Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
POLSKI TEATR TANC (3238 bralcev)
Torek, 4. 3. 2008
Alja



V Cankarjevem domu se je minuli teden predstavil Polski teatr tanca iz Poznana, ki že več desetletij deluje tako na poljski kot na mednarodni plesni sceni. V času komunizma je deloval kot ena prvih stalnih profesionalnih skupin sodobnega plesa na območju za železno zaveso.
V Cankarjevem domu se je minuli teden predstavil Polski teatr tanca iz Poznana, ki že več desetletij deluje tako na poljski kot na mednarodni plesni sceni. V času komunizma je deloval kot ena prvih stalnih profesionalnih skupin sodobnega plesa na območju za železno zaveso. Njegov nastop v Ljubljani bi lahko označili kot polgostovanje, saj je predstavo koreografirala poslovenjena Magdalena Reiter. Po besedah vodje plesnega teatra Ewe Wychichowske skupina pogosto sodeluje z zunanjimi koreografi tudi iz tujine.

Reiterjeva, ki prihaja iz Gdanska na Poljskem, že več kot pet let deluje na slovenski plesni sceni in je tudi mednarodno uveljavljena plesalka ter koreografinja. Med njenim koreografskim ustvarjanjem v Sloveniji velja izpostaviti predstavi, kot sta Solo in Forma interrogativa, s katerima je navdušila tudi na več domačih festivalih sodobnega plesa Gibanica, plesala pa je v predstavah drugih uveljavljenih domačih koreografov: Matjaža Fariča v »Nemepesminemotelo«, Gorana Bogdanovskega v »Sun City-ju« ter nedavno v predstavi Branka Potočana »Glej ga zlomka«.

Že začetek tokratne predstave z naslovom 36, 5 ˚C namigne na njeno vsebino – tožba osamljene ženske, ki v vrtincu sodobnega sveta hlepi po ljubezni in bližini. Tako kot v naslovu navedena telesna temperatura človeškega telesa predstavlja minimalno vrednost zdrave fizične eksistence, se njena prispodoba v predstavi navezuje na socialno shiranost posameznikov, ki jim diktat družbenih odnosov ne dopušča več od površinskosti bolj ali manj mimo bežečih senc.

Obupano zahtevo nastopajoče – “segrej me” – nič kaj prizanesljivo zgazi truma plešočih strumnih teles, ki jim ples sicer nudi nujno sredstvo kulturnega in emocionalnega preživetja, ne pa tudi možnosti introspekcije. V gibu iščejo zabavo zaradi nje same, koreografska struktura pa hitro razpada, saj vsak posamezen segment vsebuje vrhunec, ki ravno zaradi svoje vseprisotnosti ne pride do izraza. V tem neprekinjenem lepljenju podob, ki jih je dramaturško uredil Janez Burger, sicer slovenski filmski režiser, se zrcalijo odnosi aktualne realnosti s poudarkom na ženski spogledljivosti in moški tekmovalnosti ter prepletenosti teh dveh.

V tematsko konkretizirani prezentaciji, v kateri se predstava osredotoča na status quo, ki izstopajočega posameznika obsoja na samoto, ni podana presežna kritika tega stanja, kaj šele morebiten izhod iz njega.

Plesalci in plesalke v vlogi odtujenih subjektov delujejo, kot da so se tudi dejansko popolnoma poistovetili s svojimi plesnimi telesi ter njihovo odrsko prezentacijo. Linhartova dvorana je njihovo suverenost, razen morda redkih izjem, pojedla s preveliko lahkoto. Pogrešali smo gorečnost plesalcev, pri katerih se ne le v vsakem gibu, temveč tudi v vsaki pori njihovih pripovedujočih teles kaže strast do umetnosti, ki so ji posvetili življenje. In morda je ravno na njih večina teže, da je predstava Reiterjeve proti pričakovanjem delovala precej medlo.

Gledala je Alja


Komentarji
komentiraj >>