Nedelja, 2. 3. 2008
Recky
Konec lanskega leta je zelo na tiho, brez posebno izstopajočih promocijskih dejavnosti, izšla plošča »Lust Lust Lust« danskega trash-pop dua The Raveonettes, ki se zadnja leta ponaša tudi z začasnim bivališčem v New Yorku. Odsotnost medijskega pompa lahko pripišemo odhodu iz multinacionalke Columbia in prestopu k manjši založbi Vice Records, del pa tudi flopu preambiciozno zastavljenega albuma »Pretty In Pink« iz leta 2005. (v celoti!)
* Konec lanskega leta je zelo na tiho, brez posebno izstopajočih promocijskih dejavnosti, izšla plošča »Lust Lust Lust« danskega trash-pop dua The Raveonettes, ki se zadnja leta ponaša tudi z začasnim bivališčem v New Yorku. Odsotnost medijskega pompa lahko pripišemo odhodu iz multinacionalke Columbia in prestopu k manjši založbi Vice Records, del pa tudi flopu preambiciozno zastavljenega albuma »Pretty In Pink« iz leta 2005.
V osnovi ta ni bil zamišljen slabo. Gostujoči glasbeniki a'la Moe Tucker (Velvet Underground), Martin Rev (Suicide) in Ronnie Spector (The Ronettes) so bili referenčni kapitalci, vredni vsega spoštovanja, ki si jih brez težav predstavljamo v filmu intrigantnega dua. Problem je bil predvsem v preveč spolirani produkciji, s katero so zvok oklestili vsakršne nevarne vznemirljivosti. Značilni kitarski »hrup & drive«, tako značilna za EP »Whip It On« (2002) in prvenec »Chain Gang Of Love« (2005), je bil omejen na minimum.
Album »Lust Lust Lust« je tokrat nastajal po diametralno nasprotnem principu kot predhodnik. Sune Rose Wagner – moški del zasedbe – je prevzel produkcijo v svoje roke in jo po principu DIY (»do it yourself«) oklestil vsakršnih odvečnih produkcijskih pritiklin. Na ta način je poskusil ponovno obuditi izgubljeni žar, strast in umazani glamur, tako značilen za prva dva nosilca zvoka. V tem je napravil kar radikalen rez, saj Raveonettes še na nobenem izdelku niso zveneli tako asketsko minimalistično in temačno, hkrati pa je posegel po izdatni količini kitarskega hrupa, značilnega za album »Psychocandy«, ponovno aktivnih Škotov Jesus & The Mary Chain. V tem referenčnem sklopu je nujno omeniti tudi Velvet Underground.
S samim naslovom »Lust Lust Lust« je ta enigmatični duo tudi nakazal glavno tematiko albuma. Beseda »Lust« oz. »slo« je omenjena v več pesmih, v njih pa se lotevata intimnih čustev kot so prepovedane, tabuizirane osebne želje, pričakovanja, vznemirjenje, pa tudi težke odločitve, pred katerimi se lahko znajde vsak posameznik.
Album odpre počasna, mračno hipnotična in s hip-hop podlago podprta »Aly Walk With Me«, odpeta v dvoglasju Suneja in očarljivo hladne Sharin Foo. Skozi pesem se stopnjuje mogočen, distorziran kitarski hrup. Zelo neobičajen izbor za otvoritveni komad, ki vsaj na začetku zaradi izrazite temačnosti celo malenkost odbija. Naslednja stvar »Hallucinations« se ponaša s podobnim principom, vendar bolj vedrega vzdušja, podobno lahko ugotovimo tudi za naslednji komad »Lust«. Hitrejši tempo, ki je značilen za prvi EP »Whip it On«, se zgodi šele pri četrtem komadu »Dead Sound«.
Tudi nadaljevanje albuma prinaša pesmi bolj monotonega, intimnega vzdušja in umirjenega, primitivnega ritma. Vokali so po večini odpeti v dvoglasju in v tem smislu je škoda, da glas pevke in druge kitaristke Sharin ni malenkost bolj izpostavljen. Prizvokov 50-ih in 60-ih je bistveno manj kot na prejšnjih albumih, tu in tam kakšen reverb ali surf vpad. Se pa zato za fuzziranim kitarskim zidom skrivajo prijetne, večinoma melanholične pop skladbe, ki občasni monotonosti navkljub skrivajo prave male simpatične skrivnosti. Slednje pa do polnega izraza pridejo šele po večkratnem poslušanju.
pripravil Igor Pavkovič- Recky
Komentarji
komentiraj >>