Torek, 4. 3. 2008
juREm
Benga je na začetku leta 2008 naredil tisto, kar je lansko leto s ploščo Untrue uspelo Burialu, namreč posneti album z velikim "crossover" potencialom, ki pa še vedno ostaja zvest starim dubstepperskim predpostavkam. Oba izdelka, pa čeprav sta zvokovno daleč narazen, se igrata s kombinacijo temačnih bas linij in grozečih nizko-tehnoloških stvaritev ulične tehnologije, obenem pa sta razgibano ritmična, podobna njunim "garage" predhodnikom. (v celoti!)
* Benga je na začetku leta 2008 naredil tisto, kaj je pred nekaj meseci v letu 2007 s ploščo Untrue uspelo njegovemu žanrskemu kolegu Burialu, namreč posneti album z ogromnim »crossover« potencialom, ki pa je še vedno zvest starim »dubsteperskim« predpostavkam. Obe plošči, pa čeprav zvokovno ležita daleč narazen, se igrata s kombinacijo temačnih bas linij in grozečih nizko-tehnoloških stvaritev ulične tehnologije, kar še posebej velja za nizko-proračunskega Buriala, manj pa za Bengo, ki ustvarja v profesionalnem studiu in je še pred svojo prvo malo ploščo naredil vrsto komadov za uveljavljene »grimerske« kolege. Seveda pa se obe plošči poleg urbane nevroze ponašata tudi z bolj poskočno polovico, ki se poslužuje recikliranih house in »garage« ritmov, ki spominjajo na začetke londonske »2-step« scene, kar stvári vrača tudi klubsko privlačnost.
Če se je dubstep še pred kakšnim letom prav počasi in grozeče vlekel po črni plastiki, se je sedaj njegov tempo povečal in se usmeril nazaj v dobre stare čase. Verjetno je tudi pri Bengi očitno, da izhaja iz »garage« in »drum'n'bass« korenin, kar je kar najbližje bistvu britanskega plesnega podzemlja. Bengo sta prevzgajala že njegova brata, ki sta navdušeno sledila londonskemu urbanemu dogajanju, bratu pa kupovala prve vinilke, pri čemer gre poudariti, da Benga ne prihaja iz depriviligiranih blokovskih naselij, ampak iz čisto povprečnega britanskega družinskega okolja. Nekaj časa je bil celo perspektiven nogometaš, ki je igral že skoraj pol-profesionalno, potem pa se je njegova kariera na stadionskih zelenicah prenehala z obiski v Croydonski trgovini s ploščami Big Apple. V sedaj že zaprti trgovini, ki je bila tudi dom istoimenske založbe, je tisti čas plošče prodajal DJ Hatcha, že takrat uveljavljeni jezdec črne plastike z ogromno zbirko »dub« plošč, ki so mu jih dostavljali legendarci kot so EL-B in Horsepower Productions. No, prav Hatcha je priskrbel povod za Bengove prve didžejske korake, saj je takrat še 15-letni mulo kljub temu, da ni imel gramofonov, na veliko kupoval vinilke, vadil pa je pri prijatelju, kateremu so starši pač nabavili par Technicsov. Pri Adejumovih doma je bila na prvem mestu pač izobrazba, zato za takšne bedarije, kot so gramofoni, preprosto niso zapravljali denarja. Pomembna pri Bengovih začetkih pa sta bila tudi John Kennedy, šef založbe Big Apple, ki je Bengi izdala prvo malo ploščo, ter njegov kolega Arthur Smith, znan tudi pod svojim tehnaškim sinonimom Grain, s katerim se je Benga studijsko izobrazil in tako dobil vsa potrebna sredstva za manifestiranje svojega talenta. Zanimivo pa je dejstvo, da sta tako Kennedy kot Smith prehajala med techno in »garage« scenami, kar lahko ponovno opazimo pri številnih novodobnih dubstep didžejih, ki v svojih setih oba žanra obravnavajo enakopravno in ju z veliko spretnostjo tudi združujejo. Bengovo prijateljstvo z ekipo trgovine Big Apple se je nazadnje končalo s sponzorstvom, tako da mu ni bilo več treba kupovati plošč, saj se je izkazal za celo boljšega didžeja kot je bil Hatcha, kot producent pa je prav tako rastel v neskončnem rivalstvu z dobrim prijateljem Ollijem Jonesom, ki ga poznamo pod umetniškim imenom Skream.
Menda so Bengove studijske eskapade zelo plodne, saj lahko v dveh mesecih naredi tudi do 50 komadov, tako da je njegov arsenal posnetega materiala ogromen in le majhen del je pristal na plošči, ki jo predstavljamo danes. Diary of an Afro Warrior je torej le neke vrste pregledna zbirka, na kateri pa najdemo tudi njegov »hitič« Night, ki je bil sporazumno eden od najbolj odmevnih dubstep komadov preteklega leta. Plošča je v splošnem zelo eklektična, saj na nek način odraža trenutno zelo odprto žanrsko mentaliteto dubstepa, ki srka vplive iz najrazličnejših virov, se spogleduje s plesnimi ritmi in dobiva malce bolj svetlo podobo. Poleg tega je žanr postal globalen in ne več le ekskluzivna londonska stvar, ki obstaja v specifičnem okolju, s tem pa pridejo tudi globalni zvezdniki in Benga je seveda naravnost v ospredju. V primerjavi z anonimnim Burialom, ki se ne kaže javnosti, je Benga pravi medijski zvezdnik z odličnimi didžejskimi nastopi, intervjuji in simpatično karizmo. Še bolj pomembno pa je to, da se ne razprodaja, kar je bila največja bojazen ob prvih namigih, da utegne biti tudi dubstep eden od popularnih angleških žanrov. Konec koncev se je komad Night uvrstil v dnevno playlisto BBC-jevega programa Radio 1, kar se zgodi le redkim inštrumentalnim plesnim komadom. Veliko zaslug za takšno trdno podzemno držo gre verjetno tudi založbi Tempa, s katero Benga vztraja že kar nekaj časa, tudi ob izdaji svojega drugega albuma Diary of an Afro Warrior, ki je najprej šla v prodajo v promo različici, katero poslušamo danes in bo v teh dneh tudi dejansko prišla na police glasbenih trgovin. Lahko pa rečemo, da je plošča upravičeno ena od najbolj pričakovanih tega leta, Benga pa nesporni talent, od katerega lahko pričakujemo še marsikaj.
pripravil Jure Matičič
Komentarji
komentiraj >>