Četrtek, 21. 2. 2008
mcolner
Četrta studijska plošča The Mars Volta je kot vselej pri odmevnih zasedbah sprožala velika pričakovanja tako stroke kot širše publike, ki želi konzumirati svežo in kompleksno godbo. Tokrat je publiki ponujena, za razmere The Mars Volta izjemno poslušljiva in lažje prebavljiva plošča, ki se zlasti v določenih komadih približuje poslušljivi, skoraj radijski formi, temelječa na rockersko metalskih predpostavkah, obogatenih z različnimi jazzovskimi in afro-karibskimi ritmičnimi dodatki ter vselej impresivnim in specifičnim Cedricovim vokalom. (v celoti!)
* V zadnjih letih se na spreminjajočem in neizprosnem glasbenem trgu pojavljajo najrazličnejše zasedbe, ki svojo glasbo definirajo in predstavljajo v kontekstu neodvisne oziroma alternativne scene, a se vseeno poskušajo na vsak način prebiti do varnega mainstreamovskega statusa. Verjetno prav nasprotno zgodbo so v svojem času doživljali nepredvidljivi in vselej drugačni teksaški nažigači At The Dive-In, ki so svoj zares zvezdniški status dosegli šele po svojem nenadnem razpadu leta 2001.
Zato pa ni bilo nobenega dvoma več glede takojšnje široke priljubljenosti zasedbe The Mars Volta, ki je nastala kot zvezdniški ostanek najbolj izpostavljenih članov alternativnih rokerjev At The Drive-In. Formirala sta jo namreč vokalist Cedric Bixler – Zavala ter kitarist Omar Rodriguez – Lopez. Nova zasedba je kljub kompleksnosti glasbenega izraza hitro našla pot do širokih ljudskih množic tako imenovane MTV-jevske generacije. Prvenec 'De Loused in Comatorium' je leta 2003 napovedal drugačno in polnejšo godbo brez večjih referenc na izumrlo skupino. Odvrača se od udarnega rocka, navezujoč se na tradicije progresivnega rocka, jazza, funka in trših rockerskih žanrov z izjemno dolgimi, neklišejsko strukturiranimi komadi. Zvezdniški vzpon skupine The Mars Volta pa je bil pogojen tudi s koncertnim spremljanjem zasedb, kot so Red Hot Chili Pepers ali System of a Down.
Kot glavni in izključni komponist se je v nadaljevanju izpostavil dejavni Omar Rodriguez – Lopez, ki je obenem začel tudi izjemno produktivno pot samostojnega izvajalca na mnogih žanrskih frontah. Tako sta naslednji plošči Frances the Mute in Amputechture nekako podvrženi multi glasbeni navdahnjenosti glavnega kitarista, a jima je kljub zahtevni zvočni sliki uspelo doseči izjemne komercialne uspehe. V letu 2007, po neštetih menjavah postave z izjemno ustanovnih dveh članov, se je prenovljeni kolektiv ponovno zaprl v studio, in navkljub mnogim težavam mu je uspelo ustvariti ploščo The Bedlam in Goliath.
Četrta studijska plošča je kot vselej pri odmevnih zasedbah sprožala velika pričakovanja tako stroke kot širše publike, ki želi konzumirati svežo in kompleksno godbo. Tokrat je publiki ponujena, za razmere The Mars Volta izjemno poslušljiva in lažje prebavljiva plošča, ki se zlasti v določenih komadih približuje poslušljivi, skoraj radijski formi, temelječa na rockersko metalskih predpostavkah, obogatenih z različnimi jazzovskimi in afro-karibskimi ritmičnimi dodatki ter vselej impresivnim in specifičnim Cedricovim vokalom.
Ploščo 'The Bedlam in Goliath' je produciral vsestranski Rodriguez – Lopez, ki svojega dela ni opravil nič slabše kot slavni Rick Rubin na njihovem prvencu. Osrednja tematika albuma se zopet izkazuje za specifično in deloma konceptualno zgrajeno celostno pripoved, lirično zgodbo o ljubezenskem trikotniku med materjo, hčerjo in njunim ljubimcem.
Plošča takoj na začetku uvede svojo tršo podobo, ki jo definirata skladbi 'Abernikula' ter prvi singel in radijski hit 'Wax Simulacra', kjer se občuti potreba benda in njihove založbe po produciranju sprejemljivejših komadov za širšo publiko, ki je v primeru The Mars Volta še vedno dokaj rockersko orientirana. Druga plat albuma ostaja dovolj zvesta standardni orientiranosti benda in se poslužuje glasbeno kompleksnejših prijemov. Tako izkazuje bogastvo uporabljenih inštrumentov, ki daleč presegajo golo rockovsko zasedbo, se osredotoča na različne glasbene sloge in tradicije ter tako sestavlja učinkovito mešanico raznolikih zvokov v enotno glasbeno celoto, nanašajoč se na progresivna 70. leta, karibske ritme živahnih perkusij, jazz in fusion kitarskih fraz ter z dodatkom različnih zvočnih efektov. Vse to je odlično povezano v deloma povsem melanholično, deloma pa nadvse hrupno glasbeno celoto.
Tako so The Mars Volta kljub svoji skorajda newageevski želji po večnem iskanju eksotike na ameriški način uspeli ponovno poviti ploščo, ki ji kljub žanrski razdrobljenosti ni kaj očitati, saj ji uspeva prav spretno povezati vse raznolike kolaže, jim dodati novo vrednost in razširiti svojo multikulturno noto med MTV-jevske glasbene navdušence, ki jim tovrstna glasbena pedagogika v gneči precej neinovativnih popularnih bendov lahko zgolj koristi. Svojim fanom in preostalim glasbenim navdušencem v konkretnih 70 minutah plošče 'The Bedlam in Goliath' ponudijo prav vse - tako hite kot povsem spodoben glasbeni eksperiment.
pripravil Miha Colner
Komentarji
komentiraj >>