Igor Pavkovič- Recky grize v psihedelični rock ameriške zasedbe Radio Moscow in njihov koncert v Menzi pri koritu na Metelkovi ... (v celoti! + ekskluzivni video posnetek!)
REKIJEVA RECENZIJA PETKOVEGA KONCERTA BLUES ROCKERJEV RADIO MOSCOW V MENZI
* Soliden prvenec, dobra seznanitev z bendom na teh valovih in petkov večer je bilo dovolj razlogov za obisk koncerta Radio Moscow, mladega, še golobradega blues rock tria iz Iowe. Beli, elektrificirani blues, navdihnjen s časi prve polovice 70. let, je pod zastavo dua White Stripes v zadnjih letih ponudil kopico inovativnih pristopov do žanra. Uspehu rdeče-belega dua je sledil pravi val avtorjev in zasedb, ki črpajo iz podobnih virov. V ta kontekst lahko porinemo tudi Radio Moscow, vendar z eno razliko.
Ta se pri njih kaže predvsem v odsotnosti vseh sodobnih intervencij v zvok, saj se poskušajo čim bolj približati avtentičnim vrlinam blues rocka, žanru, ki se je z Hendrixom, Claptonom, John Mayallom in drugimi utemeljil na prelomu šestdesetih in sedemdesetih. Tudi v smislu produkcije. Kakor koli že, dobri promociji navkljub se je v Menzo natepla le slaba stoterica ljubiteljev elektrificiranega bluesa, pretežno zrelejše generacije. Nastop je odprla domača zasedba Dandelion Children. Dobil sem vtis, da je šlo za družinski bend, saj se je najstnikoma, ki sta pričela z naivnim kvazi-white-stripes nabijanjem, na odru kasneje pridružil še osiveli basist. Po možnosti ata katerega od mladcev. Javna vaja predskupine se je nadaljevala še z vpadom dodatnega kitarista, z izmenjavami inštrumentov med člani, vendar bledega vtisa ni moglo nič popraviti. Tudi skoraj celourno predrkavanje ne.
So pa zato vtis večera bistveno popravili Radio Moscow, ki so oder sramežljivo zasedli po krajši pavzi. Trojica je hitro razblinila dvome, da gre za prenapihnjeno zasedbo. Nasprotno. Začeli so čvrsto in samozavestno, tudi zvok v praviloma raztreščeni Menzi je bil na solidnem nivoju.
Dodatno presenečenje je bilo tudi dejstvo, da v živo niti ne zvenijo tako retro kot na ploščah. Bolj kot na podobnost s Cream, Hendrixom ali Johnom Mayallom so me misli napeljevale k referencam, kot je na primer Stevie Ray Vaughn. Na odru je skrit za dolgimi lasmi briljiral mladi Parker Griggs, pevec in kitarist, velik talent in virtuoz, ki se očitno dobro znajde v malih skrivnostih bluesa, pa naj bodo to kitarski efekti ali slide. Z vokalom sicer ni na nivoju svoje kitarske izvedbe, a vseeno se je slišalo korektno. Naj izpostavim tudi ritem sekcijo. Basist Luke McDuff je sicer na odru zavzel izrazito statično, malce odsotno pozicijo, ki pa ni zmanjševala njegovega groovy učinka na basu. Zvočno sliko je zaokrožil efektiven, čvrst bobnar, ki je diktiral močan tempo in ponudil nekaj odrske dinamike.
Repertoar nastopa je obsegal material s prvenca in nekaj novih, še neobjavljenih skladb, vse to pa so strnili v uro in pol dolg nastop, ki je vključeval tudi bis. Po decembrskem nastopu britanskih bluesrockerjev »Firebird« v murskosoboškem MIKK-u smo v petek tako lahko ponovno uživali v tovrstnih retro zvokih. Škoda je le, da tega nastopa ni ujela tudi širša bluesovska skupnost, ki ni tako majhna. V malce bolj vročem ozračju bi bilo doživetje lahko še boljše.
pripravil Igor Pavkovič- Recky
Komentarji
komentiraj >>