Tatjana Capuder členi nastop znanega egiptovskega skladatelja Omarja Khairata in njegove zasedbe v Cankarjevem domu ... (v celoti!)
OMAR KHAIRAT GROUP, EGIPT V LJUBLJANI, CANKARJEV DOM, SOBOTA, 1. MAREC
* No, pa smo tudi v Ljubljani enkrat doživeli in z užitkom preživeli koncertiranje kairskega salonskega leva in bleščav koncert mondene egipčanske revijske in filmske glasbe. Toalete in fraki so bili primerni, dimni in svetlobni učinki tudi, muzika pa na srečo mnogo bolj žmahtna, ko je bilo pričakovati. Po dokaj komornem orkestralnem uvodu brez posebnosti je bil zlasti odličen in zanimiv drugi kos prvega dela, ko smo slišali nekaj odličnih partov na kanunu in solo lutnje ali ouda, oboje izpod mojstrskih prstov Alae Huseina, ter nekaj zvočnih vragolij pihalne sekcije, ki je iz trobent, roga in pozavne uspešno spravljala pristno egipčansko zvočnost.
Vsaj mene je še najbolj spominjala na zvok tistih sintetizatorjev, ki v severnoafriškem popu zastopajo tradicionalna pihala. V zasedbi sicer igra tudi klaviaturist, ki pa je skrbel predvsem za godalno ozadje – ta glasbila namreč v zasedbi manjkajo. Najbolj do izraza je prišel ob klavirskem solu vodje Omarja Khairata v drugem delu koncerta po premoru – in vsaj meni se je zazdelo rahlo poceni in nesmiselno. Ob tem sem se vprašala, ali sintetična godala morda zato, ker kairske godalne zasedbe slovijo kot pregrešno drage, ampak verjetno tokrat to ni pravi razlog. Morda lahko razlog za manjkajoča godala prej iščemo v tem, da bi se že tako velika zasedba še povečala in ustrezno podražila stroške produkcije in turnej. Morda pa tudi čisto kje drugje ...
Za to, da je bil drugi del več kot znosen, je poskrbela zajetna bobnarska in tolkalska sekcija, ki je izvrstno gnala pretežno arabske ritme vse od začetka do konca in še dodatka – od mične udarjalke po pavkah, marimbah in še čem na skrajni levi do »zvezdnika Naserja«, kot ga je predstavil vodja, skladatelj in pianist Omar Khairat, na skrajni desni (iz perspektive odra). Tudi centralni kanunist je v drugem delu še lepšal večer in postregel z vsaj enim zanimivim dialogom s klavirjem, ampak prav mojstrskih partov žal ni več dobil, nekajkrat je tudi utonil v splošno bučni muziki. Skratka, prvi del je bil res odličen in visoko nad pričakovanji, drugi je sicer imel polet in drnec, ne pa tudi posebej izrazitih in zanimivih partov – vladal je bolj orkestrski skupinski duh, le s klavirjem občasno v ospredju in kakšno krajšo tolkalsko ekshibicijo. Občinstvo v precej polni Gallusovi dvorani je bilo sprva zmerno vljudno, nato pa vedno bolj navdušeno, do bučnih končnih ovacij, ko je ploskalo skoraj vsaki dirigentovi besedi in nazadnje glasbenikov skoraj ni pustilo z odra.
Čeprav se Egipt v Ljubljani komaj zares začenja, z arheološko razstavo Faraonska renesansa, predavanji, gledališčem, filmi in tako naprej, je glasbe žal bolj ali manj že konec. Slišali smo dva zares izvrstna koncerta, Šejka Ahmeda El Tunija in Mahmouda Fadla, ter enega revijskega, ki je bil nepričakovano dober. Čaka naju le še nekaj tako imenovane »sinajske folklore« z muziko konec junija. Škoda, egipčanskih muzik je toliko, da bi jih lahko gledali vsak dan, resda pa so Egipčani tudi kulturni imperialisti arabskega sveta, z glasbenimi zvezdniki z milijonskimi nakladami, ki se lahko po slovesu, muhavosti, honorarjih in še marsičem zlahka kosajo z vrhom najrazvpitejših medijskih zvezd Evroamerike. Skratka, prehudo za plitve slovenske žepe. Basta!
pripravila TC Lejla
Komentarji
komentiraj >>