Sreda, 5. 3. 2008
Skabina
Skabina recenzira album pankerjev iz L.A.-ja, ki sledijo premisam, ki jo jih v melodičnem punku zasadili Rancid ... (v celoti!)
* V življenju me najbolj razkurijo »stare mone«, ki se širokoustijo, kako je bilo v »njihovih dneh« vse boljše. Izjava, da je punk umrl ali izgubil svoj smisel, pa me itak spravi na luster. Ali pa hardcore ali kateri koli žanr, ki ima vsaj še enega aktivnega predstavnika v sedanjosti. Je že res, da so se določene stvari v svetu spremenile, nikoli in nikdar pa se, na žalost, ne bo spremenilo dejstvo, da eni ljudje izkoriščajo druge, in nasprotno temu bodo zmerom tisti, ki se bodo proti temu na tak ali drugačen način borili – in punk JE! eden izmed teh načinov. Ne glede na to kaj ti otopeli »starci« mislijo, je živ. Številni nastopi tujih in porast domačih skupin v zadnjih letih bi morala biti več kot zadosten dokaz tudi tistim, ki so zgubili stik s punk sceno.
Torej!? Je punk mrtev??!! Meni se vsekakor ne zdi, ko poslušam vse te nove, žive, dihajoče plošče, ki izhajajo. Bendi mogoče res imajo boljše možnosti za delanje muzike in turneje, vendar zato niso nič manj punk kot tisti pred tridesetimi leti. Še vedno imajo zelo veliko razlogov za to, da širijo svojo uporniško misel in melodije. Ena izmed novosti, ki vsekakor spada med trdne dokaze o živosti punka, je novi album Time Again, ki nosi naslov Darker Days. Album, ki se začne z rahlo oguljeno, vendar sigurno iskreno parolo: »This is my world, this is my life!« v udarnem komadu »Day like this«, ne izgubi svoje udarnosti niti za sekundo. Ko je punk tvoj svet in tvoje življenje, potem ti je zagotovo mar za to, kaj se dogaja na svetu. Ni ti vseeno, če ljudje lažejo. In ni ti vseeno, če umirajo nasilne smrti. Okej, boste rekli, tudi veliko drugim ni, pa niso punkerji. Se strinjam, vendar veliko teh drugih niti s prstom ne migne, da bi se kaj spremenilo. Ja, vem, da tudi veliko samooklicanih punkerjev na žalost ne. Bolj pomembni so jim videz in materialne dobrine, bolj pomembno je biti boljši in imeti več od drugih. Time Again so eni tistih, ki so jim te stvari jasne, in to tudi povedo. Jasno jim je, da stvari na svetu ne stojijo tako, da bi bilo prav za vse, vendar se ne obračajo vstran in brigajo samo za svoje dvorišče. Ne glede na to kakšne temne stvari opevajo, ne glede na to kolikšna sta jeza in razočaranje, pa je v njih vseeno čutiti veliko optimizma in pozitivne volje. S takimi in podobnimi temami se torej Time Again ukvarjajo na svojem novem albumu Darker Days, ki je v bistvu njihov tretji in drugi, ki je izšel za Hellcat Records. Meni se zdijo še kako smiselne!
Da so bili Time Again sprejeti na Hellcat, niti ne preseneča, saj zelo dobro pašejo v podobo založbe. S svojim »rancidovskim« zvokom ter načinom igranja in petja se jim zagotovo ni bilo težko zavleči pod kožo šefu Timu Armstrongu. In ker so tako zelo podobni njegovim Rancid, so si tudi prislužili naziv »Tim Again«, kajti številni bendi se trudijo, da bi bili podobni Rancid, toda nobenemu to ne uspeva tako dobro. Na srečo pa ne čisto popolnoma in tako se Time Again vseeno posreči obdržati in oddati malo svojega, sebi lastnega žmohta. Komur koli so že Time Again podobni – in verjemite, dejstvo, da so tako zelo podobni Rancid, je v obdobju odsotnosti le-teh pravzaprav dobrodošlo, saj zapolnjujejo veliko praznino, ki je nastala po njihovi nedejavnosti - torej če pozabimo vse primerjave, je treba priznati, da so Time Again odličen novodobni punk bend, katerega vzore pa je treba iskati v tistegm »ta pravem«, »ta starem«, ki je bojda že umrl. Štirinajst kratkih, natempiranih melodij skozi ušesa odvihra v borih dvaintridesetih minutah. Pevec Daniel iz sebe oddaja prave punk himne, ki bodo na koncertih nedvomno izzvale prisotna grla, da se mu pridružijo, drveče kitare, ekscentričen bas in udarni bobni pa dajejo enormno zagonsko silo, ki se v materialnem svetu sicer ustavi na zadnjem tonu, v miselnem pa odzvanja še dolgo po tem, ko se player ustavi.
pripravila Skabina
Komentarji
komentiraj >>