Petek, 22. 2. 2008
jizah
Big Noyd, raper, ki je prve, zelo obetajoče korake zapisal na kultnem albumu queensbridgeškega dvojca Mobb Deep, je v času svoje solo kariere venomer dokazal, da pravzaprav nima nič pokazati. No, s svojim petim albumom, ki ga je v začetku tega leta Big Noyd izvrgel na police, je vendarle pokazal, da še vedno sveti žarek upanja... Celo več. Fant se je po vseh zaporniških zdrahah, malce resneje potrudil okrog beatov, hkrati pa je svoja besedila, sicer zelo ozkega tematskega nabora (pohica, ženske, orožje, denar, celodnevno pohajkovanje), vendarle uspel spraviti v več kot zgledno celoto. V kolikor vas svetovni raperski hiphop forumi s svojim hvalisanjem poskušajo prepričati, da gre za prekleto dober album, pa se le ne pustiti zmesti, tako dober izdelek Noydov "Illustrious" vsekakor ni, je pa lepo videti, da je fant uspel sestaviti kar nekaj zanimivih kompozicij. (v celoti!)
* Leta 1995 se je na enem izmed največjih, najpomembnejših, kar monumentalnih albumih uličnega rapa, »The Infamous«, queensbriškega dvojca Mobb Deep v srca ljubiteljev hiphopa zapisal raper Big Noyd. Raper, ki je sicer gostoval že na prvem albumu dvojca Mobb Deep, »Juvenile Hell«, je s svojim verzom na »Infamous« sklenil svojo prvo pogodbo z založbo Tommy Boy in to v času, ko je Queensbridge prosperiral na newyorški raperski sceni. Takrat je množica raperskih glav pričakovala strm vzpon Big Noyda med eno največjih imen hiphopa, a se to nikoli ni zgodilo. Kakega vidnejšega Noydovega podviga nikoli nismo dočakali, saj je fant ob izdaji svojega prvenca pristal v zaporu, ob izidu drugega albuma pa je propadla njegova takratna založba Landspeed. Smola, ki se ga je držala, je rezultirala še v dva podpovprečna izdelka, ki sta odšla v pozabo takoj, ko sta bila izdana. Vse to pa se je spremenilo z izidom svojega petega albuma, »Illustrious«, ki ga je v začetku letošnjega januarja veliki Noyd izdal pri založbi Koch.
Z njim je sprožil velike forumske razprave, ki album povzdigujejo v neslutene višine, pretiravanje pa sega celo tako daleč, da nekateri ocenjujejo, da gre za rapersko klasiko. No, situacija je v resnici precej drugačna, saj podoživljanje uličnih raperskih tematik s sredine devetdesetih, ki niso ekspresivne oziroma povedane skoraj nič drugače, kot smo bili tega vajeni od začetnikov queensbriškega uličnega rapa. Tematsko se Noyd skorajda ne odmakne od uličnega postopanja, opazovanja newyorških ulic, egotripanja in predvsem govorjenja o drogah, ženskah, orožju in denarju ter dodajanju ščepca policijske represije in sorodnih »uličnih« tematik. O ženskah seveda skoraj vedno govori zaničevalno, kot o objektu poželenja in manjvrednem osebku. Noyd v vseh petnajstih letih svoje raperske kariere ni spremenil ničesar, drži se preživete raperske forme sredine devetdesetih, uličnih besedil ne nadgrajuje, jim ne daje nikakršne dodatne vrednosti, temveč se vrti okrog istih stvari kot raperji iz sredine devetdesetih. Razlika med večino uspešnejših kolegov in njim je, da so se stari mački kitili z veliko boljšo produkcijo, da so svoja besedila nadgrajevali, njihova lirikalna doživetja pa so bila veliko bolj predstavljiva in besedilno bolje izpeljana kot pri Noydu. Noydovo stoično kopiranje preživete različice »street rapa« bo najbrž navdušilo poslušalstvo, ki že od sredine devetdesetih naprej sledi podobnemu vzorcu in zgodbam, zgrajenim okrog »hustlerskega« življenja, v katerem sta globoko na prvem mestu besedičenje o drogah in gangsterizmu. Album »Illustrious« tako v večini od štirinajstih skladb prinaša repetativne in monotone tematike o preprodajanju drog ter ostalo odločno getoidno tematiko, kjer je poudarek bolj na gangsterstvu kot na resnejšem besedilnem poigravanju. Pravzprav resnejših besednih iger, poigravanja z besedami na kakršenkoli način, poetičnosti ali zgodb, ki bi stale z nogami na tleh, na tej neoriginalni plošči ne zasledimo. Podobno kot s podajanji besedil je tudi s samim flowom, ki se ne spreminja, temveč monotono in statično spremlja po večini srednji in počasni tempo raperskih produkcij, ki so Noydu pisane na kožo. Produkcija, sloneča na poudarjenih bobnih ter soul, jazz in funk samplih piana, je sicer rahlo neposrečena kopija beatov izpred desetletja in pol, vendar se k besedilom kar lepo poda. Iz tipike precej otožnih beatov, za katere sta v večini poskrbela Rick Rude in Fizzy Womack, producenta, delujoča okrog zasedbe M.O.P., izstopa le en na kitari zgrajen sample. Podlage tako brez vidnejših odvzemanj in dodajanj, razgradnje in pestrosti poslušalca peljejo skozi nostalgično, na pol dovršeno produkcijo, ki dobro spremlja Noydovo besedičenje, vendar je svetlobna leta oddaljena od dobrih, kaj šele briljantnih, produkcij in podlag.
Zanimivost albuma so vsekakor izjemno kratki komadi, saj so le trije komadi daljši od treh minut, niti eden pa ne presega treh minut in pol, kar je za rap več kot zgolj nenavadno. Nekaj kompozicij je zgrajenih tudi brez refrena, sicer gre za album, zazrt globoko v devetdeseta, vrhunec pa predstavlja kompozicija, kjer se raper nostalgično spominja svojih mlajših dni brezskrbnosti in rap scene, ki je stala na povsem drugih temeljih kot danes. Ravno ta omejenost s časom, ki je nedvomno minil, je hkrati prednost in slabost Noydovega albuma, saj nas po eni strani spomni na vrhunska leta queensbriškega in newyorškega nakladaškega uličnega rapa, ko so imele rap stvaritve še rep in glavo, po drugi strani pa je jasno, da je ta čas za večno minil in si veliko raje kot z obujanjem spominov na novem albumu postrežemo s kako nesporno klasiko. Največji problem albuma je vsekakor v tem, da se kompozicije kljub kratkemu trajanju na trenutke kar pošteno vlečejo, saj se tako produkcijsko kot besedilno ne zgodi nič zanimivega, opisljivega ali presenetljivega, hkrati pa nobeden od gostov ne doda albumu nič novega. Ko je 40-minutni album predolg in skrajno repetativen, je z njim nekaj hudo narobe in četudi gre za najboljšo ploščo nekoč nadobudnega mladeniča, z njo nikakor ne moremo biti zadovoljni.
pripravil Jizah
Komentarji
komentiraj >> Re: BIG NOYD - Illustrious (Koch, 2008) (ponovitev 29. 2. '08 ob 10.00)
Jovanović [29/02/2008]
Jizah, to je veliko bolj poslušljivo od novejšega sranja. Sicer pa, kaj sploh recenziraš takšna sranja, grow up kid, zresn se mal...
odgovori >>