Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Zlatko Kaučič!!! (5465 bralcev)
Sreda, 20. 2. 2008
LukaZ



Luka Zagoričnik recenzira koncert Zlatka Kaučiča ob njegovi 30. letnici ustvarjanja v Klubu Cankarjevega doma ... (v celoti!)
ZLATKO KAUČIČ CERKNO TRIO & KOMBO, 19. februar 2008, Klub Cankarjevega doma, Ljubljana

* V sodobnem jazzu v naši mali podalpski deželi je tolkalec Zlatko Kaučič eden tistih trmastih osamelcev, ki jazz ne tolmači zgolj skozi njegovo ožjo zgodovino, temveč ga sluti kot kreativno dediščino, tvarino, v osrčju katere se preko improvizacije skriva nesluteni potencial raznoterih izrazov in stičišč raznolikih žanrov. Več kot polovico ustvarjalnega življenja je Zlatko preživel kot zvedavi vandrovec, ki se je v osrčju Evrope bratil z mojstri jazzovske in improvizacijske glasbe, se učil in snoval, pri tem pa ustvaril povsem samosvoj tolkalski jezik, ki ga je v zadnjih letih nadgradil tudi s pogumno in samosvojo skladateljsko senzibilnostjo. Prežemanje različnih kulturnih in godbenih izročil, od rodne grude in folk dediščine, poezije domačih in tujih avtorjev, sodobnih in klasikov, odmevov žlahtne jazzovske dediščine, rokerske fuzije, jazzovskih avantgard, tako ameriških svobodnjaštev kot iskanja lastne izraznosti evropskih glasbenikov v drugi polovici prejšnjega stoletja in vse do odmevov klasične glasbe je pri njem izredno spontano, sproščeno, mestoma celo igrivo, ob tem pa jasno začrtano. Ob tridesetletnici svojega trmoglavega ustvarjanja, s katerim se je dokončno prebil v tujino - po dobrem obisku sodeč, pa je končno doživel priznanje tudi pri nas - je na otvoritvenem večeru Kluba Cankarjevega doma in njegovih torkovih glasbenih večerov nastopil s svojim Cerkno triom in svojimi učenci v večjem ansamblu Kombo.

Cerkno trio se je prvič predstavil leta 2003 na jazzovskem festivalu v Cerknem v postavi Zlatko Kaučič – bobni, tolkala; Argentinec Javier Girotto (beri Havier Điroto!) – pihala; in Paolino Dalla Porta – kontrabas. Tokrat pa je zaradi bolezni slednjega v trio vstopil italijanski basist Salvatore Maiore (beri: majore!). Glasba tria izhaja sicer iz jazzovske tradicije in senzibilnosti, vendar jo nenehno preči, tako s Kaučičevim mojstrskim drobljenjem ritma, z repetitivnimi linijami saksofona in bolj očitnimi izleti v etno in rock glasbo. Prvi so nas spomnili na idejo panafrikanizma iz 70. let s strani ameriških svobodnjaških jazzistov. Ob tem pa se Kaučič ozira tudi na zvočne dediščine iz bližnje okolice. V drugem izletu pa se je ob prehodu Girotta na baritonski saksofon vzpostavil konkreten rockerski pulz, ki ga je poganjal Girotto s funkovskim riffanjem, Maiore pa je iz ozadja spremljave končno pokazal malce življenja z rezkim lokanjem po strunah. Ob včeraj precej povprečnih soigralcih je bil Kaučič osrednja figura špila, ki ga je vrlo poganjal, ga razgrajeval, mu iskrivo narekoval dinamiko in ga včasih prav hudomušno upognil v povsem drugo smer: iz pulza v pršenje, iz ritma v zven in nazaj. Na ta način je glasbi vdihnil ne le raznolikost, temveč prepotrebno svežino, ki se je delno trošila ob liričnem, melodičnem fraziranju Girotta na sopranskem saksofonu, ki je večkrat zašlo v repetitivne obrazce z le rahlimi variacijami v zvočnem toku. Prav Kaučičev zanosen angažma, iskrivost in hudomušnost, mešana s skrajno senzibilnostjo, so ga v triu postavili v prvi plan, s tem pa zbiru njegovih in Girottovih kompozicij vdahnila neko lahkotnost in prepričljivost, v kateri ob nadaljnjem sodelovanju tria tli še veliko potenciala.

Slednjega ne manjka v Kaučičevi tokrat devetčlanski zasedbi Kombo, sestavljeni iz njegovih učencev, mladih nadebudnih glasbenikov, ki jih Kaučič uči komunikacije skozi ustvarjalno formo, jih seznanja in vpeljuje v raznolika žanrska prostranstva, v dinamiko znotraj večje zasedbe in improvizacijo v ohlapnih strukturah, celo v socialno komponento znotraj in izven godbe, bolj kot pa v obrtništvo igranja glasbil. Tokratni nastop zasedbe, ki se ji je na odru pridružil tudi Javier Girotto, ob koncu pa na violončelu še Salvatore Maiore, je minil v znamenju sproščenosti in navihanosti ob izvajanju Kaučičevih kompozicij, ki zasedbo peljejo v široka prostranstva jazzovske fuzije, progresivnega rocka, celo v sprevrženi kalipso in postmodernistično kolažiranje, namazano s tekočo in pregibno poliritmijo, zgnetenko raznorodnih ritmov, ki so osnova večine skladb, v katerih je glavno melodično linijo ponazarjal Girottov saksofon, občasno pa dve električni kitari in klaviature. Ansambel je kljub mladosti dovolj prilagodljiv in suveren v izvedbi, da gibko prehaja med strukturo in improvizacijo, v katerih sledi Kaučičevo dirigiranje, ki se občasno zanaša za gestikulacijo in znakovni sistem. Kaučič je zasedbo vodil skrajno sproščeno, z obilico humorja, kar je morda krivo, da je tokrat tudi Kombo zvenel manj suvereno kot sicer, vendar se je vsa scena dobro vklopila v praznično občutje dogodka, ki je upravičeno slavil delo enega naših večjih ustvarjalcev v polju jazza in širše. Kaučič bo tridesetletnico zaznamoval letos še z imenitnimi projekti, v Cerknem v duetu s pevko Saadet Turkoz, na Sajeti v duetu s Petrom Brötzmannom in na Jazzintyju z godalnim kvartetom Alexandra Balanescuja. S tem dogodkom pa so se hkrati odprli torkovi glasbeni večeri v prenovljenem klubu Cankarjevega doma, ki mu zaenkrat še ni uspelo pričarati klubske štimunge, a jo bo s spremembami in zanimivim programom kaj kmalu.

pripravil Luka Zagoričnik


Komentarji
komentiraj >>