Pred jutrišnjo manifestacijo izbrisanih, sklepnim dejanjem tokratnega tedna izbrisanih, s katerim se zadnjih nekaj let pravzaprav povsem neuspešno poskuša opozoriti na nečloveške posledice administrativnega genocida na Slovenskem stalno živečih državljanov nekdanjih bratskih republik, ostaja jasno, da si domača politična kasta na oblasti še naprej prizadeva predvsem za izbris izbrisa in ne za popravo krivice nezakonito odvzetih pravic, pridobljenih na osnovi statusa stalnega prebivališča v Sloveniji.
Dan pred jutrišnjo manifestacijo izbrisanih v Ljubljani, sklepnim dejanjem tokratnega tedna izbrisanih, s katerim se zadnjih nekaj let pravzaprav povsem neuspešno poskuša opozoriti na nečloveške posledice administrativnega genocida na Slovenskem stalno živečih državljanov nekdanjih bratskih republik, ostaja jasno, da si domača politična kasta na oblasti še naprej prizadeva predvsem za izbris izbrisa in ne za popravo krivice nezakonito odvzetih pravic, pridobljenih na osnovi statusa stalnega prebivališča v Sloveniji.
Ne glede na to, da na svojo kalvarijo oziroma 16 letni križev pot, peščica izbrisanih že tretji dan opozarja s pohodom iz Portoroža nad Ljubljano, kjer se bodo jutri ob 14.00 priključili manifestaciji izbrisanih na Prešernovem trgu, jih zadnje dni ni med aktualnimi vsebinami domačih medijskih trobil večinskega diskurza. Da se je to sicer to popoldne spremenilo, so pohodniki poskrbeli z današnjim postankom pred Centrom za tujce v Golem oziroma pardon Velikem otoku pri Postojni, za čigar ogradami se med mnogimi tragičnimi usodami skriva tudi zgodba 60 letnega izbrisanega, ki je bil do danes tam zaprt zato, ker po nezakonitemu izbrisu nima več dokumentov.
Prav Center za tujce, osrednja represivna inštitucija za deportacijo na tej danes čemerni strani Alp tako očitno nezaželenih tujcev, je pri poskusih izbrisa izbrisa odigral ključno vlogo. Ne glede na to, da so domače Ustavno sodišče, pristojna telesa Združenih narodov in Sveta Evrope, pa še kdo, že zdavnaj črno na belem ugotovili, da je bila izbrisanim, ki do 26. februarja 1992 v tej državi pač niso veljali za tujce, ampak tuje državljane s stalnim bivališčem v Sloveniji, kršena temeljna pravica do enakosti pred zakonom, jih je in jih še naprej slovenski represivni aparat obravnava kot tujce. Vsem drugim ne-jugoslovanskim tujim državljanom so namreč stalna bivališča naprej ostala normalno v veljavi tudi po osamosvojitvi. To pa v praksi pomeni, da se je mnogo policijskih povsem rutinskih kontrol dokumentov za posameznega izbrisanega ali izbrisano končalo z deportacijo v Center za tujce in nato izgonom iz države.
Nagradno vprašanje za domači represivni aparat sicer je, koliko izbrisanih je bilo tudi dejansko nezakonito izgnanih iz Republike Slovenije. Tako ministrstvu za notranje zadeve kot njemu politično podrejeni policiji namreč sploh ni nerodno priznati, da o izgonih niso vodili evidenc, prav tako pa za posamezne izgone ni bilo izdanih posebnih odločb. Spet v slovenski demokratični po-osamosvojitveni praksi je to pomenilo, da so posameznega izbrisanega ali izbrisano, pripeljali do južne meje, in ga ali jo nepovratno napotili čez dandanes schengenske zapornice. Toda tudi če so srečno prišli nazaj do države rojstva - številne znane individualne usode namreč pričajo, da mnogi niso - pa s tem še zdaleč ni bilo konec njihove kalvarije. Kajti tudi v državi rojstva jim brez potrdila o odjavi stalnega bivališča v Sloveniji niso mogli izdati potrebnih dokumentov.
Zato golo dejstvo ostaja, da so izjave, kot jih v imenu predsedujoče Evropski Uniji podajata denimo domače Ministrstvo za notranje zadeve in politkomisar največje vladne stranke Branko Grims, ena navadna laž in za lase privlečeno sprenevedanje. Slovenija namreč ne spoštuje človekovih pravic, pa naj to še tako vztrajno lažejo njeni najvišji politični predstavniki. Golo dejstvo tudi ostaja, da zaradi nespoštovanja odločb Ustavnega sodišča, za Republiko Slovenijo tudi res ne moremo trditi, da je na vladavini prava in ne na trgovini z orožjem nekdanje jugoslovanske armade utemeljena država.
Toda tako kot je potrebno izbrisati dokaze, da je takratni in pravzaprav tudi sedanji politični vrh te države v zadnjih balkanskih vojnah prekupčeval z orožjem, tako je potrebno ponovno izbrisati tudi same izbrisane. Vse kar počne aktualna vlada in njeni politkomisarji, pa je to resnici na ljubo bila tudi taktika vseh prejšnjih vlad, je, da izbris upravičuje oziroma ga poskuša zanikati. Kar pa je milo rečeno naivno, če pa je nezakonitost izbrisa 18.305 izbrisanih, ob povsem nedvoumnih razsodbah Ustavnega sodišča že tudi uradno priznalo celo samo notranje ministrstvo.
Ob koncu tokratnega tedna izbrisanih in dan pred njegovim sklepnim dejanjem – manifestacijo v podporo izbrisanim jutri ob 14.00 na Prešernovem trgu, tako seveda ne gre za gojiti utvar, da bo država Slovenija v kratkem vsaj poskusila kaj narediti v smeri, da popravi krivico črno na belem nezakonitega izbrisa. Nenazadnje smo vendarle celo v predvolilnem letu, ko se naj bi jeseni ponovno nekoliko premešala mesta pri domačem političnem koritu. In očitno bo, vsaj to kaže blebetanje politkomisarja Branka Grimsa, izbris izbrisa še naprej eden osrednjih vzvodov pridobivanja politične naklonjenosti domačega nacional-šovinističnega volilnega telesa. Počasi pa postaja tudi vse bolj jasno, da takšno na lastnih kratkoročnih predvolilnih interesih utemeljeno držo slovenske politike, ne bodo kar tako spremenili niti pritiski iz evropske in druge tujine.
Vse to pa očitno pomeni, da se je izbrisu izbrisa, kot ga po nareku politične kaste na oblasti v njenem imenu izvajajo raznorazni polit-komisarji, potrebno postaviti po robu. In to povsem fizično. Zato vas ne glede na posamezne nevladne parazite, ki so si tokratni teden izbrisanih nekako privatizirali, še enkrat vabim na manifestacijo izbrisanih in blatenja domovine. Pričnemo jutri ob 14.00 na Prešernovem trgu v Ljubljani.
ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z neprepričljivimi poskusi izbrisa izbrisa in nujnostjo blatenja domovine v zobeh poskrbel Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>