Časovni kvadrat, ki je na svetovni dan poezije, 21. marca, izšel pri Mladinski knjigi v Zbirki Prvenci, predstavlja svežino v tekočem objavljanju mladih slovenskih pesnikov. Med mlade poetike, razvrščene v koordinatah narativnosti, življenjskosti, urbanosti, komunikativnosti ali duhovitosti, je zasvetil drugačni Časovni kvadrat mlade slovenske pesnice Miriam Drev.
PERMUTACIJE BOLEČE ODSOTNOSTI V ČASOVNEM KVADRATU
Časovni kvadrat, ki je na svetovni dan poezije, 21. marca, izšel pri Mladinski knjigi v Zbirki Prvenci, predstavlja svežino v tekočem objavljanju mladih slovenskih pesnikov. Med mlade poetike, razvrščene v koordinatah narativnosti, življenjskosti, urbanosti, komunikativnosti ali duhovitosti, je zasvetil drugačni Časovni kvadrat mlade slovenske pesnice Miriam Drev.
Sedeminšestdeset kratkih liričnih pesmi s samostalniškimi, enobesednimi naslovi ni ujetih v noben cikel, temveč se zvrščajo znotraj Časovnega kvadrata kot boleč lirski izliv, monolog. Pesnica je zvesta sodobni težnji, da se lirski subjekt zlije z avtorjem, kar pove, da so pesmi zelo osebne in da avtobiografskost ni prikrita. Je pa zastrta, saj Miriam Drev ne seje med verze informacij iz zasebnega življenja, temveč jih pregnete in zastre v izbran niz besed. Jezik se le kdaj navdihuje pri preprosti naraciji, govorici, mnogo bolj je zavezan pesniškemu, izbranemu izražanju. Z nizanjem pesmi se izriše Časovni kvadrat, čas pesničine skeleče bolečine, v katerem se trgajo besede iz pesmi temne in nesrečne ljubezenske lirike, kar ponazorijo ti verzi: »Misel na prepad je prav blizu, dna pa ni, zato lahko večno padam.« 
Drobencljavi orisi momentov iz narave, okolice ali situacije zakrivajo za besedami tenkočutni pesniški jaz, subtilno in introvertirano dušico. Po avtoričinih verzih se Časovni kvadrat izriše po preobratu, ko se na listu staknejo črte, iz njih pa kot zapisan s pisavo podob nastane časovni kvadrat, prostor, ki se po Drevovi kot žep uvija vase. Duša se razpira navzven. Ta kvadrat je časovno polje, na katerem se dve osebi zamejujeta, oddaljujeta, razhajata, o čemer pričajo že naslovi: Prepad, Črepinje, Tavanje, Daljava, Lomi, Pomanjkanje, Srh, Tišina in Varljivost. Krhki pesničin jaz pa še vedno preplavlja želja in upanje, tako v pesmi Barantanje: »Nihče me ni uvajal v slovo. Oblekla bom sivo volno beračice, pustila, da se naberejo gube na mojih vekah. Ti pa ne bodi okoren. Prečrtaj ostri rez, natakni si škornje, napni svoj lok prepričljivosti, pridi nazaj.« Ljubezenski partner je šel v drug objem, tako da lirski subjek, ki je ranjen, prizadet in zapuščen, zapiše: »Postajaš metafora, notranja slika. Sivolasec, ki s plastično vrečko čez laket izstopi na peron.« Rahločutnost vodi v posvečeno liriko, poduhovljeno, v kateri domujejo tudi angeli. Obod Časovnega kvadrata se sklene s korakom, v katerem se v drugem delu zbirke po pesmi Zbliževanje zvrsti tudi nekaj svetlejših, manj trpečih pesmi, ki slišijo na naslov Sladkost, Nežnost, Začetek, Svit, Dragotine, Najdenišnica. Tako da se po vsem rezanju bolečine in odsotnosti vendarle zasveti morda obetaven sij in spoznanje, ki je prišlo pozno, da »Ljubezen ni premoč.«
Kratkoverzne pesmi so z detajlirano tehniko stkane iz izbranih in izbrano težko izgovorljivih besed, tudi skovank. Povedki so velikokrat na koncu stavka. Ta umetelni vrstni red besed nemalokdaj privdihne po arhaičnosti. Poleg teme, ki ni lahka, namreč temna ljubezenska lirika razhajanja, je tu še nekaj: pesmi nimajo izrazitega ritma oziroma ritem ali potek pesmi je zelo samosvoj, sicer ustrezajoč temi, a vseeno je postava besed včasih težko berljiva. Torej: knjiga je težka zaradi peze ubesedene bolečine odhoda in včasih pa tudi zaradi okornosti obročkov, v katerih se besede lepijo v verigo sporočila.
Pesem je bila nekoč peta in melodija je plavala. Umanjkanje ritma in cefranje jezika pripišimo odsevu časa in okoliščin, v katerih je ta prvenec nastajal. Naj se nam jezik zlomi, saj morda ne potrebuje vedno kril. Ocenjevanje vzleta pa prepustimo naslednjemu srečanju, ko se bo izrisal drug časovni kvadrat. Srečno čez Brv!
Miriam Drev: BRV
Tvoj vonj je uspavan kot rožin, če jo poduhaš ponoči.
Na koncu si in na začetku,
zbujaš se kdo ve kam.
Brez tebe bledi skušnja mesta,
spojenost s tujostjo,
s prostranstvom razpada zračni, kristalični Wien.
V nepreklicen odstop
brez pogajanj
prisiljen
v smrt srca.
V sneg, na motni dan, si tvoje besede mrmram:
Čas nekaj hoče od nas.
Časovni kvadrat Miriam Drev je prehodila Petra Koršič.
Komentarji
komentiraj >>