Posnetek oddaje lahko poslušate v arhivu z MP3-ji (http://www.radiostudent.si/mp3.php?mpdir=/LARA_LINGUA#1):
139_080225_MR_LINGUA_REVISITED_MAKEDONIJA.mp3 


Republika Makedonija se kot samostojna dežela pojavlja dobrih trinajst let, medtem ko se je skozi svojo sicer bogato zgodovino umeščala v ozemeljske kontekste različnih državnih tvorb in vladavin. Po petstoletni nadvladi Otomanskega imperija, ki je na to področje privrelo takoj po padcu arhaičnega Bizantinskega imperija, tisočletnega podaljška antičnega Rima, je v letu 1912 Makedonija postala del države Srbije, imenovana Južna Srbija. Nadalje se je vključila v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki se je kasneje preimenovala v Jugoslavijo. Kljub lastni tradiciji, kulturi in jeziku ta celinska dežela v tem obdobju ni uživala nikakršne samostojnosti, ne pravno-formalne ne kulturne. Ostala je Južna provinca Srbije, ki je bila vključena tudi v obsedene načrte velike Srbije v začetku devetdesetih let.

Po drugi svetovni vojni je Makedonija dobila status republike, kar je prineslo razvoj politične, kulturne in ekonomske enotnosti dežele in njenega prebivalstva, ki se je končno uspelo konstituirati kot nacija. Makedonski jezik naj bi se uradno ustanovil in formalno utemeljil leta 1944 na podlagi slovanskih narečij iz okolice Velesa. V času druge Jugoslavije je prebivalstvo Makedonije pod vplivom splošnega stanja duha in slabo stoječe ekonomske situacije začelo svojo
pot s trebuhom za kruhom proti severnejšim provincam nekdanje skupne domovine ter od tam dalje v svet.

Slovenija, ki je ob razraščajoči se industriji postala najpogostejša gostiteljica migrantov iz gospodarsko manj razvitih področij Jugoslavije, je postala nova domovina tudi precejšnjemu številu Makedoncev, ki pa so kljub temu najmanjša in najmanj povezana nacionalna skupnost iz teh prostorov v Sloveniji.
Preseljevanje se je zaradi formalnih restrikcij podalpske deželice v mnogo manjši meri nadaljevalo tudi po osamosvojitvi Makedonije leta 1993. V vse večjem obsegu pa Slovenija tudi dandanes ostaja privlačna destinacija delavcev in študentov iz tako imenovane Bivše jugoslovanske republike Makedonije, kakor se glasi njeno bizarno uradno ime, ki ga je odredila konfliktna južna soseda Grčija.

Tako trenutno v Ljubljani in verjetno tudi v ostalih krajih Slovenije ni prav težko najti Makedoncev, a vendar je njihov položaj v novi ali začasni domovini nekako brezpraven v kulturnem in družbenem smislu. Makedonska skupnost v Sloveniji, če jo ob njeni nepovezanosti in razdrobljenosti lahko sploh tako imenujemo, skorajda ne premore lastnih kulturnih centrov, inštitutov, verskih organizacij ali izobraževalnih ustanov. Vse to je povezano s težko ekonomsko situacijo, v kateri se je znašla matična država po razpadu Jugoslavije, kar posledično prinese tudi pomanjkljivo podporo promociji in vzdrževanju lastne kulture na tujih ozemljih.

Za razliko od večjih, recimo jim kolonialnih držav, ki z velikimi sredstvi in pompom ustanavljajo kulturne centre v različnih državah in tako ohranjajo pomemben vpliv svoje kulture, tradicije in jezika v najrazličnejših interesnih prostorih, se manjše, mlajše in predvsem ekonomsko šibkejše dežele v takšnem obsegu ne morejo promovirati. Posledično tovrstne dežele izgubljajo del možnosti za prezentacijo svoje kulture in umetnosti, saj finančna podpora s strani pristojnih državnih institucij prihaja v premajhnem obsegu in vse preredko. Tako delovanja in podpiranja makedonske kulture s strani lastnih vladnih institucij, pristojnih za kulturo, nikakor ne moremo primerjati z velikimi ustanovami, kot so nemški Goethe Institut, britanski British Council, Österreiches Institut ali Istituto Italiano di Cultura, ki tako pripomorejo k boljši prepoznavnosti svoje kulturne produkcije v mednarodnem prostoru.

Majhni in v svetovnem merilu šibki državi, Slovenija in Makedonija, s približno enakim številom prebivalcev nekako ne zmoreta večjih investicij v kulturno infrastrukturo in promocijo v mednarodnem prostoru. Prav tako obe državi pomenita veliko neznanko na kulturnem in političnem zemljevidu sveta, saj sta zaradi svoje majhnosti, geografskega položaja in umanjkanja značilnejših atributov vselej potisnjeni na rob dogajanja.

Izjema na izobraževalnem področju v Sloveniji je možnost študija južnoslovanskih jezikov in v okviru tega tudi makedonskega jezika na Filozofski fakulteti v Ljubljani, ki funkcionira kot klasični dvopredmetni univerzitetni študijski program. A vendarle je študij makedonskega jezika namenjen predvsem slovenskim študentom na katedri za slavistiko, medtem ko pravih izobraževalnih programov v makedonskem jeziku zaradi majhnosti skupnosti ter ideoloških preprek trenutne politične in družbene srenje na področju Slovenije ni mogoče zaslediti.

Ob umanjkanju večjih centrov, ki bi uspevali združevati in ohranjati makedonsko skupnost in podpirati njeno kulturno bogastvo, se povsem fragmentarno pojavljajo manjše organizacije. Morda najpomembnejša za širšo množice je Makedonska pravoslavna zaednica Sv. Kliment Ohridski iz Ljubljane, ki združuje vernike makedonske pravoslavne cerkve in ki je ločena od največje pravoslavne skupnosti v Sloveniji, Srbske pravoslavne cerkve. Tako makedonska ločina, ki se po formalni in vsebinski plati ne ločuje prav močno od srbske sestrične, nima niti lastnih prostorov liturgije, ki bi bili primerni za večje mase vernikov.

V Sloveniji naj bi tako prebivalo okoli 15.000 Makedoncev, ki so pravoslavne veroizpovedi, med njimi pa je približno 5.000 slovenskih državljanov, vendar so te številke, ki jih je lansiral vodja Makedonskega kulturnega društva Sveti Kirilij i Metodij v Kranju Atanas Prodanski, nekoliko pretirane, saj je na zadnjem uradnem popisu prebivalstva makedonski pravoslavni ločini pripadalo okrog 2.500 vernikov. Makedonska pravoslavna cerkev v Sloveniji nima niti svojega župnika, ampak za občasno liturgijo v izrednih primerih, kot so poroke, pogrebi ali krste, poskrbi duhovnik iz Zagreba, ki se redno vozi tudi v svoje neuradne podružnice v deželi pod Alpami. Približno dvakrat letno pa svoje vernike obišče tudi pristojni višji duhovnik iz Makedonije, ki tako poteši tudi lačne duše na tem področju.

Ker so mnogi priseljenci iz Makedonije v Sloveniji zgolj na začasnem delu, se potreba po večjih centrih z regularnim delovanjem nekako ne občuti, a vendar je v Sloveniji uradno registriranih dokaj veliko število neprofitnih organizacij, večinoma manjših društev, ki vsak na svoj način skrbijo za ohranjanje kulturne dediščine svoje domovine v diaspori. V Mariboru je tako v kulturnem življenju prisotno Folklorno makedonsko društvo Vardarka, ki skrbi za ohranjanje ljudskega izročila in kulturne dediščine, izvirajoče iz tega predela Balkanskega polotoka. Društvo se ukvarja predvsem s klasično folkloro, izvajanjem tradicionalne glasbe, ljudskih plesov in ostalih običajev. Nekatera med njimi so deloma, v manjši meri, financirana tudi s strani lokalnih skupnosti ali centralnega financerja tovrstnih vsebin, Ministrstva za kulturo Republike Slovenije. Ker makedonski narod v Sloveniji, podobno kot Srbi, Hrvati, Bošnjaki in Črnogorci, nima priznanega statusa manjšine, se ne more posluževati neizmernih ugodnosti uradno priznanih manjšin, Italijanov in Madžarov, kljub temu da je slednjih številčno neprimerno manj kot pripadnikov prej naštetih skupnosti.

Ob obeh naštetih organizacijah se na področju Slovenije pojavljajo tudi mnoga manjša društva, ki pa zaradi svoje fragmentiranosti, razdrobljenosti in nerednega delovanja ne združujejo in povezujejo širšega kroga pripadnikov te narodne skupnosti. Takšna društva so prisotna v različnih krajih Slovenije, kot na primer Makedonsko kulturno društvo Sveti Kirilij i Metodij v Kranju, društvo Vatroslav Oblak v Celju, društvo Ilinden na Jesenicah ter podobne organizacije v Ljubljani, Mariboru, Kranju, Novi Gorici in Železnikih. Kot posebno ustanovo lahko obravnavamo tudi Makedonsko veleposlaništvo v Ljubljani, ki ureja mnoge tekoče zadeve v polju politike, ekonomije in kulture na področju Slovenije.

Sicer pa se kulturne vezi in izmenjava med Makedonijo in Slovenijo ohranjajo tudi in predvsem na neinstitucionalni bazi, na nivoju popularne, alternativne kakor tudi visoke kulture. Tako so obiski glasbenih zasedb iz Republike Makedonije dokaj redni na domačih koncertnih prizoriščih. Tako smo imeli pred nedavnim možnost ujeti dva popolnoma različna koncertna nastopa v prestolnici, ki sta uspela privabiti zadovoljivo zanimanje ljubljanske in slovenske publike.

Prva se je v četrtek v Cvetličarni Media Park publiki ponovno predstavila Esma Redžepova, stalna gostja slovenskih koncertnih prizorišč. Esma Redžepova je izvajalka romske glasbe z makedonskim pedigrejem, ki prihaja iz velikega romskega naselja v predmestju Skopja. Prodorna glasbenica je s svojim orkestrom postala verjetno ena največjih glasbenic tega geografskega področja, ki koncertira v najrazličnejših kontekstih, na najrazličnejših prizoriščih širom sveta. Njeno priljubljenost pa dviguje tudi večna karitativna nota njenega delovanja, saj nesebično pomaga, finančno in moralno podpira sirote v svoji domovini. Tako je v svojem domu vzgojila preko 50 otrok, ki jim je bila tako mati kot oče ter jim tako uspela ublažiti nezavidljivo ekonomsko situacijo v današnji Makedoniji.

Prav tako v četrtek se je v klubu Menza pri koritu na Metelkovi predstavila sodobna multimedijska skupina, ki se v zadnjem času osredotoča predvsem na glasbeni del svojega delovanja. To je PMG Kolektiv iz Skopja. Zasedba, ki po njihovih besedah sestoji iz raznolikih freakov popularne oziroma ulične kulture, se v različnih konstelacijah na kulturniški sceni pojavlja že vse od leta 1992, vendar se resnejše in konsistentne glasbene produkcije lotevajo v zadnjih nekaj letih. Tako smo bili priča njihovi prvi ex jugoslovanski turneji in prvemu obisku na slovenskih odrih, kjer so predstavili svoj zanimiv spoj raznolikih glasbenih žanrov, ki jih sami imenujejo post punk disco.

V Sloveniji so še iz časa Jugoslavije priljubljeni različni umetniki, kulturni delavci in ustvarjalci, vzpostavlja pa se tudi na mladi generaciji bazirajoča mreža kulturnih konzumentov, ki navkljub birokratskim mejam uspešno povezuje ta dva različna prostora. Tako v radijski vsebalkanski mreži Crossradio sodeluje tudi skopska radijska postaja Kanal 103, ki poslušalcem področja bivše
Jugoslavije ponuja glasbo in pregled kulturnega dogajanja na tem specifičnem prostoru.

V nadaljevanju bomo prisluhnili intervjuju s Sinišo in Zlatkom, ki sta pred štirimi meseci prispela v Ljubljano kot prostovoljna delavca v sklopu nevladne organizacije Mozaik. Poslušalcem Radia Študent in Lara Lingue sta zaupala nekatere podrobnosti in zanimivosti svežih prišlekov v tujo deželo, ki pa jima vseeno ni toliko tuja, saj kljub svoji mladosti področje nekdanje Jugoslavije
še vedno, kot mnogi njuni vrstniki, razumevata kot potencialno enoten kulturni prostor, kot je nekdaj že bil. Odprla sta tudi perečo tematiko neobstoja močnejših kulturnih institucij za Makedonce, živeče v Sloveniji, ki pa je po njunih besedah nihče prav zelo ne pogreša.

Torej prostovoljca Zlatko in Siniša o Makedoniji in o Sloveniji.