Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Mr. Lingua Revisited: Bosanci v Sloveniji (6421 bralcev)
Petek, 7. 3. 2008
admirb



Ta petek v oddaji Mister lingua revisited predstavljamo Bosno in Hercegovino oziroma bolj natančno Bosance in Hercegovce v Sloveniji. Dotaknili se bomo položaja te skupnosti V Sloveniji ter se ozrli na prisotnost bosanskega jezika in bosanske kulture tu na severni strani Kolpe. V oddaji bomo predvajali tudi intervju z Jasminko Dedić, mlado raziskovalko na Mirovnem inštitutu.


Posnetek oddaje lahko poslušate v arhivu z MP3-ji (http://www.radiostudent.si/mp3.php?mpdir=/LARA_LINGUA#1):
140_080307_MR_LINGUA_REVISITED_BOSNA_IN_HERCEGOVINA.mp3 


Bosno in Hercegovino opazimo kot drugo državo po vrsti, ko se na primer s prstom po zemljevidu sprehodimo s slovenske grude na južno stran reke Kolpe. Bosna, kar je priročna ekonomična okrajšava polnega imena države, se na tej poti nahaja takoj za Hrvaško, a še vedno pred Srbijo in Črno Goro. Razteza se na približno 51.000 kvadratnih kilometrih in na tej površini so ujeta panonska polja, dinarski hriboviti in gorski svet ter za prijeten poldnevni sprehod dolga bosansko-hercegovska obala pri mestecu Neum v Neretljanskem zalivu Jadranskega morja. V državi je leta 1991, ko se je izvedel zadnji popis prebivalstva, živelo približno 4 milijone 370 tisoč ljudi, vojna, ki je izbruhnila leto pozneje, pa je to številko precej zmanjšala. Danes se ocenjuje, da v Bosni in Hercegovini živi dobre tri milijone ljudi.

Sicer pa dežela Bosna pod tem imenom piše že tisoč let dolgo zgodovino in je bila v tem tisočletju bolj kot ne ves čas prepoznavna kot neka samostojna administrativna enota v sklopu drugih večjih držav, lep čas svoje srednjeveške poti pa je bila tudi samostojna pod svojimi bani ali kralji. V tistih nesamostojnih stoletjih in desetletjih je bila Bosna najprej del bizantinskega imperija, nato madžarske kraljevine, zatem turškega sultanata, potem Avstro-Ogrskega cesarstva ter na koncu še del prve in druge jugoslovanske zgodbe, nazadnje kot socialistična republika znotraj SFRJ. Leta 1992 se je večina prebivalcev v tedaj že demokratični republiki BiH opredelila za samostojnost, kar je potem sprožilo skoraj štiriletno krvavo vojno.

Bosna in Hercegovina je država treh konstitutivnih narodov in ne enega, kot je to primer pri veliki večini evropskih držav. Ob razpadu Jugoslavije je med bosansko-hercegovskimi narodi prišlo do močno nasprotujočih si mnenj glede nadaljnje usode države. Bosanski Srbi so hoteli ostati v državni skupnosti s Srbijo, Bošnjaki in Hrvati so hoteli samostojnost. Bosanski Srbi so še pred referendumom o samostojnosti BiH izvedli svoj plebiscit in 9. januarja 1992 tudi svojo odcepitev od republike Bosne in Hercegovine, ki je druga dva naroda seveda nista priznala. Kmalu po referendumu 3. marca 1992 in po razglasitvi neodvisnosti BiH je t. i. republika Srbska Bosna in Hercegovina (ki je pozneje iz svojega imena izpustila tako Bosno kot Hercegovino ter pustila samo še Republiko Srbsko) ob pomoči JNA spomladi 1992 krenila v osvajanje čim večjega deleža teritorija novonastale države oziroma v že omenjeno vojno. In o razlogih za to vojno in o njeni naravi imate danes v Bosni tri različne in tri močno nasprotujoče si zgodbe.

Vojna je svoj epilog dobila leta 1995 v Daytonskem mirovnem sporazumu. Ta sporazum je Bosni prinesel eno izmed najbolj zapletenih in najmanj učinkovitih državnih ureditev v Evropi. V Bosni danes deluje sistem etnodemokracije, ki najkrajše povedano postavlja narode nad državljane. V BiH so nosilci suverenosti narodi in šele nato državljani. Seveda pa ne gre spregledati dejstva, da celotna zadeva funkcionira pod protektoratom mednarodne skupnosti.

Vojna v Bosni je povzročila tudi val beguncev, ki so iskali zatočišče v drugih državah po Evropi in svetu. Med drugim so ti pregnani Bosanci in Hercegovci prihajali tudi v Slovenijo. Toda ko govorimo o priseljencih iz Bosne in Hercegovine v Sloveniji, je treba reči, da se je levji delež te zgodbe začel že nekaj desetletij prej oziroma v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so v Slovenijo začeli prihajati prvi delavci iz Bosne. Največji val priseljevanja bosanske delovne sile v Slovenijo beležimo nekako konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja. V Sloveniji so se ti ljudje v največji meri zaposlovali v industriji, v rudarstvu in v gradbeništvu. Med vsemi priseljenci v Sloveniji iz tistih jugoslovanskih časov jih je bilo največ prav iz Bosne in Hercegovine.

Ko je Republika Slovenija, tedaj že samostojna država, leta 1992 podeljevala državljanstva vsem tistim prebivalcem, ki v Jugoslaviji niso imeli slovenskega republiškega državljanstva, je bilo od približno 170.000 dodeljenih državljanstev 78.000 podeljenih priseljencem iz Bosne in Hercegovine in njihovim potomcem, kar je tedaj predstavljalo 4 odstotke prebivalcev Slovenije. Precej priseljencev iz Bosne, med katerimi je bilo tudi precej tistih, ki so v Slovenijo prišli kot begunci v času bosanske vojne, si je državljanstvo uredilo pozneje. Precej Bosancev in Hercegovcev pa v Sloveniji živi tudi z drugače urejenim statusom, na primer z dovoljenjem za delo in bivanje. Glede na vse te različne skupine tukajšnjih Bosancev lahko verjetno precej upravičeno predpostavljamo, da se številka vseh tistih prebivalcev Slovenije, ki so se priselili iz BiH ali pa so se tu rodili bosanskim staršem, giblje okoli sto tisoč ljudi oziroma okoli 5 odstotkov prebivalcev Slovenije.

Toda kot smo že omenili, je Bosna in Hercegovina tronarodna država, kar pomeni, da se tudi bosansko-hercegovski priseljenci v Sloveniji prepoznavajo pod tremi imeni, kot Hrvati, Bošnjaki in Srbi. Če temu dodamo še informacijo, da je bilo ime Bošnjaki kot ime naroda uvedeno šele leta 1993 kot zamenjava za do tedaj veljavno ime Muslimani z veliko začetnico, ki je funkcioniralo kot narodno ime za bosanske muslimane in je še danes precej udomačeno. Če dodamo še informacijo, da se nekateri Bosanci najraje in najlažje prepoznavajo pod tem imenom in ne katerim izmed že naštetih, potem nas ne bo presenetilo dejstvo, da so se omenjeni prebivalci Slovenije z bosansko-hercegovskimi koreninami na zadnjem popisu prebivalstva leta 2002 prepoznavali pod vsemi naštetimi petimi imeni, torej kot: Hrvati, Srbi, Bošnjaki, Bosanci in še Muslimani. Po podatkih iz popisa prebivalstva je bilo v Sloveniji leta 2002 Bošnjakov približno 21.000, Muslimanov dobrih 10.000, Bosancev dobrih 8.000. Za Srbe in Hrvate iz podatkov popisa nismo uspeli oceniti, koliko se jih je priselilo iz Bosne in Hercegovine, koliko pa iz Hrvaške in Srbije.

Kar zadeva podatke o maternem jeziku, ki nas v tej oddaji še posebej zanima, je popis dejal, da v Sloveniji živi približno 31.000 ljudi, ki za svoj materni jezik štejejo bosanščino. Pri slednji velja povedati, da ima kot jezik precej dolgo zgodovino, že v srednjem veku se omenja, v turških časih je bila bosanščina eden izmed uradnih jezikov na Osmanskem dvoru. Pozneje v času Avstro-Ogrske je bila bosanščina zopet priznana kot uradni jezik v Bosni in Hercegovini, vendar je bila nato v bosanski notranjepolitični trgovini v začetku 20. stoletja ukinjena in šele konec dvajsetega stoletja se je bosanščina ponovno vrnila na seznam uradnih jezikov v državi Bosni in Hercegovini, in sicer kot materni jezik Bošnjakov. Sicer pa velja povedati še to, da naključni opazovalec v Bosni in Hercegovini ne bi opazil, da se tam govorijo trije jeziki, ampak bi rekel, da gre samo za enega. Gledano iz jezikoslovne perspektive bi imel ta naključni opazovalec povsem prav, toda gledano iz politične perspektive bi se še kako motil.

Vse omenjene narodne skupnosti, ki so v Slovenijo prišle iz Bosne in Hercegovine, so tukaj praktično v enakem položaju. Na Slovenskem se v politični govorici že pregovorno rado pove, da te skupnosti niso avtohtone in da jim potemtakem ne pripadajo kakšne posebne kolektivne pravice. V te pravice bi lahko spadala tudi možnost učenja maternega jezika v šolskem sistemu oziroma možnost vstopa tega jezika v tukajšnje javne medije. Ker pa slovenska politika teh pravic temu delu prebivalstva Slovenije ne želi zagotoviti, imamo zato situacijo, v kateri se bosanščine v Sloveniji praktično ni možno učiti v nekih formalnih in javnih okvirjih, in situacijo, v kateri je bosanščina v slovenskih javnih medijih omejena samo na neka sporadična tu-in-tamkajšnja predvajanja kakšnega bosanskega filma ali kakšne izjave naključnega bosansko govorečega gosta v programu. Neke sistematične in periodične prisotnosti bosanščine v slovenskih javnih medijih praktično ni.

Nekaj medijskih vsebin v bosanskem jeziku uspejo sproducirati kulturna društva z bosanskim ali bošnjaškim predznakom ali pa kakšni samostojni navdušenci. Pri tem velja izpostaviti internet portal www.bosnjak.si, ki si je za cilj zastavil biti prepoznaven kot spletno stičišče in predstavitvena točka bošnjaške skupnosti v Sloveniji. Bošnjaška kulturna zveza redno izdaja tudi časopis Bošnjak z določeno finančno podporo Ministrstva za kulturo. Tu sta potem še dve radijski oddaji v bosanskem jeziku na obeh radiih Študent: tako na tem, ki ga pravkar poslušate, kot na tistem v Mariboru.

Izmed kulturnih društev z bosanskim in bošnjaškim predznakom v Sloveniji velja omeniti vsaj tri imena. Tu je društvo bosansko-hercegovskega in slovenskega prijateljstva Ljiljan iz Ljubljane, ki ima za seboj že 16 let uspešnega delovanja, ki vključuje folkloro, glasbo, literarno in dramsko ustvarjanje ter bogato zgodovino negovanja vezi s kulturnimi ustvarjalci iz Bosne in Hercegovine, naj si bodo to pisatelji, slikarji, kulturna društva, glasbeniki ipd. Podobno področje delovanja in uspehe ima za seboj tudi kulturno društvo Biser z Jesenic, ki prav tako deluje že 16 let in se poleg bogatega opusa kulturnih dejavnosti ponaša tudi s skrbno urejenimi in udobnimi prostori tik ob ledeni dvorani pod Mežaklo. Na področju medijske produkcije smo že omenili Bošnjaško kulturno zvezo, ki obstaja že dvanajst let in je uspešno izvedla več kot sto uspešno projektov, ki poleg že omenjenega vključuje tudi organizacijo koncertov in predavanj. Potem gre tu omeniti še društvo bosansko-hercegovskih študentov, ki je nekoliko novejšega datuma, šteje dobra tri leta delovanja, ponaša pa se predvsem z dobrodelnimi akcijami ter organizacijo različnih dogodkov, katerih namen je promocija Bosne in Hercegovine v Sloveniji.

Posebno pozornost bi pri govoru o Bosancih in Hercegovcih v Sloveniji lahko namenili tudi Islamski skupnosti v Sloveniji, ki ima tu prepoznaven bošnjaški značaj, saj velika večina njenega članstva prihaja iz Bosne. Pri tem gre morda omeniti tudi mogoče najbolj perečo nevralgično točko, ki na nek način obremenjuje odnose med Bošnjaki in slovensko javnostjo in oblastmi – to je seveda vprašanje gradnje džamije v Ljubljani. Iz vseh negodovanj slovenske javnosti glede tega, ki na srečo vse bolj pojenjajo, se da razbrati odnos slovenske večine ne samo do muslimanov, ampak tudi do Bošnjakov kot takih.

Če se zopet vrnemo na kulturna društva, tu ne gre pozabiti tudi tistih društev, ki se sicer deklarirajo kot hrvaška ali srbska, vendar pa imajo v svojem članstvu predvsem Hrvate in Srbe, priseljene iz Bosne in Hercegovine. Morda je najboljši tak primer kulturno društvo Komušina iz Škofje Loke, ki so ga ustanovili priseljenci iz Komušine – vasi iz osrednjega dela Bosne, v kateri živijo predvsem Hrvati. To društvo predstavlja in neguje kulturno izročilo iz svojega matičnega kraja v Bosni. Podobno tudi srbsko kulturno društvo Brdo iz Kranja neguje kulturno izročilo Srbov iz Bosne. Ta društva se na nacionalni ravni sicer povezujejo po etnični liniji in so tako člani bodisi zveze hrvaških kulturnih društev Slovenije bodisi zveze srbskih kulturnih društev v Sloveniji. V Sloveniji ne obstaja neka zveza kulturnih društev, ki bi povezovala vsa društva z, recimo temu tako, bosansko-hercegovskim članstvom ne glede na etnični predznak.

Posebna zgodba so kulturni ustvarjalci, ki delujejo izven vseh teh omenjenih kulturnih društev, a ob tem na nek svoj način, neposredno ali pa samo posredno promovirajo bosansko kulturo ali pa bosanski jezik. Tu gre morda med prvimi omeniti priseljena kulturnika iz Sarajeva, ki sta v Slovenijo prišla kot že uveljavljeni imeni na področju glasbe oziroma igralstva. Gre seveda za Sašo Lošića Lošo in Branka Đurića Đura oziroma Đurota. Izmed literarnih ustvarjalcev, ki so na nek način povezani z Bosno, lahko omenimo slovensko-bosanskega pesnika Josipa Ostija in pisateljico Azro Širovnik.

Kot posebej všečno zanimivost velja omeniti pojav bosanske tradicionalne ljubezenske pesmi sevdalinke na Slovenskem, ki jo je sem zanesla ali pa še pogosteje šele tu zares odkrila skupina mladih beguncev iz Bosne in Hercegovine, ki so se v začetku devetdesetih let zbirali bodisi okrog Vodnikove domačije – iz česar se je oblikovala glasbena skupina Vali – bodisi okrog imena Dertum bend. Dertumovci so bili na sploh eni prvih, ki so si drznili staro dobro bosansko sevdalinko preigravati na nek modernejši in aranžmajsko ne ravno najbolj tradicionalen način. No, iz že omenjene skupine Vali je izšlo nekaj glasbenih imen, med njimi velja izpostaviti Hazemino Minko Džonlić, harmonikarko, ki ima za seboj že številne koncerte, glasbene projekte in tudi samostojno ploščo. Potem je pa tu še skupina Sedef, ki je prav lansko leto izdala svoj prvenec. V tej skupini, ki v glasbenem smislu nekako hodi po podobnih tirnicah kot legendarni Dertum bend, poje prav tako bivša članica skupine Vali Maša Pašović. Prav ta vikend je imela skupina Sedef sijajen koncert v klubu Gromka na Metelkovi. Teh nekaj ljudi, ki smo jih omenili, in še nekaj spremljajočih je odgovornih za to, da se Slovenija lahko ponaša z morda najbolj osupljivim in inovativnim negovanjem sevdalinke na področjih zahodno od Bosne in Hercegovine.

In ko smo že pri glasbi, tu lahko povemo, da v Sloveniji precej redno in pogosto gostujejo popularni in tudi tisti malo manj popularni, pa zato morda še bolj zanimivi glasbeniki iz Bosne in Hercegovine. Že jutri imate tako na primer možnost v Cankarjevem domu prisluhniti mladi in že uveljavljeni izvajalki sevdalink Amiri Medunjanin ob dnevu žena. Amiro pa bo povrh spremljala svetovno znana skupina Mostar Sevdah Reunion.

V intervjuju bomo prisluhnili Jasminki Dedić, politologinji, raziskovalki na Mirovnem inštitutu v Ljubljani, ki se je v Slovenijo priselila, ko je bila stara pet let. Z njo bomo spregovorili o izkušnji priselitve, gledano skozi otroške oči, o dostopnosti bosanske kulture v Sloveniji, o prisotnosti bosanskega jezika v Sloveniji, o organiziranosti bosanske skupnosti v Sloveniji in še čem. Intervju je posnet v bosanščini, vi dragi poslušalci pa boste imeli možnost slišati Jasminkine besede tudi prevedene v slovenščino.


Slovarček za silo
(Emergency phrase book)

budućnost – prihodnost – future
činjenica – dejstvo – fact
daidža – stric, ujec (materin brat) – uncle (mother's brother)
dijete – otrok – child
događaj – dogodek - event
fercerati – delovati, funkcionirati – to work, to function
mješavina – mešanica – mixture
nena, nana – babica – grandmother
poprimiti – sprejeti – to adopt
porodica – družina – family
sadržaj – vsebina – content
sredina – okolje – area
vlast – oblast – authorities, government
vrtić – vrtec – kindergarten
zajednica – skupnost – community

kuća – house
miš – mouse
sivo – grey
zagor - tenei:)

odlomki iz intervjuja:








Komentarji
komentiraj >>