Minuli petek je na police nekaterih knjigarn prikapljala knjiga z naslovom "Kako ujeti veliko ribo: Meditacija, zavest in ustvarjalnost«. Toda tokrat ne gre za še eno v poplavi new-age mlatenj prazne slame, temveč za čisti biser. Knjigo je spisal veliki mojster bizarnosti, ki je le-tej ponudil nove razsežnosti – kvadraturo filmskega platna. Avtor čtiva je nihče drug kot David Lynch.

Malokdo ve, da se Lynch že 30 let bavi s transcendentalno meditacijo. Še več kot to, v ZDA je celo ustanovil David Lynch Foundation – Fundacijo za zavestno izobraževanje in mir na svetu, ki med drugim zbira denar z namenom vpeljave transcendentalne meditacije kot obveznega predmeta že v osnovne šole.

Knjiga »Kako ujeti veliko ribo: meditacija, zavest in ustvarjalnost« nam prvič ponuja vpogled v Lynchev miselni osebni svet. Več kot 80 kratkih fragmentov ga predstavlja v luči sodobnega preroka – sleherniku naj bo vodilo: »Gnothi seauton«. Spoznaj samega sebe skozi meditacijo, koplji po svoji zavesti do njenih korenin in našel boš idejo, ki te bo vodila v ustvarjalnost. V svojih globinah posedujemo svoj jaz. Tako kot ribarjanje – v večje globine kot se podajamo, večjo ribo ujamemo, večje je veselje. Globlje kot sežemo v svojo notranjost, več sebe dobimo in s tem več
sreče, ki pripomore k večji kreativnosti in modrosti.

Kajpada zveni znano – že od Grkov naprej pa vse do Drnovška (naj mu bo gruda mila). A nezanemarljivo je dejstvo, da je tokrat pisec Lynch. Namreč, ne ostaja le pri podukih, temveč se poda tudi v svoje lastno preteklo ustvarjanje. Pojasnjuje nam, kako je prišel do idej za svoje zgodbe, odkod črpa, kam ga miselni svet vodi. Na pladnju imamo izvrstno sladico, eno najboljših zadnje čase: Lynchevo glavo, sanje, želje, strahove, ideje.

Izvemo na primer, da je Lost Highway povezan s primerom O.J.Simpson; da Bob v Twin Peaksu v izhodišču sploh ni bil mišljen, ampak je naključno stopil na sceno – in to dobesedno; pa tudi, kako morate miselno delovati, če želite posneti svoj film. Gotovo pa je ena najboljših zgodba o Eraserheadu: ko ga je po mnogih letih vendarle dokončal, je ugotovil, da ne ve, zakaj v filmu sploh gre. Odgovor je po naključju našel v nekem bibličnem zapisu. Pa ne nadejajte se preveč, kajti razsvetljujočega stavka ne izda in trdi, da ga tudi nikdar ne bo.

Če si zamislimo vse njegovo filmsko delo, se stežka spomnimo, da bi kateri od njegovih likov prakticiral meditacijo. Pa jo. Agent Cooper v Twin Peaksu. Po meditaciji vedno najde odgovor na neko zapleteno uganko. Na isti način deluje Lynch. Že 30 let dvakrat na dan meditira po 20 minut. To mu omogoča povezovanje nerazumljivih mu stvari, hkrati pa mu daje nove ideje in moči za realiziranje le-teh.

Čeprav vse skupaj zveni le še kot ena postaja na poti Lynchevega poigravanja z bizarnostjo, je tokrat zadeva presneto jasna. Za vse nas, za ves svet si želi istega kot zase: notranjega miru in sreče, ki bi ju dosegli preko poglabljanja vase. Včasih spominja na osladno novoletno voščilnico. S to razliko, da si je tokrat iskrenost privoščil najbolj skrivnostni in neulovljivi filmski poet vseh časov. Zato je čtivo ne samo prebavljivo, temveč tudi več kot dobrodošlo za vsakega oboževalca. Prvič je nekaj svoje kože pokazal ter se nam dal David Lynch in zato končno lahko spimo z njim – ob vzglavju.

Po globinah Lyncheve zavesti je ribarila JasminaJ.