Ponedeljek, 3. 3. 2008
goran
Goran Kompoš recenzira novo ploščo francoske zasedbe Monade, ki jo vodi Laetitia Sadier iz zasedbe Stereolab ... (v celoti!)
* Laetitia Sadier je z zasedbo Stereolab od leta 1991, ko so se formirali, posnela približno petnajst albumov in kompilacij, ob tem pa še kopico malih plošč in singlic. S stranskim projektom Monade, ki je v zadnjih nekaj letih pravzaprav prerasel v njen prvi bend, pa je pravkar povila tretji dolgometražec ’Monstre Cosmic’. Stereolab so svoji tipični estetiki ostali zvesti vseh petnajst let. Tudi Monade imajo v svoja jadra že dvanast let uprt isti veter. Še več. Zvočnosti Stereolab in Monade sta si tako podobni, da ju skorajda ni mogoče razločiti, in tako nas poslušalce praktično že sedemnajst let zasipavajo z vedno isto vsebino. No, skoraj isto, če smo pikolovski. A medtem ko bi za večino glasbenikov tako početje pomenilo slabost, je v primeru Laetitie Sadier to prej prednost. Njena glasba je pač obtežena z dovolj karizme, da ob vsaki inkarnaciji vedno znova očara in dobi tisto potrebno mero pozornosti, preko katere si zagotavlja svoj obstoj.
Ker Sadierjeva v povprečju (bodisi preko Stereolab bodisi preko Monade) povije en album na leto, je to kot nalašč za poslušalca, ki se enkrat na leto na novo zaljubi. Vsaka plošča pride še kako prav ob preživljanju tistih prvih, svežih romantičnih ekskurzij, ko glasba ne sme biti preveč vsiljiva, a mora obenem vseeno vlivati neko dodano vrednost. Plošča – paradoksalno - potem pride prav še ob razhodu, ko se v glasbi odpre neka nova kvaliteta, ki pomaga zaceliti morebitne čustvene rane. Ker pa je ta album potem vezan na tiste prijetne in manj prijetne spomine, poslušalcu pač preostane le čakanje na svež material Sadierjeve in potem novo razmerje, nova ekskurzija in nova rehabilitacija po razhodu.
Če se vam poraja vprašanje, čemu dva benda, ko pa estetika obeh vendar ostaja enaka, je odgovor nanj povsem enostaven. Laetitia se pri Stereolab namreč pojavlja predvsem v vlogi tekstopiske in pevke, to pa jo je sčasoma začelo utesnjevati. Ker se ji je porodila želja, da se bolj aktivno vključi v sam proces pri nastajanju novih skladb ter ob tem poprime še za kitaro, se je pač pragmatično odločila, da sestavi svoj lasten bend, skozi katerega se bo lahko predstavila kot bolj kompletna avtorica. V domačem Bordeauxu je poiskala somišljenike, a vsaj v začetku je vse niti držala trdno v svojih rokah. V naslednjih letih je sledilo nekaj kadrovskih menjav, vendar pa za imenom Monade zdaj bojda tudi v resnici stoji bend v bolj konvencionalnem pomenu te besede. Glavna avtorica albuma ‘Monstre Cosmic’ sicer ostaja Sadierjeva, a so bili tokrat pri nastanku novih skladb precej bolj udeleženi tudi basistka Marie Merlet, klaviaturist in kitarist Nicolas Etienne ter bobnar David Loquier. Skupaj so ustvarili šest od desetih skladb, preostale štiri pa je Laetitia posnela v navezi z Julienom Gascom in Emmanuelom Mariom, ki sicer tvorita dvojec Momotte. ‘Monstre Comic’ pa gosti še Rachel Ortas, pevko nekdanje pop zasedbe Luna Parker, ter godalno sekcijo bordojskega konservatorija.
Skozi kontekst glasbe same novi album torej ne prinaša nič novega. Poslušamo tisto preverjeno različico zasanjanega popa, ki ga je Laetitita preko ustvarjanja v obeh zasedbah pripeljala tako rekoč do perfekcije. Skladbe v tisti značilni avanturistični formi, v kateri ni prostora za refrene, odsevajo originalno idejo Sadierjeve o reki, v kateri se nikoli ne okopaš dvakrat. V glasbi se še vedno prepletajo elementi krautrocka, italijanska filmska estetika iz petdesetih in šestdesetih let minulega stoletja, ostajajo tudi pritikline nekaterih eksperimentalnih elektroakustičnih skladateljev ter seveda tisti nepogrešljivi šarm francoskega popa. Kompleksni aranžmaji, ki pod lahkotnim površjem potihoma bežijo mimo, poslušalca priklenejo nase in ga skozi zanimive harmonične domislice posrkajo v simfonično vsebino albuma. V to konstrukcijo elegantnega popa se tokrat zajeda pol angleških in pol francoskih tekstov, v njih pa Laetitia servira tiste življenske refleksije, s katerimi se prej ko slej sreča vsak posameznik. ‘Monstre Cosmic’ poslušalca zaziblje v neko prijetno melanholijo, ki zadržano dviguje razpoloženje ter kliče po novi romantični ekskurziji dokler je album še topel.
pripravil Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >>