Torek, 19. 2. 2008
Zala Dobovšek
Po nekaj letih se je v Ljubljano ponovno vrnil dunajski Burgtheater, ki je tokratna odrska krila razpel na vsebinah kontroverzne Elfriede Jelinek in njenega dela »Babilon«. Režiser NICOLAS STEMANN je svojeglavo »dramsko« besedilo na oder postavil širokopotezno - z obilo hrupa, provokativne interpretacije in vizualnega šarma. Kar pa navsezadnje bolj ali manj povsem pritiče aktualnim temam, kot so terorizem, spolna sprevrženost, kanibalizem, apatija in kužne simulacije, ki so se zavozlale v svoj scensko-bab
Po nekaj letih se je v Ljubljano ponovno vrnil dunajski Burgtheater, ki je tokratna odrska krila razpel na vsebinah kontroverzne Elfriede Jelinek in njenega dela »Babilon«. Režiser Nicolas Stemann je svojeglavo »dramsko« besedilo na oder postavil širokopotezno - z obilo hrupa, provokativne interpretacije in vizualnega šarma. Kar pa navsezadnje bolj ali manj povsem pritiče aktualnim temam, kot so terorizem, spolna sprevrženost, kanibalizem, apatija in kužne simulacije, ki so se tokrat zavozlale v svoj babilonski vozel.
Babilon je uprizoritev, ki v svojem toku dogajanja ves čas tekmuje med vsebino in formo. Ravno zato postavitev na momente skicira profil nasičene dramske zgodbe, ki želi z vso silo sočasno fascinirati tako z vsebino kot vizualnimi učinki. V tem ni najbolj suverena, saj se zdi, da bistvo prepoznavne drže Jelinekove privre do pravega učinka ravno v negiranju odrskega pretiravanja. Tam, kjer nastopi statičnost in se izluščijo le še trpke in svinčene avtoričine besede, ki vzbudijo tesnobo, gnus in hipno gledalčevo opredelitev.
Morda ni neumestno omeniti, da je Babilon nadvse specifično dramsko besedilo, katerega struktura ne temelji na dialogih in replike niso vezane na določene dramske osebe, njegova vsebina pa se razlega kar na 130 straneh. Neizogibni pogoj za odrsko postavitev je torej predhodno avtorsko pre-oblikovanje teksta. Babilon se ultimativno ponuja kot zahteven eksperiment, ki pa obenem transparira s ponudbo nadpovprečnega števila interpretacij. Vsebinske smernice, ki se opirajo na vse od aktualnih vojnih razmer v Iraku do brezčasnih človekovih odrgnin patološkega značaja, pa so brez dvoma hvaležno izhodišče za morebitno politično uprizoritev.
Pasaža, ki nas popelje v sam začetek predstave, je izvedena nadvse pobalinsko, saj se preklop med protokolnim opozorilom na izključitev telefonskih naprav neopazno prelije v prvo repliko, ki ji sledi kar nekajminutna interpretativno suhoparna, a vsebinsko interesantna verbalna uvertura. Z domiselnim simulacijskim domislekom večkratnega odstiranja zastora pa smo zavedeni in povedeni v tisti pravi interier gledališkega dogodka.
Čeprav je dramska predloga v grobem zastavljena kot kolaž treh osrednjih motivov (kritika na »naravo kulture«; incestuodnost ter fenomen obče apatičnosti ob doživljanju vojnih grozodejstev), je tekst razdrobljen. Pogostemu ponavljanju določenih izsekov ali njihovi reinterpretaciji pa ne botrujejo le vzajemne vzporednice med omenjenimi tematikami, ampak predvsem nekakšni nenadzorovani asociativni prebliski, ki trgajo in na novo lepijo (relativno) kontinuiteto teksta in fragmentarnih poglavij. Z njimi pa seveda tudi sceno, glasbene intervencije in estetske prilive, ki se skozi celotno dogajanje spreminjajo in dograjujejo v izraziti razgibanosti.
Idejni zametki morale, radikalnih seksualnih deviacij, perverzije medijev, odurnosti kanibalizma in religiozne fanatičnosti se pogosto vzpostavljajo skozi kontradiktorno in logiki nasprotujočo relacijsko govorico med »povedanim in prikazanim«. Groza in stud sta nemalokrat podprta z dobro mero estetskega dometa. Če za zgled navržemo le pripovedno demonstrativen izsek kanibalistične izkušnje (ki je - mimogrede - dodani tekst, napisan izpod prstov resničnega kanibalista), ki se postopoma formira v nadvse romantično pripovedko. Predvidene atmosfere se torej upirajo svoji pričakovani realizaciji in se vsakič raje zmuznejo tja, kamor se ne bi smele - s tem pa formirajo nek poseben prostor privlačne nekompatibilnosti.
Uprizoritev vsekakor v svoji reprezentativni večplastnosti in dinamiki gledalca zagotovo vsaj za trenutek zapelje. Učinkovit pripomoček k temu je operiranje z mnoštvom preverjenih odrskih prijemov - od golote, prvinskega vpitja, mediatizacije, takšnega in drugačnega »napadanja« občinstva - in na drugi strani s srditim drezanjem v najbolj pereče in občutljive problematike sodobnega sveta - terorizma, dvojne morale, feminizma, destruktivnih spolnih frustracij in nevarne globalistične naivnosti.
Babilon je v vseh pogledih neizčrpen vir razpravljanja. Njegovi vsebinski in uprizoritveni gostoti zahtevata in ponujata še precej drugih načinov gledalčevega pogleda. Zgoraj povedano naj bo torej le nekakšen stimulativni obris babilonske simbolne razsežnosti in njenih razlagalnih potencialov.
Babilonizirala se je Zala Dobovšek.
Komentarji
komentiraj >>