Četrtek, 6. 3. 2008
mcolner
V vsem opusu švedskih Meshuggah je plošča obZen ne toliko pričakovan korak v izraznosti benda, ki se je vrnil do izvornega zgodnjega zvoka. Kompaktna celota zveni suvereno, agresivno in strašljivo, kot neskončni stroj, ki ruši vse pred seboj. ObZen se tako nedvomno umešča med vrhunce sodobne metalske produkcije ter prebija monotonost in šablonskost trenutne diskografske ponudbe. (v celoti!)
* V tokratnem terminu oddaje Tolpa bumov bomo imeli čast prisluhniti povsem sveži, najnovejši studijski plošči zasedbe Meshuggah, ki na mrzlem severu evropske celine deluje že dobrih 20 let. ObZen je njihova šesta velika studijska plošča, ki ob dodatnih inovativnih EP-jih odlično zaokrožuje sliko tega večno posebnega, inovativnega in eksperimentalnega kolektiva. Kljub svojemu dolgoletnemu pestremu in predvsem nikdar zaključenemu razvoju se Meshuggah še vedno gibljejo v polju ekstremnega metala, čeprav njihova celostna ikonografija bazira na povsem drugačnih predpostavkah.
Tako se je leta 1987 v švedski Umei formirala zasedba potencialno odličnih glasbenikov, ki so po začetnih rošadah precej hitro našli trdnejšo postavo in pričeli ustvarjati glasbo v maniri tehničnega thrash metala na sledi tedaj trendovskega zvoka zasedb Metallica ali Anthrax. Po izdanem prvencu v obliki EP-ja, ki se je posluževal precej klišejskih formul v okvirih metalurške glasbe, so fantje krenili v bolj nedefinirane, eksperimentalne vode. Pomembno vlogo je prevzel princip lomljenega ritma ter odrezavih in agresivnih kitarskih rifov. Njihovi vplivi in dejanski rezultati so odvisno od obdobja delovanja variirali med metalsko, progresivno, math rockersko in deloma celo jazzovsko žanrsko umestitvijo. Druga studijska plošča Destroy Erase Improve iz leta 1995 je zasedbo postavila med večje avantgardne izvajalce svojega časa, ki so postavili temelje in standarde bendom, ki so krenili po tej liniji razvoja in dvignili industrijsko pogojen metal širšim ljudskim množicam. Morda najbolj prepoznavni med njimi so ameriški sentimentalni nažigači Fear Factory.
Morda so Meshuggah bolj kot zaradi glasbe postali prepoznavni zaradi svojega izjemno kompleksnega načina ustvarjanja, kjer vselej iščejo nekakšno ritmično perfekcijo. Težko kotaleči ritmični vsadki konstantno diktirajo tempo, medtem ko kitarski in basovski del kolektiva ustvarja peklensko podlago za svojo prvo kitaro Frederika Thordendala. Specifičnost in fama benda se je prenašala predvsem na nastopih v živo, kjer so fantje z izvedbo zahtevnih skladb v živo, z drobljenjem in doslednim prehajanjem motivov iskali nove poglede in možnosti metalske godbe.
Različne polimetrije, lomljeni ritmi bobnarja Thomasa Haakeja, ki deloma sledijo basovski in kitarski liniji, deloma pa ustvarjajo svoj svet nedojemljivih kontraritmov ter ostanejo odlična podlaga za kompleksne kitarske solaže in specifične ponavljajoče fraze komadov. Meshuggah tako v svojih dolgih letih delovanja nikdar niso zares opustili izvajanja kompozicij v živo, tem kompozicijam pa bi lahko mirne duše pripisali digitalno računalniško naravo. To izjemo so fantje naredili zgolj na konceptualno zastavljeni plošči Catch Thirtythree, kjer so zaradi pomanjkanja snemalnega časa uporabili sintetizatorski software Drumkit From Hell, pri razvoju katerega je sodeloval tudi neutrudni bobnar Thomas Haake.
V duhu nenehnega iskanja je nastala tudi najnovejša plošča obZen, na kateri se je Haake vrnil na bobnarski stolček. Meshuggah se po slišanem sodeč nekako vračajo v preteklost, k bolj živo dojetemu zvoku z manj vnaprejšnjega programiranja, vendar tega ne smemo jemati kot reciklažo lastnega delovanja iz zlatih devetdesetih let. V svojem udarno glasbenem izrazu, obogatenem s pripadajočo vizualno ikonografijo naslovnic albumov, so ostali v vodah digitaliziranega zvoka in neskončnih ritmičnih prelomov, ki so preračunani in obdelani natančno, skoraj znanstveno.
Peterici trenutnih članov je tako uspelo ustvariti sodobno in aktualno celostno zvočno sliko plošče obZen, ujemajočo se s trenutnim duhom časa digitalne ere ter posledično spreminjajočih se družbenih odnosov in komunikacije. Mešanica izvornega thrash metala in skorajda računalniško delujočih ritmov podaja odličen primer povezave med elektronsko in kitarsko pogojeno glasbo. Telesa članov zasedbe tako postajajo sredstvo za izvedbo tovrstne glasbe, kar se sklada z njihovo skorajda futuristično liriko, ki tematizira predvsem življenje posameznika v sodobnem svetu, prostorske in časovne komponente bivanja, vprašanja življenja in smrti ter narave človeškega bitja.
Izjemno dodelan kitarski zvok, ki vleče svoje korenine od vrhuncev tehničnega thrash metala do zlatih časov švedske death metal šole, se več kot uspešno vklaplja v ritmično strukturo nezmotljivih basa in bobna. Na videz strogo metrično linijo presega zgolj vokal in v še večji meri solistični kitarski izpadi progresivno in jazzovsko navdahnjenega Thorendala. Izjemna produkcija nakazuje na prefinjenost in trdno odločenost članov po ustvarjanju optimalnega zvoka. To je namreč rezultat več kot petmesečne zamude pri izdaji albuma, ki prav v teh dneh prihaja na police glasbenih trgovin.
V vsem opusu švedskih Meshuggah je plošča obZen ne toliko pričakovan korak v izraznosti benda, ki se je vrnil do izvornega zgodnjega zvoka. Kompaktna celota zveni suvereno, agresivno in strašljivo, kot neskončni stroj, ki ruši vse pred seboj. ObZen se tako nedvomno umešča med vrhunce sodobne metalske produkcije ter prebija monotonost in šablonskost trenutne diskografske ponudbe.
pripravil Miha Colner
Komentarji
komentiraj >>