Poročilo s predavanja Roka Benčina, z naslovom »Od demokracije proti totalitarizmu do demokracije kot totalitarizma«, ki je potekalo znotraj ciklusa predavanj enajstega letnika Delavsko-punkerske univerze na temo Totalitarizem. Predavanje se je odvilo v četrtek, 21. februarja, v klubu Gromka na Metelkovi.

V četrtkovem predavanju je predavatelj soočil štiri pojmovanja totalitarizma, demokracije in emancipatorične politike, glede na pojmovno dvojico Vsega in ne-vsega, kot jo je razvil Jacques Lacan.

Prva paradigma je paradigma demokracije proti totalitarizmu oziroma ne-vsega kot zoperstavljenega Vsemu. Predavatelj je izpostavil teoriji Jacquesa Rancičra in Alaina Badiouja, ki kljub svoji kritiki pojma totalitarizem ohranjata strukturo antitotalitarnega mišljenja, saj srž njune misli ostaja kritika političnega Vsega, čeprav je osredotočena na razdelavo pojma ne-vsega, ki to kritiko omogoča.

Kot prvo artikulacijo teorema, ki formulira to paradigmo, je predavatelj navedel Lefortovo: obstaja neka praznina, ki se ne sme zapolniti, in nad katero visi totalitarna grožnja z zapolnitvijo le-te. To konstitutivno praznino ohranja tudi Badiou s svojo etiko resnic.

Badioujeva ontologija sicer izhaja iz biti kot ne-vse, ki jo v Vse totalizira operacija štetja-za-enega. Pri Rancičru je antitotalitarna misel o praznini, ki se ne sme zapolniti, vpisana kot omejitev politike na gesto odprtja, oponiranja danemu redu štetja, ki na temelju delitve v čutnem določa, kaj je lahko všteto in kaj ne more biti.

To pa je možno zgolj ob predpostavki enakosti, ki ni naravno stanje človeka ali ideal, h kateremu naj teži, temveč fiktivni aksiom, na katerem lahko utemelji svoje delovanje. To pojmovanje enakosti Rancičre prikaže ob pedagoški metodi Josepha Jacotota.

Za to paradigmo obstajajo le sile totalizacije, ne-vse pa je nemožno in se lahko le dogodkovno pojavi. Noben politično-družbeni red torej ne more temeljiti na ne-vsem; ta lahko proizvaja le blodeči presežek, presežni element, ki ga štetje, da bi bilo celo, Vso, ne sme všteti. Toda, emancipatorična politika, utemeljena na boju proti sistemu kot Vsemu, naleti na svojo mejo v današnjem kapitalizmu, ki funkcionira ravno kot ne-ves, s konstantno produkcijo in apropriacijo presežka.

Druga paradigma, ki je bila izpostavljena v predavanju, je demokracija kot totalitarizem, ki sámo ne-vse razume kot totalitarno. Tu sta bili predstavljeni pojmovanji Giorgia Agambena in Jeana-Clauda Milnerja. Pri prvem je predavatelj izpostavil njegova pojma izredno stanje in homo sacer ter problem proizvodnje dejanskosti in njene povezanosti s potencialnostjo.

Rešitev iz konstantnega izrednega stanja avtor vidi v iztrganju presežka procesu, ki ga proizvaja, česar pa so zmožne le skrajne figure, ki jih sistem izvrže kot svoj izmeček. Ta presežek postane točka nemožnosti vsake subjektivacije. Za Milnerja pa je problem današnje politike neomejenosti v tem, da ne dopušča izjeme in izključuje vsako negativnost.

Predavatelj pa je nasproti temu predlagal, da lahko emancipatorično politiko utemeljujemo na presežni subjektivaciji, ki kot neko Vse suspendira siceršnje ne-vse mnoštva identitet. Negativnost kot ne-vsa pa naj preči vsak element te subjektivacije.

Dve nalogi emancipatorične politike sta torej konstruirati neko Eno, ki mu negativnost ne bo predpisana od zunaj, ampak bo njegov notranji pogoj in konstruirati negativnost, ki bo notranja opora neke afirmacije. To nalogo je predavatelj predstavil skozi figuri Bartlebyja in profesorja Jacotota.

Naslednje predavanje z naslovom “Nacizem in totalitarizem” bo v četrtek, 28. februarja v klubu Gromka. Predaval bo Andrej Kurillo. Andrej Kurillo je podiplomski študent zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Poročilo je spisala Lidija Radojević.

Povezave do aktualnih oddaj Aktualno-politične redakcije Radia Študent