterminda«, to pa je seveda poklon, ki ga ne kaže spregledati saj je govora o ta čas bržkone najbolj eminentni etiketi v polju minimalistične elektronske glasbe. V to smo se nenazadnje lahko prepričali tudi pred kakšnim mesecem, ko je Kinodvor gostil verjetno najbolj prepoznavnega glasbenika z založbe (in obenem tudi njenega solastnika) Carstena Nicolaia alias Alva Noto. Slednjega z Ikedom poleg Raster Notona veže tudi sodelovanje v projektu Cyclo iz katerega se je rodila istoimenska plošča, oba glasbenika pa ob Richardu Chartierju, Noseiu Sakati ter Kimu Casconu postavljajo v sam vrh te bolj radikalne struje digitalne zvočne izraznosti. Pravzaprav sta Sakata in Chartier v tej druščini le pogojno, saj preostala trojica poleg seciranja zvoka, precej pozornosti (vsaj občasno) namenja tudi kompoziciji oziroma neki konvencionalni muzikalični vrednosti. S slednjo ne štedi niti album ‘1000 Fragments’, ki je nekakšna Ikedova vez med zvočnostjo, ki ga je pahnila v fascinacijo nad zvokom samim, ter na drugi strani med njegovim iskanjem mej tako tehnološkega kot senzoričnega in celo metafizičnega zaznavanja zvoka oziroma informacij.

Ryoji Ikeda je svoje prve resnejše stike z elektronsko glasbo navezal konec osemdesetih let preteklega stoletja, ko je kot DJ z ambienti Briana Ena in njemu sorodnih glasbenikov, preizkušal zenovsko trdnost tokijskih »clubberjev«. Naslednja pomembna prelomnica mu je v pozdrav pomahala v letu 1993, ko se je pridružil art kolektivu Dumb Type, v katerem se mu je preko različno profiliranih somišljenikov odprlo obzorje v konceptualno, multidisciplinarno umetnost. Ključni moment za Ikedovo fascinacijo nad zvokom pa se - paradoksalno – zgodi, ko se prvič sreča s konceptom tišine. O tem, kako zanimiva je ta tema za japonski eksperimentlani zvočni podmladek, smo v minulem novembru lahko slišali iz prve roke, ko je v okviru predavanj in zvočnih dogodkov Bitshift v Kapelici predaval zvočni konceptualist Taku Unami. Podobno kot je Derek Bailey ob svojih prvih gostovanjih v deželi vzhajajočega sonca mobiliziral japonsko mladež, da je pograbila kitare, je nekoliko mlajša (techno) generacija svoj navdih našla predvsem v teorijah Johna Cagea. Ikedu tišina, tako v metaforičnem kot stvarnem pomenu, predstavlja neko temeljno vprašanje in sam pravi, da je iskanje odgovorov nanj pravzaprav razlog njegovega ukvarjanja z umetnostjo. Ta ga je v trinajstih letih solistične kariere, torej popeljala med tiste najbolj cenjene sodobne zvočne umetnike, svoja dela pa razstavlja po najbolj čislanih galerijah in festivalih širom zemeljske oble, eno odmevnejših interaktivnih inštalacij pa je postavil celo na njujorškem letališču Johna F. Kennedya.

‘1000 Fragments’ torej predstavlja tisto prvo Ikedovo tipanje v smeri digitalne analize oziroma razgradnje zvoka, njegova zvočnost pa še danes kljubuje zobu časa. V tančico preteklosti ga pravzaprav lahko ovije le retrospektiven pogled skozi avtorjev katalog, ki odstira vpogled v nadzvočno hiter razvoj digitalne tehnologije, ter preko nje tudi Ikedovo vedno bolj drzno raziskovanje novih idej. ‘1000 Fragments’ je sestavljen iz treh sklopov. Prvega s podnaslovom ‘Channel X’ predstavlja devet posnetkov iz obdobja med letoma 1985 ter 1995, ki jih je Ikeda v maniri nekakšne digitalne musiqe concrete povzorčil in zmanipuliral iz elektroakustičnih radijskih posnetkov. Z naslednjimi petimi skladbami podnslovljenimi s ‘5 Zones’ iz let 1994 in 1995, avtor s kombinacijo sintetiziranih in okoljskih posnetkov že vstopi v polje akuzmatične kompozicije. V zadnjem elektroakustičnem kosu ‘Luxus’ iz leta 1993, pa Ikeda preko tresočega, v tišino razpadajočega drona, ponudi izvrstno okolje za srečanje s tem tako klišejskim zenom. Gledano s stališča neke konvencionalne glasbene vrednosti, je album bržkone najbolj povprečnemu ljubitelju glasbe dostopen izdelek iz Ikedove diskografije. Vendar pa v primerjavi z njegovim poznejšim izrazom, ko s seciranjem sinusoid in v zadnjem času tudi z vedno bolj matematično pogojenim komponiranjem preizkuša zmožnosti zaznavanja, ‘1000 Fragments’ dobi nekakšno bolj nostalgično konotacijo.

Ikeda pa odstopa še po eni zanimivosti. Med tem, ko večina njegovih kolegov refleksije o posameznih konceptih odpira skozi obsežne analize in pojasnevanja, se Ikeda od tovrstnega početja povsem distancira. Pravi, da ga bolj kot iskanje nekih zaključkov zanima neposreden subjektiven odziv, ter da pravzaprav vse pove že skozi delo samo.

pripravil Goran Kompoš



Komentarji
komentiraj >>

Re: RYOJI IKEDA: 1000 Fragments (CCI Recordings, 1995 / Raster Noton, 2008)
Sanja [16/02/2008]

o, se že veselim! :)
odgovori >>