Frankofona libanonska književnost je še zelo mlada, saj uradno šteje nekaj manj kot sto let. Primat v zapisovanju literarnih tekstov v francoščini pripada pisatelju Chekri Ganemu. Izpod njegovega peresa so izšli številni, žanrsko raznovrstni teksti, ki so večinoma plod literarnega eksperimenta, saj v literarnem ustvarjanju v francoskem jeziku ni imel predhodnikov. Uradni začetki frankofone libanonske književnosti segajo v obdobje po prvi svetovni vojni, ko se je Libanon želel uveljaviti kot avtonomna država pod francoskim protektoratom. Kljub temu da je Francija priznala neodvisnost Libanona šele leta 1943, je učenje francoskega jezika, ki je bil na tem območju prisoten že v 16. stoletju, v času vladavine francoskega kralja Franca I. v 20. letih prejšnjega stoletja prodrlo v šolstvo in javno življenje. Leta 1926 sta bili francoščina in arabščina priznani za uradna državna jezika.

V 20. in 30. letih se začne s frankofilno revijo La revue phénicienne konstituirati frankofona libanonska književnost. Revija je že ob nastanku pomenila ne le kulturno, temveč tudi politično opozicijo arabskemu nacionalizmu. Zavzemala se je za odprtje libanonskih meja in obenem promovirala krščansko ideologijo. Spodbujala je pisatelje, da so pisali v francoščini in objavljala njihove tekste, pri čemer ji je bilo edino merilo obvladovanje francoskega jezika. Tu se kaže mojstrstvo Francije pri subliminalni kolonializaciji. Francoska vlada je izkoristila ugoden zgodovinski trenutek in pod pretvezo, da ščiti drugače misleče pred arabskimi skrajneži, širila svoj vpliv na Bližnjem Vzhodu - in to ne z vojaško, temveč kulturniško podporo.

Po drugi svetovni vojni je število frankofonih libanonskih pisateljev naraslo, čeprav so, v primerjavi z arabsko pišočimi avtorji, ostajali v manjšini. Med libanonsko krizo 1958. leta jih je mnogo emigriralo v Francijo, kjer so prišli v neposreden stik s sodobnimi literarnimi tokovi. Verjetno ni nenavadno, da je zato prav frankofona libanonska književnost vnesla svež veter v domačo literarno produkcijo v arabskem jeziku, ki se je osredotočala na imitacijo, ne pa na inovacijo. Pod francoskim vplivom so se med intelektualci širile ideje modernizma, novega romana in žanrske transgresije. Veliko zanimanja sta bili deležni dramatika in esejistika, ki sta bili pred tem zelo slabo zastopani - ali pa sploh ne. Kljub velikemu številu tistih, ki so začeli pisati v francoščini, pa je bilo le malo takih, ki so se dvignili nad povprečje. Slog večine izmed njih je preveč pretenciozen, da bi jim lahko pripisali še kakšno vrednost razen dokumentarne. Poleg tega pa je bila frankofona književnost vselej predmet neodobravanja arabskih nacionalistov preprosto zato, ker je bila pisana v »napačnem jeziku«.

V tem času se je izoblikoval tudi pereč problem naslovljenca, ki traja še danes in se tiče vseh avtorjev, ki niso francoske narodnosti, a se kljub temu raje izražajo v francoščini: komu so njihova dela pravzaprav namenjena? Res je, da je frankofono področje izjemno širokega dometa. Pisanje v tujem jeziku ruši nacionalne meje, širi potencialni krog bralcev ter omogoča uspeh in priznanje na tujem. Vendar je vse to frankofone libanonske pisatelje večkrat zapeljalo v zlorabljanje cenenih literarnih manevrov, kot je na primer lirizacija tipičnega lokalnega pejsaža, eksotika orientalskih bazarjev, kot si jo zamišljajo zahodnjaški turisti, neobičajne, morda strašljive, z magičnim prežete šege in navade. Takšni literarni postopki se zahodnjaškim bralcem morda zdijo privlačni, toda sami po sebi še niso zagotovilo umetniške vrednosti.

V 50. in 60. letih pridobi frankofona libanonska književnost z avtorji, predvsem pesniki, kot so Georges Schehadé, Salah Stétié, Fouad Gabriel Naffah in pisateljem Farjallahom Haikom poseben, samosvoj, individualen status, kakršnega nima nobena druga frankofona književnost, pa čeprav nekoliko zaostaja za vodilnimi umetnostnimi smermi zahoda. Literati dokončno obračunajo z imitacijskimi tendencami in se podajo v iskanje literarnih inovacij tako, da spustijo z vajeti vso svojo domišljijsko in kreativno moč.

Nenadni izbruh vojne leta 1975 je avtorje sprva povsem utišal. Strah pred neizbežno katastrofo je marsikoga ohromil, tako da so bili edini teksti, ki so se pojavljali v tisku, prvobitni kriki groze in nihilizma, pa še te so večinoma prispevali bralci. Nekateri so se zatekli k nacionalizmu in objavljali kratke pesnitve, v katerih so povzdigovali slavo Libanona. Prvo obdobje po začetku vojne zaznamuje literarna regresija, vračanje v fazo eksperimenta. V ospredju je zavračanje vojne, bolečina zaradi nedolžnih smrti in poudarjanje prvobitnih emocij, kot so strah, sovraštvo in ljubezen. Vendar je že kmalu za začetnim šokom literatura nadaljevala ubrano pot z razmahom novega-starega žanra: romana, ki pomeni odmik od ustaljene tradicije, v kateri je prevladoval žanr poezije. V času, ko je Evropa razglašala smrt romana, je bil ta v Libanonu v polnem razcvetu, kar ni nenavadno, saj vojaške razmere posredno ali neposredno spodbodejo zanimanje za psihologijo tako napadalca kot napadanega in etičnost boja za preživetje v primerjavi z ideali humanizma. Hkrati se ojača zanimanje za logiko zgodovine, za vprašanja determinizma in naključja ter nelagodje, ki ga poraja spoznanje ostrega kontrasta med politično strategijo in vsakdanjim življenjem.

Amin Maalouf se je rodil leta 1949. Odraščal je v Bejrutu, kjer je tudi zaključil šolanje in se, kot njegov oče, posvetil novinarskemu poklicu pri arabskem dnevniku An Nahar. Zaradi vojne je leta 1976 emigriral v Francijo, se prostovoljno distanciral od domovine in v tujini nadaljeval z novinarsko kariero. Njegova prva vidna literarna objava je bil esej Križarske vojne z arabskega vidika (Les croisades vues par les Arabes, 1983), kjer je s pomočjo arhiviranih dokumentov prvi analiziral tematiko križarskih vojn s perspektive napadenega in tako pluraliziral do takrat strogo evropocentrično razumevanje tega zgodovinskega dogodka.

Vprašanje razlikovanja med subjektivno in objektivno prespektivo je postalo stalnica Maaloufove poetike. Poleg tega so avtorjeva dela obilno začinjena s tipičnimi libanonskimi elementi, ki mu omogočajo, da kot univerzalno predstavlja tisto, kar je - ne glede na lokalno ali globalno raven - sprejemljivo za vse. Maalouf je eden izmed najbolj priljubljenih frankofonih pisateljev ne samo na francosko govorečih območjih, temveč tudi v Veliki Britaniji in Ameriki. Za roman Taniosova pečina (Le rocher de Tanios), katerega odlomek bomo poslušali v nocojšnji oddaji, je leta 1993 prejel najvišje francosko literarno priznanje: nagrado Goncourt.

Maaloufovo najbolj poznano delo, roman Taniosova pečina,je izšlo leta 1993 in pripoveduje zgodbo o odraščanju razdvojenega mladeniča Taniosa, sina dveh očetov, dveh religij in dveh pokrajin. Junak mora svojo slabost spremeniti v prednost, premagati začetno sovraštvo, ki ga v njem prebudi spoznanje o svojem nezakonskem statusu, ter se spraviti s sabo in svetom. Roman je nastal tri leta po koncu libanonske vojne, ko so bili država in njeni ljudje utrujeni od dolgotrajnih bojev in ločevanja na »naše« in »tuje«. Maalouf želi s Taniosovo zgodbo tako na simbolni ravni opraviti s povojno krizo in občutkom izgubljenosti, ki jo spremlja. Začetna razdvojenost se v romanu poenoti, dve na videz nasprotujoči si komponenti se združita v harmonično sobivanje ne tako, da se spojita v eno, temveč zaživita druga z drugo.